Zares za večjo samostojnost, neodvisnost in visoko strokovnost nadzora nad varno hrano

Prehranjevanje izven doma, vključevanje industrijsko pripravljene hrane v vsakodnevne obroke potrošnikov, zelo ugodno vpliva na razvoj novih priložnosti za ustvarjanje dobička živilske industrije. Proizvajalcem omogoča spodobne zaslužke, vendar je želja po zaslužku tako velika, da ga želijo še povečati in za to izkoristijo vsako priložnost – tudi nepoštene prakse, kot so potvorbe in zavajanje potrošnikov.

Tudi zadnji primer potvorbe govejega mesa potrjuje to dejstvo. V prehrambenih izdelkih, ki so bili označeni, da vsebujejo goveje meso, so  ugotovili prisotnost tudi drugih vrst mesa, kot je svinjsko in konjsko. Nedvomno gre za jasen primer prevare potrošnikov in potvorbe živila. Če je na označbi navedena sestavina goveje meso, svinjsko ali konjsko meso pa nista navedena, potrošnik verjame, da bo zaužil goveje in samo goveje meso, zato se odloči za to živilo in ga tudi pošteno plača. V tem primeru gre tudi za jasno kršitev živilske zakonodaje glede označevanja živil – označbe na živilu morajo biti resnične, sestavine ki so živilu dodane, morajo biti navedene.

Potrošniki imamo pravico do varnosti, pravico do obveščenosti in pravico do izbire. Če smo napačno obveščeni, lahko opravimo tudi za naše zdravje napačno izbiro. Da o ceni izdelka sploh ne izgubljamo besed.

Zakaj se to dogaja?

1. z ker živimo v družbi, ki služi kapitalistični logiki, kjer je dobiček v gospodarstvu najpomembnejši;
2. ker proizvajalec lahko izkoristi veliko priložnosti in možnosti – to mu omogoča zakonodaja;
3. ker smo potrošniki ranljivi in premalo poučeni o svojih pravicah;
4. ker ne moremo preveriti, ali so naša pričakovanja v zvezi z živilom utemeljena in ali so označbe na živilih resnične – zaupati moramo proizvajalcem in inšpekcijskim službam, ki opravljajo uradni nadzor.

Dejstvo je, da se je z novo živilsko zakonodajo teža odgovornosti v veliki meri prenesla na nosilce živilske dejavnosti – proizvajalca. Zakonodaja temelji na načelu, da se morajo proizvajalci zavedati svoje odgovornosti za zdravje potrošnikov, saj so v končni fazi odvisni od potrošnikovega povpraševanja. Nosilci živilske dejavnosti naj bi bili zainteresirani za pošteno prakso in za krepitev zaupanja potrošnikov v njihove proizvode. Ob dejstvu, da so prepuščeni trgu, konkurenci in boju za dobiček, ne čudi, da prevladata pohlep in želja po dobičku. Tržne razmere zahtevajo poslovno drznost proizvajalcev , ki pa se pogosto sprevržejo tudi v predrznost, ko se v želji po dobičku ne odrečejo niti kršenju zakonodaje. Tudi tako, da v živilo vključijo podobne, a cenejše sestavine, in seveda tega na označbi ne navedejo!

Zavajanje potrošnikov je najbolj pogosto prek označb na živilih, oglaševanja živil in drugih promocijskih aktivnosti. Komuniciranje proizvajalcev s potrošniki, načini sporočanja in promocija so močno orodje, ki vpliva na potrošnikovo izbiro. Prevaro in zavajanje označimo lahko tudi kot ekonomsko kaznivo dejanje, ki vključuje namerno prevaro z obljubami v zvezi z izdelkom, ki ne obstaja ali pa je popolnoma neresnično predstavljena. Napačno ali zavajajoče označevanje živil lahko neposredno škodi potrošniku, saj lahko živila vsebujejo alergene, ki mu lahko povzročijo resne zdravstvene težave ali celo smrt. Zato je ključnega pomena da so označbe na živilih resnične in skladne z določbami zakonodaje.

To dosežemo na dva načina:

• z etičnim obnašanjem proizvajalcev, ki izvajajo pošteno politiko do svojih potrošnikov in
• učinkovitim inšpekcijskim nadzorom nad kakovostjo in varnostjo hrane.

Odzivnost potrošnikov na prevare ni niti dovolj učinkovita niti zadostna. Z zmanjšanjem finančnih sredstev in števila zaposlenih v inšpekcijskih službah se tveganja za take nepoštene prakse samo povečujejo.

Nov sistem varne hranev Sloveniji vključuje uslužbence nekdanje fitosanitarne uprave, veterinarske uprave, del Inšpektorata RS za kmetijsvo in okolje in nekatere uslužbence Direktorata za varno hranoMinistrstva za kmetijstvo in okolje. V okviru nove Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo raslin deluje tudi Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki je pristojna za nadzor nad kakovostjo in varnostjo hrane in živil, razen tistih ki so ostali v pristojnosti Ministrstva za zdravje. Ta združitev naj bi prinesla racionalnejše poslovanje, pa tudi boljšo odzivnost in učinkovitost na področju zagotavljanja varne hrane. Lahko bi rekli, da je bila uresničena sam polovica obljube iz koalicijske pogodbe, saj:

• Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo raslin ni neodvisnasamostojnainstitucija, ampak organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo in okolje,
• vsa področja varne hrane niso v njeni pristojnosti, saj je del ostal v pristojnosti Ministrstva za zdravje (prehranska dopolonila, živila za posebne prehranske in zdravstvene namene, materiali v stiku z živili).

Takšna institucija bi morala združevati dosedanje pristojnosti obeh ministrstev in njihovih organov v sestavi in biti strokovno neodvisna, saj naj bi v svoje delo vključevala tudi neodvisne strokovnjake.Osnovninamen sistema za zagotavljanje varne hrane ni varovanje interesov pridelovalcev in proizvajalcev živil, temveč zagotavljanje javnega zdravja in varstva potrošnikov – njihovih interesov in osnovnih pravic – pravic do varnosti, pravice do obveščenosti in pravice do izbire.

V Zares smo prepričani, da je treba po prvem storiti še drugi korak ter zaokrožiti pristojnosti in naloge nove Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Verjamemo, da na Ministrstvu za zdravje ne bi nasprotovali predaji določenih pristojnosti v strokovno in neodvisno ustanovo. Dokler pa je Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo in okolje pa takšna neodvisnost in visoka strokovnost ne moreta biti zagotovljeni.