Zakon o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem

Na današnji seji DZ so poslanke in poslanci z 78 glasovi za in brez glasu proti odločili, da je predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem v letih 1990-1994 primeren za nadaljnjo obravnavo. Stališče poslanske skupine Zares je predstavil Tadej Slapnik, prvopodpisani pod zakon.

Predstavitev v imenu poslanske skupine (Tadej Slapnik):

Zakon o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem v letih 1990-1994 je pomemben zakon. Namen sprejetja tega zakona je dokončno in enkrat za vselej za javnost odpreti vse dokumente te države, ki se nanašajo na trgovino z orožjem z začetka devetdesetih let minulega stoletja. V poslanski skupini Zares smo prepričani, da imajo državljanke in državljani vsekakor pravico izvedeti, kaj je tisto, kar slovensko politiko deli že poldrugo desetletje. Pravico imajo vedeti, kaj se je dogajalo, kako se je poslovalo, kako je bilo prodajano državno premoženje in kaj so o orožarskih poslih pred več kot desetletjem že ugotovile pristojne inštitucije. Državljani imajo pravico vedeti. Sodbo pa naj potem podajo sami.
Odprimo torej te arhive. Dajmo javnosti na vpogled vse dosjeje, vse zapiske in ugotovitve kriminalistov in drugih preiskovalcev. Naj jim bo dana možnost, da razumejo, zakaj nastane tolikšen vik in krik vsakič, ko nekdo spregovori o orožarskih poslih. Dajmo državljankam in državljanom v presojo kako je mogoče, da se ob toliko znanih, ob toliko ugotovljenih dejstvih o zlorabah in malverzacijah preprosto ni zgodilo nič. Nihče ni bil kaznovan. Naj vsak prebivalec Republike Slovenije dobi možnost razumeti kaj je to »Orožarska koalicija«. Naj vsak državljan dobi možnost spoznati združbo, ki se je pečala z nezakonitimi orožarskimi posli, pozneje pa prerasla v celo omrežje.
Zakaj je to pomembno? Preprosto in zgolj zato, ker je potrebno najprej razčistiti izvirni greh. Že na samem začetku je namreč bila v zibelko te države položena velika zloraba vseh pravosodnih inštitucij te države. Ugotovitve policije in obveščevalnih služb glede zlorab, povezanih s trgovino z orožjem, pa takrat preprosto niso dosegle sodišča. Vselej se je nekje zataknilo. Tedaj smo v Sloveniji dobili nedotakljive. Vse, kar dandanes popularno imenujemo tajkunstvo in čemur dandanes pravimo velike zlorabe, ima svoj začetek – in ta začetek je trgovina z orožjem. Tedaj je prvič padla pravna država.
Zato dajmo Slovenkam in Slovencem možnost, da spoznajo, kje je razlog, da po dveh desetletjih lastne države še vedno ugotavljamo, da nekaj ni v redu, da je paralizirano celotno pravosodje – od policije, tožilstva, do sodišč. Naša dolžnost je, da ta izvirni greh vsaj poskusimo popraviti. Naj bo objava celotne dokumentacije o trgovini z orožjem močan opomin vsem, ki javne funkcije zasedajo danes in jih bodo zasedali v prihodnje. Naj vedo, da niso nedotakljivi, da lahko narod spiše sodbo tudi brez sodišča. Naj državljani vedo, kaj so počeli posamezni politiki in drugi funkcionarji. Potem pa naj sami odločijo, ali jim verjamejo, da lahko pošteno in pravično upravljajo s to državo. To je demokracija.
S sprejemom tega zakona bomo dosegli še nekaj: Orožarska afera ne bo vzkipela na vsake toliko, ko spregovori kateri od udeležencev ali ko se v javnosti pojavi kakšen še neznan dokument. Neznanih dokumentov ne bo. Javnosti bodo dostopni prav vsi. Na razpolago bodo novinarjem, raziskovalcem in zgodovinarjem. S tem pa bi se vendarle morala strinjati vsi v tem parlamentu – torej tudi največja opozicijska stranka SDS.
Gotovo bomo med današnjo razpravo poslušali tudi govoričenje o tem kdo vse je imel v preteklosti možnost odpreti te arhive. In kdo vse je imel v preteklosti v rokah vse inštrumente razčistiti orožarske posle ali odpreti arhive. A je mar to ob sprejemanju tega zakona sploh relevantno? Je obtoževanje o tem, kaj je bilo smiselno? Zakaj bi to počeli za nazaj? Še bolj iracionalno in neodgovorno pa je nasprotovati zakonu z obrazložitvijo, da lahko arhive odpre že sama vlada, kot je manipulativno razglašati, da podpiraš odprtje arhivov, potem pa za zakon ne glasuješ. Soglašati s ciljem, da se arhivi odprejo, a se izgovarjati, da bi morali iti po drugi poti. Ampak spoštovane poslanke in poslanci : zdaj je v obravnavi ta pot – pot, da orožarske arhive odpremo z zakonom. Podprimo torej pot, ki je v obravnavi, pot, ki vodi do povsem enakega cilja, kot katerakoli druga. Če pravimo, da želimo, da se arhivi odprejo, ne izgubljajmo časa z iskanjem novih poti. Rešitev, ki je pred nami, je pravno ustrezna, še več, ponuja povsem jasno navodilo vsem predstojnikom organov, da objavijo vse dokumente.
Kaj torej hipotetično še sploh lahko pesti tiste, ki zakona danes ne bodo podprli? Odgovor je na dlani – Orožarska koalicija.
Morda pa ni njihova težava v tem, na kakšen način te arhive odpreti. Morda so njihov problem arhivi sami in to, kar piše v dokumentih. Saj vemo: trgovina z orožjem je uradno vrednostno obsegala le 28 milijonov nemških mark. Vemo tudi, da gotovina ni bila knjižena, čeprav je tedanji minister za obrambo Janez Janša priznal, da so poslovali tudi za gotovino. Opozoriti je potrebno tudi, da je Janša najprej do leta 1999 zanikal poslovanje z gotovino, potem priznal in kasneje – leta 2000, ko je bil ponovno obrambni minister – poslovanje z gotovino to v uradnem dokumentu MORS zopet zanikal. Danes sicer Janša pravi, da vse piše v celovitem poročilu, ki ga je spisal na zahtevo dr. Drnovška leta 1993. Pravi tudi, da bo on na razpolago za vsa podrobna pojasnila šele, ko bo ta dokument javno dostopen. Sprejmimo torej ta zakon in razvežimo jezik gospodu Janši.
Na podlagi vsega, kar sem lahko v javno dostopnih listinah prebral, lahko povem, da potrebujem kar precej pojasnil. Že več mesecev namreč čakam na odgovore na številna javna vprašanja, ki sem jih nanj naslovil. Njegove odgovore in pojasnila terjajo tudi zapisi v številnih knjigah, tudi v nedavno objavljeni knjiga V imenu države, prvi del Odprodaja. Pojasnila terjajo tudi zapisi v na tisoče časopisnih člankov, ki potrjujejo večkrat izrečena pričevanja udeležencev teh poslov.
