Zaresove ministrice in minister ob dveletnici vlade
(dopolnjeno z magnetogramom!) Gregor Golobič, predsednik stranke Zares in minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ministrica za kulturo Majda Širca, ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs in ministrica za gospodarstvo mag. Darja Radić so na novinarski predstavili povzetek in rezultate dveletnega delovanja v Vladi Republike Slovenije.
Ob koncu uvodnih nagovorov je Gregor Golobič poudaril: »Stranka Zares je skozi uresničevanje svoje nove politike v teh dveh letih jasno demonstrirala, da je stranka javnega interesa in srednjega sloja. To je tistega sloja ljudi v Sloveniji, ki so primorani z lastnim znanjem slediti svojim ambicijam in pričakujejo natanko takšno »štiridimenzionalno Slovenijo«, o kateri smo govorili, da bodo lahko izpolnil svoja pričakovanja. Prepričan sem, da brez okrepitve in tega, da bomo srednjemu sloju v Sloveniji vrnili veljavo, pozornost, ga ne obremenjevali več tako pretirano, ga izpostavljali kot neke vrste amortizer za vse lobistične pritiske v tej državi, za neprostovoljnega »plačnika« računov različnih interesnih skupin, tudi generacijskih. Brez tega, da se ta srednji sloj v prihodnjih letih okrepi in prevzame tisto vlogo, ki mu v sodobni družbi gre, se bo Slovenija vrnila v stanje, ki bo bližje srednjemu veku kot pa 21. stoletju. V tem smislu je to, kar počnemo, pomembno, in nas zavezuje k temu, da bomo to zelo dosledno izvajali tudi v drugi polovici tega mandata.«
Gregor Golobič, predsednik stranke Zares, je uvodoma povedal:
»V današnjem Dnevniku je ugledna slovenska pisateljica Desa Muck izjavila ‘Slovenski politiki porabijo preveč energije za ustvarjanje javne podobe, tako kot zvezde resničnostnih šovov, in jim zmanjka časa za pošteno delo.’ Modra misel, dodal bi predvsem to, da imate na tej tiskovni konferenci opravka s štirimi slovenskimi politiki, ki resda sodelujejo v neke vrste resničnostnem šovu, vendar imajo na razpolago zelo malo časa in energije za ustvarjanje svoje javne podobe. V resnici nas, po mojem prepričanju, odlikuje predvsem to, da smo strogo usmerjeni v svoje delo na resorjih. Sam imam poleg tega tudi določene obveznosti, povezane z vodenjem stranke in sodelovanjem pri odločitvah na ravni vodstva koalicije – kljub vsemu je moč trditi, da stranka Zares zelo odgovorno, resno in s polnim angažmajem prispeva k naporom slovenske vlade, da bi v časih, ki so zelo zahtevni in za vsako vladno ekipo skrajno stresni, delovala načelno, povezovalno in vsebinsko utemeljeno.
V to vlado smo vstopili z vrsto pričakovanj – kot veste, smo v koalicijske dogovore vstopili z 99 točkami. Veliko se jih je prelilo v koalicijski dogovor. Veliko od tega nam je uspelo v tem času tudi uresničiti, nekatere obljube pa smo tudi presegli. Mimogrede, bili smo stranka, ki je pozvala druge stranke, sami pa smo se zavezali k temu, da bomo v vlado predlagali polovico ministric. Ta cilj smo nedavno tudi presegli. To je bila ena od obljub, ki smo jih uresničili in ki se nam zdi zelo pomembna. Upamo, če to poudarim danes ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, da se bo tudi ta vidik nekega implicitnega, strukturnega nasilja nad polovico slovenske populacije, ki je tako ali drugače izrinjena iz slovenske politike in javnega življenja, odpravil.
Veste, da smo pred vstopom v vlado poudarjali zelo pomemben vidik – povezovanje oziroma inkluzivnost. V ta mandat smo vstopili v težkih časih, ko se pogosto pričakuje ukrepanje brezprizivne avtoritete, ki ne dopušča in si ne jemlje veliko časa za razpravo, izmenjavo mnenj in argumentov, ki ne vključuje različnih sogovornikov. Mi mislimo, da je ravno v takšnem obdobju treba odpirati tiste vrste partnerske dialoge, ki jih je v prejšnjem mandatu slovenska javnost, civilna družba, nevladne organizacije in tudi odgovorna politika pogrešala.
Tipičen primer te razlike je način priprave zakona o RTV, ki bo 12. decembra na referendumski preizkušnji. Delo enega poslanca, v tajnosti, napol prikrito na eni strani – in večmesečno, pravzaprav večletno delo različnih javnosti, strokovnih skupin, različnih pogledov v smislu piljenja neke vsebine, ki naj zdrži presojo stroke in časa in ne streže interesom ne posamezne stranke, ne politike kot take – kar predstavlja novi zakon. A to je samo en zgled, ki je ta hip aktualen.
