Zares o evropski zavesti in totalitarizmu
Cvetka Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares, je danes na izredni seji poslancev Državnega zbora začeli z razpravo o predlogu Resolucije o podpori resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je ta sprejel 2. aprila letos.
Sledi stališče poslanske skupine Zares.
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani minister, spoštovani kolegi in kolegice!
Evropa 20. stoletja je bila žal polna totalitarizmov, avtokratskih režimov in ideologij, ki so močno zaznamovale usode posameznih narodov.
Zaradi načelnih demokratičnih stališč in držav v poslanski skupini Zares obsojamo vse vrste totalitarizmov, vključno s komunizmom. O tem v naši poslanski skupini nismo imeli nobenih pomislekov. Nismo dediči nikogar, nobenega -izma in nobenega -izma nam tudi ni potrebno braniti ali pa relativizirati njegove naloge. Za razliko od mnogih drugih, ki v razpravah o totalitarizmu najdejo mnogokrat kritično besedo in obsojanje na primer le do komunizma, o nacizmu in fašizmu ter predvsem o sodobnih pojavih totalitarnega ravnanja pa molčijo ali pogledajo stran. V nekaterih državah Evropske unije je preteklost bolj živa kot drugje in ideološka razdeljenost je še vedno aktualna. Potreba, če lahko tako rečem po resoluciji o obsodbi totalitarizmov je nastala v vzhodno evropskih državah – Baltskih državah, Poljski, Češki, ki jih je evropski zahod po koncu druge svetovne vojne prepustil Sovjetski zvezi in Evropa ima zato do njih še vedno slabo vest. Vendar pa imajo te države tudi določene težave z odnosom do nacizma, zato je bil njihov motiv kot opozarjajo nekateri zgodovinarji za poudarjeno obsojanje stalinizma in komunizma o resoluciji o namenu zrelativizirati lastno kolaboracijo z nacizmom tako, da še to opraviči z bojem in uporom zoper komunizem. Nekaj podobnega so nekateri krogi želeli narediti tudi pri nas. Kolaboracijo in sodelovanje z nacizmom naj bi opravičili s komunističnimi strahovi in boju proti njim. Resolucija je v takih primerih bila, žal, izrabljena za pritlehne dnevno politične cilje dejstvo pa je tudi, da je bilo veliko razlik, razhajanj, dolgotrajnih pogovorov o nastajanju resolucije tudi v okviru Evropskega parlamenta, daleč več kot to želijo videti nekateri pri nas. In prav o tem se pokaže tudi pomanjkljivost takšne enostranske, vseevropsko zastavljanje resolucije. V nekaterih okoljih enoznačne in enotne interpretacije resolucije niso samoumevne, zato se želi jim takšne evropske resolucije izkoristiti tudi za dosego ciljev v notranji politiki morda celo za reinterpretacijo zgodovinskih dejstev. Temu smo žal priče tudi ob tokratni obravnavi resolucije o totalitarizmu v Sloveniji. Nenazadnje smo v tem trenutku edini v Evropski uniji, ki o resolucijo razpravljamo v parlamentu in naj bi jo z neko popolnoma nedokazano nujo in potrebno morali tako kot želijo predlagatelji ponovno potrditi v nacionalnem parlamentu.
Totalitarizmi so obsojanja vredni, še posebej pa žrtve teh totalitarizmov, pri čemer so vse žrtve, vseh totalitarizmov, enake. Razlike pa so, pa to hočemo ali nočemo priznati, pri totalitarizmih, zgodovinskih dejstvih, v vzvodih, ki so jih omogočale, o krivdi, ki jo nekateri imajo in čutijo v zvezi s tem. In v čem je torej po mnenju Poslanske skupine Zares problem? V splošnih tekstih, ki ne upoštevajo specifičnosti in razlik pri obsojanju totalitarizmov, ki so od države do države od naroda do naroda drugačni. Menimo, da bi morale biti takšne resolucije, če bi sledile cilju objektivnosti in zgodovinske resnice, napisane za vsako državo posebej. Konkretno, z jasno opredelitvijo okoliščin, obdobij, krivde, vzroki in posledicami. Drugače za Italijo, drugače za Litvo, drugače za Avstrijo in, ne nazadnje drugače za Slovenijo.
Zato smo takšen dodaten tekst k Resoluciji, ki poudarja slovenske specifičnosti pripravili v koaliciji in tudi predlagamo, da ga sprejmemo.