Vendar so ključni dokumenti, sploh tisti na obrambnem ministrstvu, še vedno tajni.
V poslanski skupini Zares smo prepričani, da v pravni državi sicer dokumenti, ki vsebujejo podatke, ki bi lahko bili dokaz v kazenskih postopkih, ne morejo biti zaupni. Pri nas pa očitno so. So skriti, povsem nedostopni v različnih arhivih te države! Za odprtje imamo sicer na razpolago dve možnosti. Prva je, da presojamo upravičenost oznak tajnosti na vsakem dokumentu posebej in se posledično zapletemo v dolgotrajne postopke. Druga možnost pa je sprejem tega zakona. Zato velja poudariti, da je ta zakon tudi najbolj ekonomičen, saj ne povzroči več mesečnega dela številnih uradnikov, ki bi pregledovali papir za papirjem.
Pa še nekaj: s sprejemom tega zakona razbremenimo tudi vse tiste uradnike in politike, ki bi morali odločati, kaj naj bo javno in kaj naj ostane skrito. Zakaj bi posameznike vnovič postavljali v položaj, ko naj storijo nekaj, kar ne bi ustrezalo Orožarski koaliciji?! Zakaj bi zaradi početja nekaterih, ki so zlorabili položaj, ki jim je bil zaupan, različne uradnike vnovič postavljali v nemogoč položaj, da odločijo, kaj ima javnost pravico videti in česar ne?! Mar obstaja kak upravičen razlog, da tega ne storimo mi, poslanci? Mar obstaja opravičilo, da dokumentov ne bi odprl državni zbor, kjer predvsem zaradi ponavljajočih se intervencij orožarske koalicije našim predhodnikom v preteklih sklicih do ni uspelo do konca pripeljati niti ene parlamentarne preiskave o orožarskih poslih.
Gotovo velja ponovno poudariti, zakaj je pod trgovino z orožjem potrebno potegniti črto. Zlasti zato, ker je ob samem nastanku te države, zloraba nekaterim postala dovoljena. Zato se ne čudimo, ko lahko leta pozneje različni novopečeni podjetniki in gospodarstveniki menijo, da tudi v gospodarstvu počnejo, kar se jim zahoče. Najvidnejši med njimi gospod Bavčar – takratni notranji minister, danes nastopa na pomladnih javnih tribunah tranzicijske desnice, ki se predstavlja kot edina alternativa za prihodnost te države. V posmeh vsem državljankam in državljanom, še posebej v posmeh vsem aktivnim borcem osamosvojitvene vojne, se zadnjih 20 let hvalijo z ekskluzivnimi osamosvojitvenimi zaslugami, ki jih privatizirajo za lastne politične koristi.
Pri tem pa seveda molčijo o kruti resnici, da so takoj ob osamosvojitvi pravni državi prav oni zadali kruto lekcija – lekcijo orožarskih poslov. Po tem je v zadnjih 20 letih orožarska koalicija že ničkolikokrat pokazala, kako je stati pred zidom.
Šele tri mesece poznamo denimo dokument Obveščevalno-varnostne službe MORS s februarja 1997. Po novinarski objavi je za TV Slovenija njegovo pristnost potrdil njegov podpisnik, tedanji predstojnik vojaške obveščevalne službe.
Tudi danes velja ponoviti ključen del tega dokumenta. Prvič: ugotovitev preiskovalcev, da če preračunajo Janševe količine glede na cene, kot jih navaja Janša, nastane razlika dobrih 10 milijonov mark.
Drugič: Vojaški obveščevalci so ugotovili, da navedbe iz Janševega primopredajnega zapisnika ne držijo, in sicer tako glede odprodanih količin kot glede prodajnih cen. Podatki o količini oddanega orožja, s katerimi razpolagajo citiram»se le ti ne ujemajo trditvijo o plačilu s kompenzacijskimi posli, prav tako pa se s to trditvijo ne bi ujemali podatki o oddanem orožju, navedeni v poročilu Janeza Janše, v kolikor bi upoštevali cene, ki so razvidne iz nekaterih drugih dokumentov.«
Sprejmimo torej ta zakon in poglejmo, kakšne dokumente so imeli na razpolago delavci vojaške obveščevalne službe, da so zapisali tako hudo obtožbo.
Dajmo tistim, ki so – kot pravijo sami – že poldrugo desetletje deležni blatenja in znova in znova istih obtožb, da pojasnijo tudi npr. izjavo Nikolasa Omana, ki je za POP TV povedal: »No, kot zadnje plačilo meni, je minister za obrambo gospod Janša izročil štiri milijone nemških mark v kešu v njegovi pisarni, se pravi v Ministrstvu za obrambo, in to je tudi dokumentirano v zadnjem obračunu z Ministrstvom za obrambo.« Ker je Oman povedal tudi, da je v Slovenijo pripeljal za 60 milijonov dolarjev orožja, bi odprtje arhivov omogočilo, da se njegove izjave preveri in primerja z navedbami nekdanjega obrambnega ministra, ki trdi, da je bilo prometa z orožjem le za 28 milijonov mark.
Iz dokumentov, ki so že objavljeni, namreč izhaja resen sum, da je bila zloraba vtkana v sam sistem tedanjega funkcioniranja države. Vse kaže, da je oblast, izvoljena na svobodnih in demokratičnih volitvah aprila 1990, orožarske posle vodila po domače, lahko bi rekli po udbovsko ali če je komu bližji izraz po tajkunsko. Kako si naj drugače razlagamo izjavo Ela Rijavca, delavca MORS-ove logistike, ki med preiskavo jeseni leta 1994 pripoveduje o pošiljki, ki jo je naročilo obrambno ministrstvo. Dobavitelj je ni dostavil, saj je imel z notranjim ministrstvom neporavnane račune. Te je prenesel na MORS in jih zaračunal MORS-u. Rijavec pove citiram: »Tako je na vsoti, ki jo je že plačalo MORS prodajalcu, nastal manko 24 milijonov DEM.«
Ko dokument, ki je objavljen v drugem delu knjige Kaj nam pa morete!, prebiramo naprej, vidimo, da je Rijavec povedal še citiram: »Minister Janša naj bi sicer imel potrebno gotovino, pa je ni hotel dati.« Konec citata. Kaj to pomeni? Kaj to pomeni? Uradno je v dokumentih te države navedeno, da je bilo trgovine z orožjem za 28 milijonov nemških mark. V teh uradnih dokumentih piše, gre za kompenzacije. Gotovina ni omenjena. Janša pa potem šele leta pozneje prizna, da je se je poslovalo za gotovino za največ 20%, vendar tega bojda ni nikjer zapisano. Eden ključnih ljudi obrambnega ministrstva pa že leta 1994 pove, da naj bi imel minister Janša na razpolago kar 24 milijonov mark gotovine!