Zelo veliko smo v tem smislu naredili na mnogih področjih na vseh resorjih. Vključevanje vseh družbenih kapacitet je tista temeljna poteza, ki se v teh viharnih časih pričakovanj – tudi trde roke –pogosto spregleda. Namreč, preko resolucije o normativni dejavnosti smo vzpostavili mehanizem, sistemski okvir, v katerem mora v vsakem zakonodajnem postopku biti na primeren način vključena tudi vsa javnost, vsa stroka, mora dobiti odgovore na svoja vprašanja, pričakovanja in zahteve. Ni nujno in ni mogoče, da bi se vedno vsi interesi upoštevali, morajo pa biti dopuščeni in upoštevani v smislu relevantnosti in komunikacije. Tak dialog je nekaj, kar zaznamuje ta mandat in k temu je stranka Zares odločilno prispevala. Če se komu to v teh časih ne zdi vrednota, bo prihodnost pokazala, da je bilo to zelo pomembno – samo po sebi in še posebej prav v teh časih.
To so posamezni poudarki načelne narave, o naravi dela, ki smo ga vpeljali in na katerem vztrajamo pri delovanju te vlade. O posameznih rešitvah, zakonskih projektih in strukturnih premikih, ki smo jih naredili in ki so v vrtincu političnega meteža ostali neopaženi, bomo spregovorili v nadaljevanju.
Za iztek mandata bo ključno leto 2011, ki ni obremenjeno z nobenimi volilnimi preizkušnjami in ki bo mednarodno in tudi doma najzahtevnejše leto tega mandata.«
Gregor Golobič o konceptualnem ozadju aktivnosti štirih ministrov Zaresa:
»Kot ste videli, je iz vrste posameznih projektov, ki smo jih vodili, mogoče razbrati, tako na ravni posameznega ministrstva kot celotnega angažmaja v vladi, neka skupna konceptualna ozadja. Na zadnji konvenciji sem jih skušal strniti v najkrajši možen izraz »štiridimenzionalne Slovenije«, Slovenije 4-D. Štiri dimenzije, ki jih poskušamo izostriti skozi naše delo na štirih resorjih. Sklop ministrice za javno upravo je sklop t.i. dobre države, pravne države, ki funkcionira učinkovito, transparentno; področje ministrice za gospodarstvo in prej Mateja Lahovnika je področje dodane vrednosti, Darja Radić je od vsega začetka kot državna sekretarka na ministrstvu skrbela za ključen vidik tega ministrstva, za angažiranje razvojnih spodbud za tehnološko prestrukturiranje gospodarstva (in ne lastniško konsolidacijo, ki je, kot boleče vidimo, slovensko gospodarstvo pripeljala na rob bankrota); ministrica za kulturo Majda izvaja zahteven sklop dialogov kultur, na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter informacijsko družbo pa nas preokupira vprašanje prehoda Slovenije v družbo znanja.«
Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo:
»Vprašanje uresničevanja programa politične stranke, ki ji pripadaš, je za pripadnost posameznikov in posameznic, ki vlagajo vero in upanje v uresničevanje tega programa, vztrajanje pri njem, posebnega pomena. Tudi za posameznika, ki mu je zaupanja funkcija, da v imenu stranke v okviru vlade ali parlamenta uresničuje te zaveze.
Ob pripravi za danes sem znova prebrala koalicijsko pogodbo, svoj uvodni nagovor poslankam in poslancem pred nastopom ministrske funkcije in lahko rečem, da vse, kar je povedal predsednik stranke, drži. V večinskem delu zaveze iz koalicijske pogodbe na delovnem področju, ki sem ga v vladi prevzela, v celoti uresničujem. So nekatere stvari, ki se bodo uvajale dalj časa, a v institucionalnem, sistemskem smislu smo na pomembnih področjih vzpostavili mehanizme, za katere upam s tega mesta jasno in glasno povedati, da bo zaradi njih naša država dobra in boljša.
Če le hitro preletim prizadevanja, ki so že uresničena.
Takoj na začetku smo zaradi neizmernega deficita sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov, zaradi arogance na točki, da so bili predpisi pripravljeni zunaj ministrstev, analizirali stanje in pripravili Resolucijo o normativni dejavnosti, izboljšali poslovnik vlade, ne le na sistemski ravni, pripravili smo tudi veliko izobraževanj za javne uslužbence in v aprilu 2009 zaključili sistemski okvir boljše priprave predpisov. Zainteresirane javnosti imajo možnost sodelovati v času vsaj 30-60 dni, na predloge jim je treba odgovoriti, ministrstva pa smo zavezali k nujnemu spremljanju in ocenjevanju učinkov predpisov, kar je bistvenega pomena. Administrativna bremena, o katerih vedno znova poudarjajo tako državljani, kot gospodarski subjekti, da jih je preveč, zmanjšujemo. Sistemski okvir smo aprila 2010 podprli tudi z informacijsko podporo pripravi predpisov, kot olajšanje administraciji. Na portalu e-Demokracija imajo možnost državljani sodelovati tudi pri pripravi predpisov na enem mestu – to vam bomo natančno prikazali tudi na novinarski konferenci prihodnji teden. Prav se nam zdi, da državljani tudi to orodje vzamejo za svoje in to participacijo dejansko izvajajo, nevladne organizacije jo že izvajajo zelo temeljito pri predpisih, ki se jih tičejo.
