Zares za določitev datuma o umiku SV iz Afganistana

Svet stranke Zares je na 26. seji sprejel sklepa:

1. Da PS Zares zahteva sklic Odbora za zunanjo politiko DZ RS in predlaga, da se organizira javna predstavitev stališč o prisotnosti SV v Afganistanu, na katero naj povabi vse poslance, člane vlade, strokovno javnost in zainteresirane civilnodružbene organizacije.
2. Da vlada RS v mesecu dni določi datum umika SV iz Afganistana.

Obrazložitev:

Ključni argument za umik iz Afganistana je dejstvo, da mednarodno posredovanje devet let po začetku še vedno ni prineslo pričakovanih rezultatov oziroma stabilizacije države in širše regij. Lahko rečemo celo nasprotno, da se destabilizacija poglablja, kar legitimno odpira vedno več vprašanj o smiselnosti nadaljnjega vztrajanja RS v tej operaciji. Nezadovoljive rezultate devet let trajajoče vojne v Afganistanu je potrebno razumeti v širšem zgodovinskem kontekstu srednje Azije oziroma jalovih kolonialnih, neokolonialnih in ideoloških antagonizmom hladne vojne (sovjetska okupacija), kot tudi v kontekstu protislovij in posledic vojaško-političnih doktrin, ki navdihujejo z novimi ideološkimi razlagami od padca Berlinskega zidu, ameriške administracije in zvezo Nato. Pri tem gre upoštevati zlasti doktrino preventivne vojne, ki je ne moremo obravnavati izven okvira globalnega boja za zagotavljanje zahodnih interesov, kjer izstopajo predvsem gospodarski, geopolitični interesi ZDA in njihovih najtesnejših zaveznikov, predvsem v luči skrajnega razumevanja gospodarske in politične nebrzdane neoliberalne globalizacije. Seveda pa to tudi pomeni, da mora Slovenija delovati v takšnem globalnem sistemu in v njem iskati svoje in sebi primerne priložnosti.

Navedena doktrina je zaživela najbolj brezmejno v času administracije Georgia W Busha, v Afganistanu in Iraku. To je bilo tudi obdobje vstopanja novih članic, nekdanjih socialističnih držav, večinoma bivših sovjetskih satelitov, v Nato (Rumsfeldova „Nova Evropa“ držav podpisnic Vilenske izjave oziroma politične podpore zasedbi Iraka).

Letno obnavljanje mandata varnostnega sveta ZN vojaški prisotnosti ZDA in ISAF v deželi pod Hindukušem je moč razumeti tudi kot vse bolj globalno politično koncesijo Washingtonu, ki je bila leta 2001 izposlovana predvsem ob čustvenem valu, ki je sledil terorističnemu napadu 11. septembra v New Yorku. Zanemariti se ne sme niti večkrat izpostavljenih ambicij ameriške vojaške industrije, kar postavlja utemeljeno vprašanje, ali je vzpostavitev trajnega miru v širši srednjeazijski in bližnjevzhodni regiji, kot strateškem centru nestabilnosti sodobnega sveta, res v strateškem interesu vseh ključnih centrov moči vodilne svetovne velesile. Zaznati je tudi poskus strateškega obkoljevanja motečega Irana in ustvarjanja pregrade kitajskemu vplivu.

Pot do pomiritve v Afganistanu se danes išče predvsem s krepitvijo vojaške navzočnosti z namenom, da bi upornike porazili vojaško in čim prej usposobili lojalno Afganistansko oblast ter nevtralizirali ambicije talibanov po ponovnem prevzemu oblasti v državi. Žal se ta strategija izkazuje kot neuspešna in vodi k „vietnamizaciji“ vojne. Kot neuspešno lahko ocenimo tudi Londonsko konferenco o Afganistanu, kateri je namesto političnega reševanja konflikta sledila nova eskalacija vojnega nasilja.

Protislovja vojne eskalacije, ki so odnesla tudi nekdanjega poveljnika, so razkrila vse večji spor med demokratično politiko in vojsko. Ne le v ZDA. Nedavna objava „tajnih“ dokumentov (Wikileaks) potrjuje razširjene domneve, da sta strategija in taktika zahodne „normalizacije“ Afganistana napačni. Po devetih letih prizadevanj se je talibansko uporniško gibanje okrepilo in populariziralo, vojna pa z vso štrlečo ikonografijo krščanskega Zahoda in islamskega vzhoda dobiva vse več značilnosti spopada med civilizacijami. Potrjena je tudi sicer znana naveza med pomembnim delom pakistanskih obveščevalnih služb in talibani oziroma dvojna igra Pakistana, ki si kot ambiciozna regionalna sila z jedrskim orožjem, prizadeva zajeziti vpliv Indije in Irana. Prav v ta namen je Islamabad v preteklosti talibane izumil in sponzoriral in sicer proti sovjetskemu in iranskemu vplivu. Potrjena je „umazana vojna“, ki temelji na pooblastilih vse močnejših zasebnih varnostnih družb (plačancev) in na dolgoletnih izvensodnih likvidacijah, ki so terjale in terjajo tudi številne civilne žrtve. Potrjena je korupcija lojalne afganistanske oblasti in dokazano je drastično povečanje trgovine z opiati. Vsem razkritjem, ki neizbežno mečejo neprijetno senco tudi najbolj iskrena humanitarna prizadevanja številnih angažiranih držav in na dobronamerne poskuse, da bi afganistansko družbo posodobili in demokratizirali, je potrebno dodati politične turbulence, ki jim vojna v Afganistanu botruje tudi v evropskih državah vpletenih v vojni. Nizozemska vlada je padla in nizozemska vojska zapušča Afganistan. Nemški predsednik, ki je izustil neprijetno resnico o gospodarskih interesih, ki motivirajo nemško sodelovanje v vojni, je moral odstopiti. Škandal z aretacijo treh zdravnikov prostovoljcev z udeležbo britanskih vojakov in poskus zaprtja bolnice organizacije Emergency v Lashkar Gah, edine neodvisne človekoljubne organizacije na območju ofenzive v pokrajini Helmand, je razkrinkal poskuse Isafa, da se znebi motečih prič. Afera Wikileaks pa je vsem na dlani. Tudi vse to utemeljuje zahteve in pričakovanja, da Slovenija v afganistanski vojni v prihodnosti ne bo več sodelovala.