V poslanski skupini Zares smo prepričani, da dokumentacijo o trgovini z orožjem velja odpreti tudi zaradi velike neznanke o nakazilih prek tujih bank, saj so orožarji po osamosvojitvi Slovenije očitno poslovali s kriminalnimi združbami. In tukaj tiči zajec v zgodbi o kovčkih in transakcijskih računih, odprtih v tujih bankah. Mi mar lahko kdorkoli poda racionalen odgovor zakaj so morali uporabljati bančne račune tujih bank? Zakaj je bilo potrebno gotovino polagati na bančne račune v tujini? Zakaj so nesli kovček v Avstrijo, denar tam položili na račun in ga prodajalcu nakazali od tam? Zakaj gotovine niso položili na račun v Ljubljanski banki. Tudi z računa v Ljubljani bi denar lahko nakazali na ta avstrijski račun in ga od tam nakazali še kam. Zakaj je bilo potrebno zaobiti slovenski finančni sistem? Zakaj so se skrivali pred lastno državo? Zakaj so lahko vedeli Avstrijci? Tukaj tudi nikakor ne moremo mimo za slovensko demokracijo in pravno državo zelo žalostne zgodbe o tem, kako je ravnalo tožilstvo, ko sta policija in vojaška obveščevalna služba pridobili številke teh bančnih računov. Policija in vojaška obveščevalna služba je namreč tožilstvo večkrat pozvala, naj od avstrijskih organov pridobi podatke o transakcijah prek teh računov. Tožilstvo in tožilka Barbara Brezigar pa nista storita nič!