Pri nevladnih organizacijah oziroma tretjem sektorju smo se zavezali, da bomo to polje odpirali – ne le na besedni ravni, da jih podpiramo, pač pa tudi s finančnimi sredstvi in sistemsko ureditvijo. Priznati moramo, da danes v Sloveniji dobrega sistemskega okolja za podporo delovanju nevladnih organizacij, prostovoljcev, še nimamo. Zavezali smo se, da bomo na teh področjih pospešili sistemski in tudi dejanski del, zato jim pomagamo s financiranjem obstoja in pri izvajanju dejavnosti, da se okrepijo v odnosu do vlade. Nevladna organizacija mora ostati suverena v svojem delovanju in od vlade neodvisna, biti pa mora tudi močna. Če sistemsko okolje ne omogoča, pa se ne more okrepiti – zato smo na ministrstvu s 100-odstotnim črpanjem evropskih sredstev zagotovili več kot 5 milijonov evrov za podporo nevladnim organizacijam. Ustanovili smo tehnični sekretariat, da jim pomaga prijaviti se na te zahtevne evropske projekte, v parlamentarni proceduri pa je že Zakon o prostovoljstvu, s katerim bomo prvič v naši državi na sistemski ravni uredili to izjemno pomembno in družbeno koristno delo, tudi zato, da bomo v bodoče z evidencami lahko spremljali, koliko BDP ustvarijo pri nas iz naslova solidarnosti ljudje sami, ko pomagajo ustvarjati bolj prijazno družbeno okolje.
Pomembne aktivnosti našega ministrstva so šle v smer razmisleka, kako naj vsi, ki imamo v rokah moč, ‘igramo igro’ bolj pošteno, kot je bilo to v preteklosti, in komu naj zaupamo nadzor? Zavezali smo se in tudi po enoletni razpravi sprejeli Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Že takoj, ko je začel veljati- šele sedaj boste pravzaprav opazili, kako strog je do oblastnikov, kako restriktiven je – , že ob prvem delu neodvisne protikorupcijske komisije, imenovane po predsedniku države v ožjem sestavu, kot prej, se kažejo prve zahteve po presoji raznih ravnanj in položajev na Ustavnem sodišču. Tudi na občinski ravni s strani županov, saj urejamo jasno nezdružljivost funkcij funkcionarjev s članstvom v upravah, nadzornih svetih javnih zavodov in javnih gospodarskih družb, katerih ustanovitelj je taista lokalna skupnost ali država. Sedaj, ko je zakon začel delovati, se šele vidi, da predstavlja pomembno ločnico v smislu nezdružljivosti in bistveno večje transparentnosti, v nadaljevanju tudi poštene igre, ki jo moramo igrati vsi, ko nam je zaupana moč odločanja. Register lobistov bo moral biti vzpostavljen decembra 2010. Vse te sistemske mehanizme smo povzeli po najboljših praksah držav članic OECD in Evropske skupnosti in verjamemo, da bodo tudi ljudje lahko tudi zato bolj zaupali inštitucijam.
Naslednja pomembna točka se nanaša na bolj optimalno delovanje države, upoštevaje tudi zdrave javne finance. V tem delu smo naredili natančne analize stanja na področju delovanja javne uprave. S tremi zakonskimi projekti – Zakonoma o stvarnem premoženju države, javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije in Zakonom o javni agenciji za javna naročanja – centraliziramo in izboljšujemo podporne službe. Analiza je pokazala, da gospodarjenje z nepremičnim premoženjem države danes ni na ravni, kot bi si davkoplačevalci in vsi mi želeli. Koncentrirana, informacijsko podprta javna naročanja bodo dolgoročno pomenila bistveno dodano vrednost in nenazadnje omogočila, ko bodo specializirane osebe javnega prava v letu 2011 pričele s svojim delom, tudi popotnico za spremembe Zakona o državni upravi. Vsi ugotavljamo, da 18 ministrstev za tako malo državo in zaradi zdravja javnih financ ter boljše koordinacije nujno zahteva ureditev na način, da skoraj prepolovimo število ministrstev v naslednjem mandatu. Brez okvirov, ki jih pripravljamo, torej združevanja podpornih služb, bi bil naslednji korak bistveno težji. Zavezali pa smo se, da ga naredimo – iz razlogov, ki sem jih že omenila.
Pomembno področje, ki smo se ga lotili in se ga pravzaprav nihče po letu 1991 sprejetem Zakonu o zavodih, ni, je področje delovanja negospodarskih javnih služb – preko 1400 javnih zavodov, od RTV Slovenija do zdravstvenih domov, šol – vsi so organizirani isto. Zakon je že od julija v temeljiti javni razpravi s številnimi okroglimi mizami. Prejeli smo preko 400 pripomb od več kot 50 deležnikov v okviru te razprave. Praksa sodelovanja z zainteresiranimi javnostmi je tu izjemno pomembna.