V Zares se zavedamo, da je od določanju datuma umika potrebno upoštevati nekatera »tehnična« zaradi katerih te, sicer politične in etične odločitve, ni mogoče sprejeti brez upoštevanja nekaterih preteklih odločitev Slovenije. Najprej je tu dejstvo, da je bilo oblikovanje slovenskega OMLT (Operational Mentor and Liaison Team) izhod v sili v trenutku, ko je bila sprejeta odločitev v okviru Nata, da se gre v povečevanje števila vojakov na terenu, ki je vključevalo tudi aktivnejše sodelovanje pri zagotavljanju varnosti v Afganistanu oziroma sodelovanje v bojnih operacijah zoper upornike. Slovenija bi tedaj lahko nasprotovala povečevanju števila pripadnikov, pa tega ni naredila, temveč je sprejela oblikovanje lastnega OMLT in zaradi tega, ker SV ne poseduje vseh potrebnih zmogljivosti, sklenila dogovor s Pentagon za pomoč pri prvih dveh rotacijah OMLT (oktober 2010 – marec 2011 in marec – oktober 2011). Težava je še večja zato, ker gre za rezerviste. Tako je Pentagon skladno z dogovorom s slovensko stranjo za prvi dve rotaciji OMLT že mobiliziral pripadnike Nacionalne garde, ki so se vključili v slovenski OMLT.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bilo dosedanje sodelovanje SV omejeno na izvajanje nalog varovanja oporišča Herat in omejeno sodelovanje v okviru italijanskega OMLT (od 2006 dalje), kjer so slovenski inštruktorji usposabljali pripadnike ANA, a z njimi niso odhajali v bojne aktivnosti. Tudi sicer pripadniki SV nikoli niso izvajali nikakršnih vojaško-varnostnih operacij (beri – sodelovali v bojih z uporniki), kar glede na druge države, ki se umikajo ali so to napovedale, naš umik postavlja v dokaj drugačen položaj. Republika Slovenija se ne bo mogla sklicevati na pretekle obremenitve, kot to počno navedene države, ki nosijo ali so nosile pomemben delež bremen spopadov z uporniki (Nizozemska, Kanada, Norveška, Poljska, …).

Dogodki v zvezi z odločitvami o sodelovanju v operacijah v Afganistanu so evidentno pokazali, da je potrebno v Sloveniji ponovno doseči, da bodo vprašanja, kot je vprašanje slovenskega sodelovanja v tej operaciji, ki je postalo povsem tehnično vprašanje, čeprav s seboj nosi pomembne politične in siceršnje posledice (možnost sodelovanja v spopadih pripadnikov SV), ponovno postala politična vprašanja. Sedanje odločanje o oblikovanju slovenskega OMLT je namreč bilo preveč tehnično strokovno in bistveno premalo politično, kar bi bilo logično glede na naravo posledic te odločitve. Vprašanja sodelovanja SV v mednarodnih operacijah bi vsakokrat morala biti predmet razprave na plenarni seji DZ RS, na sami vladi in tudi v širšem družbenem okolju (s civilno in nevladno javnostjo).

Z dosedanjo prakso, ko je bilo sprejemanje nalog in obveznosti OMLT izvedeno v ozkih uradniških krogih MORS, za kar ti nimajo niti legalne, kaj šele legitimne podlage, čeprav je bila odločitev formalizirana na vladi, je potrebno prekiniti. To je še toliko pomembneje glede na kakovostno in vsebinsko spreminjanje slovenske vloge v Afganistanu in resnost političnih in materialnih posledic za državo. OMLT nas namreč lahko potisne v začaran krog eskalacije oziroma vedno novih materialnih potreb na terenu (nakupi nove opreme in orožja, modernizacija obstoječe itd) in v skrajnem primeru celo do zahtev po povečevanju vojaškega angažmaja v Afganistanu.

Zato mora biti ključni sestavni del razprave o umiku iz Afganistana tudi vprašanje ponovne politizacije odločanja (parlamentarna razprava) o sodelovanju Republike Slovenije in njenih struktur v mednarodnih operacijah in misijah, ki bi omejila določene apetite v tej državi.