Zares proti političnim kadrovanjem
Samoomejevanje politike je tema, s katero je stranka ZARES – nova politika vstopila na politično prizorišče, in obenem tema, h kateri se v zadnjem času različne politične stranke in funkcionarji zatekajo z namenom, da bi pojasnili svoj odnos do javnosti. Kot je na novinarski konferenci poudaril predsednik stranke Gregor Golobič, vprašanje samoomejevanja politike pravzaprav naslavlja temo o tem, ali je Slovenija država državljank in državljanov ali država političnih strank.
Golobič je mnenja, da način, kako samoomejevanje tolmači aktualna oblast s predsednikom vlade na čelu, kaže, da slednja pojmuje Slovenijo kot državo političnih strank. V Zaresu takšno prakso odločno zavračamo.
Od partitokracije je slabša le še prikrita partitokracija (ki se glede tega spreneveda) in prav s slednjo imamo opravka v tem mandatu, je v nadaljevanju poudaril Golobič. Po njegovih besedah tudi pozivi predsednika vlade Janeza Janše glede (ne)kadrovanja političnih funkcionarjev v nadzornih svetih izhajajo iz predpostavke, da so gospodarske družbe plen političnih strank oziroma poligon merjenja moči med posameznimi strankami. V času, ko je bil Janša še v opoziciji, se je v znamenitih šestih zahtevah, imenovanih »Nekaj je treba storiti«, zavzemal za tretjinsko zastopanost opozicije v nadzornih svetih podjetij, česar pa se seveda kasneje ni držal.
Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister in kandidat Zaresa na jesenskih državnozborskih volitvah, je opozoril, da je početje vlade, ki vztraja pri predlogu za imenovanje novih veleposlanikov še pred volitvami, “izredno škodljivo za ugled države”. Vlada se je spustila v javno polemiko s predsednikom države zaradi paketa kandidatk in kandidatov za nove veleposlanike, kar je edinstven primer v svetu. “Vlada bi se morala samoomejevati v svojih apetitih, da na veleposlaniška mesta imenuje svoje ljudi,” je opozoril Vajgl. Takšne prakse v preteklosti v Sloveniji ni bilo. “V letu 2004, ko sem prevzel mesto zunanjega ministra, sem na mizo dobil približno 10 predlogov za imenovanje novih veleposlanikov, vendar sem vladi predlagal, da pred volitvami imenujemo zgolj dva veleposlanika. In sicer v Nemčiji in v Veliki Britaniji, ker je šlo za izpraznjeni veleposlaniški mesti v dveh ključnih državah Evropske unije. Vlada je takšen predlog sprejela“, je pojasnil Vajgl. Leta 2004 je bila torej glede imenovanja veleposlanikov vzpostavljena dobra praksa, ki pa jo je sedanja oblast prekinila.
Po Vajglovih besedah sedanja vlada ne ravna razumno, pač pa “paketno“. To med drugim dokazuje dejstvo, da sta v “paketu” predlogov za nove veleposlanike tudi veleposlaniški mesti v Berlinu in Londonu, kjer sedanjima veleposlanikoma mandat poteče šele oktobra. Za takšna imenovanja vlada nima nikakršnega opravičila.