V letu 2011 bo zaključen tudi projekt zakona o volitvah v Državni zbor in bolj transparentno urejena volilna kampanja. Javne razprave so že zaključene. V ta paket štejem tudi nezdružljivost opravljanja županske in poslanske funkcije. V letu 2011 je zadnje leto, ko pravzaprav ti projekti lahko gredo v proceduro. Strokovno so dobro pripravljeni, odločilni vpliv volivcev na izbiro poslancev pa je tako želja ljudi, kakor tudi obveznost oblasti, da jim to omogoči.
V teh dveh letih smo se držali zavez, da moramo odpraviti protiustavna stanja, ugotovljena na posameznih področjih. Odpravili smo protiustavno stanje – ni pa še dokončno realizirano zaradi finančne situacije – na področju položaja sodnikov v Republiki Sloveniji kot funkcionarjev in odločbe izdane na zahtevo varuhinje človekovih pravic.
Za zdrave javne finance smo v socialnem dialogu uspeli doseči tri dogovore o ustavitvi rasti plač v dveh letih, v skupnem znesku več kot 700 milijonov evrov. Vsi zakonodajni projekti na področju Zakona o sistemu plač so šli v smer zniževanja odhodkov na področju stroškov dela. Z zakonom o začasnem znižanju plač funkcionarjev smo plače več kot 1690 funkcionarjev za dve leti znižali za 4 odstotke, med njimi tudi pravosodnim funkcionarjem. V tem delu smo, z velikim nasprotovanjem, uredili tudi dodatke v času dežurstev zdravnikov, znižali smo položajne dodatke, kar povzroča nelagodja med uradništvom. Pri vsem tem smo si prizadevali ne zmanjšati obsega pravic in storitev, ki jih danes zagotavljamo državljanom – pač pa optimizirati poslovanje in ne dovoliti povečevanja stroškov dela.
Nazadnje, a ne najmanj pomembno – ponovno je vzpostavljena upravna akademija za izobraževanje javnih uslužbencev, število izobraževanj se je za enkrat povečalo. V okviru kadrovanja pa smo uradniški svet organizirali tako, da ni več sestavljen iz politikov, pač pa iz predstavnikov univerz in drugih zunanjih strokovnjakov in tako depolitizirali kadrovanje ljudi na položajna delovna mesta v upravi .
V letu 2011 nas torej čaka uresničitev projektov: zmanjšanje števila ministrstev, sprejem zakona o negospodarskih javnih družbah in tudi volilne zakonodaje, da bomo lahko na koncu v tej stranki ugotovili, da smo program, ki smo si ga na tem področju zastavili kot izziv, v tej vladi uresničili v celoti.«
Darja Radić, ministrica za gospodarstvo:
»V program stranke Zares smo si pred volitvami na področju gospodarstva zapisali ključni cilj, da bomo spodbujali odprt trg, da bomo spodbujali konkurenčnost in konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter da bomo spodbujali podjetja k ustvarjanju visoke dodane vrednosti. Visoka dodana vrednost je pač temeljni garant za zagotavljanje blaginje neke države in za zagotavljanje visokega socialnega standarda vsake države.
Ko smo prišli na ministrstvo in ko se je začela ta kriza, ko prvič prebereš program in ukrepe, ki smo si jih kot politična stranka zastavili, skoraj obupaš. Kriza te morda celo potegne v razmišljanje o drugačnih ukrepih, takih, ki naj bi bili usmerjeni predvsem v reševanje slabih podjetij, ki jih je bilo kar precej. Kljub temu smo po kratkem razmisleku in analizi stanja sprejeli odločitev, da bo veliko bolj modro ohraniti smer spodbujanja konkurenčnosti in zdravih podjetij, tistih, ki so v krizo prišla zdrava.
V skladu s tem smo na ministrstvu v prvih dveh letih praktično večino naših razvojnih spodbud, tudi finančnih, usmerili v zdrava podjetja, v krepitev njihove razvojne aktivnosti. Sofinancirali smo razvojne projekte podjetij, tehnološke, investicijske projekte – financirali, spodbujali smo podjetja, da so kljub krizi vlagala sredstva v razvoj, da so razmišljala o novih produktih, izboljšavah, o novih storitvah, s katerimi so si seveda zagotovila možnost ali pa ustvarila priložnost, da bodo po tem, ko bo krize konec, sploh še imela kaj prodajati, da bodo ostala na trgu konkurenčna.
Po dveh letih ocenjujem, da smo imeli prav in da smo se odločili prav, ko smo tudi razvojne spodbude usmerili v zdrava podjetja. Danes lahko že rečem – nekateri podjetji so že izvedeni, tudi podjetja so dobila zagon, vidijo, da jim država stoji ob strani in dejansko vlagajo, razvijajo proizvode in ko bo krize konec, bodo prav tisti, ki so danes vlagali, lahko uspešno konkurirali na globalnem trgu. Za razvojne spodbude smo aktivirali preko 500 milijonov evrov samo z ministrstva za gospodarstvo, če pa dodamo še sredstva MVZT, ki so jih dali za raziskave, če združimo še sredstva SID banke, ki je preko garancij in ugodnih kreditov tudi pomagala podjetjem, večinoma pri razvojnih aktivnostih, pridemo na številko blizu milijarde evrov. Toliko je bilo, tako ali drugače, vloženega v zdravi del gospodarstva.
Skrbeli smo tudi za ustvarjanje podpornega okolja za podjetja, da so začetniki, ki so se šele odločali za podjetništvo, lažje vstopili na trg. V ta namen smo spodbujali in sofinancirali podjetja v okviru podjetniških inkubatorjev, tehnoloških parkov, razvili smo instrument tveganega kapitala, s katerim smo zmanjšali takoimenovano finančno vrzel za financiranje začetnih projektov podjetnikov začetnikov, ki v bankah še ne morejo dobiti sredstev za izvedbo idej. Po moji oceni smo naredili lep korak naprej na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti, vendar pa to seveda ne pomeni, da smo cilj že dosegli. Minili sta dve leti in sedaj vse bolj ugotavljamo, da bo tudi naslednji dve leti treba nadaljevati s trendom spodbujanja, tudi v finančnem smislu, podjetij pri nadaljnjem razvijanju izdelkov in storitev. Ravno v ponedeljek smo zaključili pomemben razpis za sofinanciranje gospodarskih razvojnih centrov, v katerih združujemo podjetja s posameznih tehnoloških področij, da bodo skupaj v bodoče razvijala še bolj konkurenčne in visokodonosne izdelke in storitve. Kar 185 milijonov evrov smo angažirali v ta namen, prispelo je 42 vlog in komaj čakam, da vidim rezultate. Prepričana sem, da so v teh prijavah tista jedra, ki bodo Slovenijo v prihodnjih letih pripeljala na višji nivo tehnološke razvitosti.
Pred nami je ključna naloga pripraviti novo industrijsko politiko oziroma politiko konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, s katero želimo pripraviti nekaj horizontalnih ukrepov, s katerimi bomo pomagali v Sloveniji ustvariti bolj konkurenčno okolje. To so sicer ukrepi, ki ne sodijo v pristojnost ministrstva za gospodarstvo, so pa ključnega pomena za ustvarjanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Govorim o ukrepih, ki so ključni na področju davčne politike, na področju trga delovne sile in ukrepi na področju zmanjševanja administrativnih ovir. Ta tri področja so ključna, kjer imamo največ ovir in ki našo državo silijo na lestvici konkurenčnosti navzdol. Drugi del politike konkurenčnosti pa bomo, za razliko od dosedanjih, preusmerili na takoimenovani sektorski del. Odločili smo se, da bomo v politiki v naslednjem obdobju še posebej spodbudili tista tehnološka področja, sektorje, v katerih Slovenija že ima prepoznane kompetence, že ustvarja pomembno dodano vrednost in na katerih lahko z manjšo ali dodatno spodbudo države dosežemo še dodaten razvojni preboj. Tudi ta področja bomo identificirali, menim, da ne bo težko – pogledali bomo, kdo je že sedaj visoko na lestvici ustvarjanja dodane vrednosti in prepričana sem, da bomo na ta način naredili korak naprej.
Naš cilj, to rada poudarim tudi osebno, pa mora biti, da naša debata v naslednjih letih ne bo več tekla okoli minimalnih plač in boja za delovna mesta, ki bi jih plačali s 500 evri. To ne sme biti predmet debate v tej državi. Da bo res tako, da se v državi ne bo več treba pogovarjati o minimalnih plačah, moramo delati na razvoju takih izdelkov in storitev, ki bodo omogočali delavcem bolj dostojno plačilo, kot ga sedaj dobiva večina slovenskih delavcev.
Internacionalizacija in tuje neposredne investicije sta druga zelo pomembna programa. Na področju internacionalizacije uvajamo kar nekaj novosti v asortimanu ukrepov, s katerimi že sedaj spodbujamo podjetja za sodelovanje na tujih trgih, ki so seveda naši glavni trgi, prav tako pa pri sami organizaciji in izvajanju teh aktivnosti. Omenim lahko, da z ministrom Golobičem pripravljava reorganizacijo naših izvajalskih organizacij – JAPTI, TIA, Slovenska turistična organizacija … Tudi tu lahko v kratkem pričakujete novost, ki bo prispevala k povečanju učinkovitosti samega delovanja izvajalskih organizacij.
Tudi v turizmu je po obsežnem investicijskem ciklu v turistično infrastrukturo pred nami zelo jasen cilj – povečati dodano vrednost. Infrastrukturo smo uredili, sedaj pa je treba z njo tudi kaj več zaslužiti. Da bi dosegli preboj, se bomo v naslednjem obdobju morali orientirati – in to bo tudi tema naslednje strategije – na trženje in na samo kakovost ljudi, na znanje v turizmu.
V energetiki smo v minulih dveh letih izpeljali dva pomembna projekta. Sporazum o Južnem toku in pridobitev evropske agencije regulatorjev trga za elektriko ACER, ki ravno te dni odpira vrata v Sloveniji in je prva tovrstna evropska agencija, ki jo je dobila katera od novih članic, tretji pa je morda ne tako odmeven projekt priprave akcijskega načrta za spodbujanje učinkovite rabe energije in vlaganja v obnovljive vire energije. Morda se ne sliši preveč zanimivo, a je zelo pomembno. Dejansko smo v dveh letih dosegli premik pri spodbujanju, čisto v operativnem smislu dajanja spodbud na ministrstvu za gospodarstvo.
Osnovna naloga na področju energetike je čimprej sprejeti nacionalni energetski program, ki bo dal strateški okvir za delovanje na področju energetike v prihodnjem obdobju, in seveda nadaljevanje na projektu Južni tok. Pričakujem, da bomo že v naslednjih mesecih morali intenzivirati aktivnosti na tem področju.«
Majda Širca, ministrica za kulturo:
»Naj takoj na začetku povem, da ta prostor ‘štirice’ (ministrov, op. p.) pomeni tesno sodelovanje – vsaj MVZT je naš pomemben partner na področju digitalizacije, ministrstvo za javno upravo tudi, ko mora prisluhniti vprašanjem arhiviranja naše zgodovine nasploh, ne le javnih služb, z ministrstvom za gospodarstvo pa imamo skupne zastavljene pomembne projekte, ne le na področju Lipice, pač pa tudi kulturnih industrij kot pomembnega segmenta, v katerega je ministrstvo za kulturo ugriznilo. Vsi vemo, da se vsi skupaj, tudi mediji, že vrsto let ukvarjajo z vprašanjem, kaj so to kulturne industrije v praksi – kot pomemben faktor in generator razvoja ne le industrije, pač pa tudi kulture.
Če si izposodim ime slovenskega filma, bi lahko rekla, da je za kulturo ta trenutek celo mogoče »pet minut raja«, spomnimo se velikega Pretnarjevega filma. Zakaj pet minut? Ker smo ohranili stabilnost, ker smo v času zelo negotovih gospodarskih in drugih razmer pravzaprav povečevali proračun na področju kulture. Ni vse v povečevanju, veliko je tudi v porazdelitvah, reorganizaciji in pametnih umestitvah. Eno pomembnejših, če govorim o stabilni kulturi, je vezano tudi na večjo pozornost do nevladnega oziroma do ustvarjalcev, ki bi jim, po slovenskem filmu sodeč, rekla »samorastniki«, torej celotno področje ustvarjalcev, ki nimajo te varnosti, kot jo imajo javni uslužbenci in so pravzaprav odvisni od svoje moči in participacije znotraj državnih pomoči. Zato z nevladnim sektorjem vodimo, po dolgih letih, zelo intenziven in primeren dialog, dialog konstruktivnih in skupnih aktivnosti – sami pravijo ‘sedaj ste nam odprli vrata, ki so bila v preteklosti hermetično ali pa dokaj zaprta, zato vas bomo izkoristili!’ – eden drugega izkoriščamo, da prihajamo do pomembnega, živega umetniškega ustvarjanja, ki je v odnosu do tega javnega sektorja seveda bolj ranljiv. Zaradi tega smo lani pomembno povečali sredstva za njihovo ustvarjanje.
Če se je lani zgodil velik premik in pozornost do nevladnega sektorja, se je letos in se bo v bodoče, zgodil premik znotraj filmske umetnosti. S sprejetjem zakona o slovenskem filmskem centru se bo, če citiram Babiča, zgodila »veselica« slovenskemu filmu, saj se sredstva, ki so namenjena filmu, povečajo skoraj za polovico – tudi na način, da se film prvič v zgodovini financira tudi iz sredstev, ki so indirektno pripeljana izven državnega proračuna, skozi RTV Slovenija, ki bo izvajala svojo produkcijo skozi lastne razpise v višini 2 milijonov evrov, in skozi komercialno televizijo, ki bo s svojim dobičkom tudi delala slovenski film, na voljo pa sta tudi dva milijona v državnem proračunu. To so neke anomalije, ki jih odpravljamo – vsako leto recimo eno anomalijo, saj razumemo, čemu je treba dati prednost.
Vseh korakov ne bom navajala v celoti, čeprav so plod nespanja, konstruktivnega povezovanja in dela. Povedala bom le, da je bilo to obdobje »čas brez pravljic«, ko smo bili soočeni s trdimi razmerami, ko se je bilo treba boriti za kulturo znotraj nemirnega časa, a tudi znotraj odprave neprimernih rešitev, ki so bile dediščina prejšnjega mandata. To se dogaja vsak dan – ali gre za vodo tukaj zraven, v kateri od gradenj, ali pa za sanacijo katerega drugega problema. Temu smo kos, saj delamo na principu odprtih vrat, dialoga, povezovanja, zaupanja, jaz pravim, da dobesedno tudi z »divjimi mislimi« – veste, da so to naši mesečni forumi na ministrstvu za kulturo, ki odpirajo vrata ne le političnim razmišljanjem, do katerih je današnja javnost nasploh zelo previdna in se razume, da je pod politiko že takoj skrito nekakšno zlo.
Povedati želim le to, da statistika pomeni veliko – mi smo spremenili osem zakonov, štirje so še na mizi – a ni vse v zakonih, veliko je v ljudeh. Zelo pomemben premik se bo zgodil v prihodnosti, ko bomo pomanjkanje kritične mase, sploh pa vodstvenih delavcev v naših kulturnih inštitucijah in sploh v menedžmentu, poskusili reševati na univerzi in odpreti nova vrata za študij tudi na tem področju. Ne umetniških študijev, pač pa tistih, da se lahko s kulturo soočimo tudi na bistveno bolj odgovorno-upravljavski način.
Če sem prej rekla, da sta bili ti dve leti čas brez pravljic, lahko sedaj rečem, da je danes »trenutek odločitve«, če se vrnem k Čapu – torej čas, ko se soočamo, ali pa se naše ministrstvo sooča z odgovorno potrebo po pojasnjevanju v primeru Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Zato pravim, da smo pred trenutkom odločitve. Čapov film je, mimogrede, prvi v slovenski kinematografiji vpeljal pojem sprave. No, zakon o RTV Slovenija je za vse nas velika naloga, da se k javnosti obrnemo s tem, da pojasnimo, kaj sploh neka rešitev prinaša, v luči vseh neresnic, s katerimi se soočamo v slovenskem prostoru, ko govorijo – in mediji povzemajo – tri temeljne neresnice, ki jih v zakoni ni. Danes imamo namreč zakon, ki je povsem drugačen od tistega, ki gre na referendum. Predpostavljam, da demagoško branje ali sploh ne-branje zakona lahko proizvede laži. Tri temeljne laži, ki so danes v javnosti, se gibljejo okoli očitka, da smo napisali zakon, ki »uvaja tajkunizacijo, komercializacijo in privatizacijo«. Sama menim, in tu si bom izposodila še en slovenski film, da so ti očitki dobesedno »trije prispevki k slovenski blaznosti« – blaznost v tem, da se projektu, kot je napisan, s katerim smo se ukvarjali leto in pol, z vso konstruktivno pomočjo stroke, se pogajali s sindikati, prevzeli vse dobre prakse iz evropskega prostora, ki so zelo definirane, kaj so to javni servisi, vendarle ne sme zgoditi, da se mu pripiše nekaj, kar on ni. Moja odgovornost in odgovornost vseh nas je, da pojasnimo, da so ti trije prispevki lažni.«
Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo:
»Moja odločitev, da sem pred nekaj več kot dvema letoma prevzel vodenje resorja za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki pokriva tudi področje informacijske družbe, je bila za marsikoga presenetljiva. Večkrat sem že pojasnil, da je bila to zame edina logična in izrazito neizogibna posledica tistega, kar sem sam razumel kot prioritete nove politike. Pravzaprav je bil z ambicijami za prevzem teh štirih resorjev, ki so specifični in se vrtijo okoli neke domišljene in konceptualno nesporne oranžne niti, krepitve ustvarjalnega potenciala Slovenije, ta sklop prehajanja v družbo znanja, bil nujen sestavni del. Kakor je to resor, ki je nehvaležen iz vidika političnega »obrata kapitala » – učinki namreč niso merljivi v mandatih, ki so na razpolago politikom od volitev do volitev, in kakor so se ga voditelji političnih strank izogibali vedno doslej in sem prepričan, da se ga bodo tudi v prihodnje, pa se je vendarle pokazalo že v teh dveh letih, da je bila to odločitev, ki seveda ni neposredno koristila stranki Zares, ne predsedniku stranke Zares, ne meni osebno, ampak je bila odločitev, ki je zelo veliko – prepričan sem, da bo čas to zelo nedvoumno pokazal – premaknila na izjemno važnih področjih, ki zadevajo to ministrstvo.
Znan sem po tem, da sem trd, neizprosen kritik mandata prejšnje vlade Janeza Janše. Upam, da vas ne bom razočaral, če bom na tem mestu povedal, da, kar se tiče tega resorja, sega moja kritika bistveno dlje nazaj. Sega kar v celotno dvajsetletno poosamosvojitveno obdobje Slovenije, ko smo imeli pred očmi vrsto prioritet, zelo povezanih z našim utrjevanjem eksistence in umestitve v neko varno, stabilno in razvojno naravnano okolje. Vendar ravno v smislu slednjega je slovenska politika, slovenski politični razred od leta 1991 naprej pokazal premajhno pozornost. Na tem področju imamo opraviti z več kot 20-letno stagnacijo: od sredine 80-ih let nepovečanih vlaganj države v raziskave in razvoj. Približno 0,5 odstotka BDP je bilo v tem času konstantno namenjeno za to področje. V letu 2009 in 2010 smo to dvignili za 50 odstotkov – v najtežjih in proračunsko najzahtevnejših letih. Seveda tega ni bilo mogoče narediti z voljo enega ministra, enega resorja, zato je bil potreben posluh celotne vlade in tudi Državnega zbora. Potrebno pa je bilo opozoriti na to, temu dati ustrezno prioritetno težo in to nam je uspelo. Ta trend želimo nadaljevati s ciljem doseči 1 odstotek BDP do leta 2012. To ne bo lahko, a to je edini način, da bomo ambicije, ki jih je Slovenija postavila predse že pred dvajsetimi leti, lahko ohranjali kot uresničljive in verodostojne tudi v prihodnjih letih.
Dodano vrednost, o kateri je govorila Darja, dobro državo, o kateri je govorila Irma, in dialogi kultur, ki jih je tudi s filmskimi prispodobami pokazala Majda, so ključen element celovitega okolja, v katerem je mogoče krepiti največji potencial, ki ga Slovenija – to je ustvarjalnost. Da bi se ta ustvarjalnost lahko sprostila, so potrebne predpostavke na različnih ravneh.
Če smo v letu 2009 predvsem s hitrimi enkratnimi ukrepi, z angažiranjem celote evropskih sredstev, ki so bila na razpolago, skozi uporabo vrste mehanizmov, kot so centri odličnosti ali kompetenčni centri, ki poskušajo s povezovanjem gospodarstva in raziskovalnega potenciala slovenskih institucij znanja premostiti prepad, ki je v teh dvajsetih letih zazijal med prej bolj povezanima sferama, smo v letu 2010 začeli s poskusom sistemsko urediti to področje, da prihodnjih dvajset let ne bo spet zamujenih, ampak da bomo te pozitivne trende ohranili in jih institucionalizirali v obliki trdnih zavez tako javnosti, ki so vključene, vseh deležnikov, akademske sfere, gospodarskega okolja, pa tudi odločevalcev na ravni vlade, parlamenta in vseh drugih. Brez tega bo Slovenija zelo težko ne le dosegala zastavljene cilje, pač pa celo ohranila tisto, kar danes imamo in s čimer nikakor nismo zadovoljni. To nezadovoljstvo z obstoječim stanjem je sicer spodbudna okoliščina za kreativnost, a seveda ne zadostuje.
Nov nacionalni program razvoja visokega šolstva, nova raziskovalno-inovacijska strategija, ki sta v skladu s prej povedanim doživeli temeljito, kritično in živahno javno razpravo od poletja naprej – zaključena bo konec leta, prihodnje leto pa bomo o tem odločali v Državnem zboru – sta dokumenta, ki poskušata ustvariti takšno okolje. Ne bom veliko govoril o posameznih projektih, digitalizaciji, elektronskih komunikacijah, problemih določenih institucionalnih stisk, reševanjem situacije s Korotanom – njihova teža ni majhna, a ne presega pomena te osnovne dolgoročna zastavitve. Ob tem želim le poudariti, da ste iz naših nastopov lahko razbrali, da imamo dobre razloge, da sodelujemo v tej vladi. To nam ne prinaša popularnosti, nečimrnosti ali tistega, kar je izpostavila Desa Muck. Prinaša nam neko notranje zadovoljstvo, da opravljamo svojo dolžnost v časih, ko se zdi, da nihče nima nobenih dolžnosti in da so za vse krivi drugi. Dokler bo tako, da bomo lahko sledili tem ciljem in nalogam, ki so transparentne, jasne, javne, s katerimi smo nastopili pred volitvami in s katerimi smo pristopili k oblikovanju koalicijskega dogovora in ki nas pri našem delu v tej vladi spremljajo vsak dan, dotlej bomo sodelovali v tej vladi in tej koaliciji.
Stranka Zares je skozi uresničevanje svoje nove politike v teh dveh letih jasno demonstrirala, da je stranka javnega interesa in srednjega sloja. To je tistega sloja ljudi v Sloveniji, ki so primorani z lastnim znanjem slediti svojim ambicijam in pričakujejo natanko takšno »štiridimenzionalno Slovenijo«, o kateri smo govorili, da bodo lahko izpolnil svoja pričakovanja. Prepričan sem, da brez okrepitve in tega, da bomo srednjemu sloju v Sloveniji vrnili veljavo, pozornost, ga ne obremenjevali več tako pretirano, ga izpostavljali kot neke vrste amortizer za vse lobistične pritiske v tej državi, za neprostovoljnega »plačnika« računov različnih interesnih skupin, tudi generacijskih. Brez tega, da se ta srednji sloj v prihodnjih letih okrepi in prevzame tisto vlogo, ki mu v sodobni družbi gre, se bo Slovenija vrnila v stanje, ki bo bližje srednjemu veku kot pa 21. stoletju. V tem smislu je to, kar počnemo, pomembno, in nas zavezuje k temu, da bomo to zelo dosledno izvajali tudi v drugi polovici tega mandata.
Hvala.«