Gospa Brezigar lahko ure in ure razlaga, kako kot tožilka vselej ravna strokovno, pa kljub temu dvomim, da ji bo uspelo razložiti, zakaj sosednje Avstrije za te podatke ni zaprosila. Da, tudi tukaj so jasno vidni prstni odtise Orožarske koalicije.

Pa naj še kdo reče, da odprtje vseh dokumentov ni naša dolžnost!
V poslanski skupini Zares bomo zakon podprli. Upam, da boste enako storili tudi drugi poslanci in pokazali, da spoštujete demokracijo in norme, ki morajo veljati v vsaki pravni državi.

Predstavitev v imenu predlagatelja (Tadej Slapnik):

Zakon o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem v letih 1990-1994- uvodna predstavitev v imenu predlagatelja
Nezakonito trgovino z orožjem je v Državnem zboru Republike Slovenije preiskovalo že več parlamentarnih preiskovalnih komisij, vendar nobena ni dokončala svojega dela. Po skoraj dvajsetih letih še vedno ni znan obseg orožarskih poslov, kakor tudi iz tega naslova višina nezakonito pridobljenih sredstev. Mnoge javne objave tako pričevanj udeležencev dogajanja kot tudi različnih dokumentov že predolgo ostajajo brez pravega epiloga. Prav to je razlog, da se ta tema nenehno vrača v politično in medijsko obravnavo. Da je nenehno obravnavanje te tematike brez dokončnega epiloga že neproduktivno, je domala enotna ocena vseh političnih akterjev, ki so doslej že večkrat pozvali pristojne državne organe, da umaknejo oznake zaupnosti iz vseh ključnih dokumentov, ki zadevajo trgovino z orožjem.
Tudi zaradi tega je Državni zbor Republike Slovenije na izredni seji dne 12. 4. 2011 sprejel Deklaracijo v zvezi z umikom tajnosti iz vseh dokumentov in se zavezal k pripravi zakona, ki ga danes obravnavamo.
Kdo komu, koliko, in po čem se je prodajalo orožje so ostala odprta vprašanja vse do danes. Namen zakona je zato z umikom zaupnosti iz ključnih orožarskih dokumentov omogočiti odgovore vsaj na naslednja vprašanja:
Se je trgovalo za gotovino?
Kje je ta gotovina?
Za kaj se je ta gotovina porabila?
Kdo si je to gotovino prilastil?
Kje so evidence o prodanem orožju, ki je bil v lasti Republike Slovenije?
So trgovci z orožjem kupovali orožje v tujini in ga prodajali naprej?
So bili odgovorni za trgovino z orožjem vojni dobičkarji?
Kdo je vojnim dobičkarjem pomagal, da niso nikoli odgovarjali pred sodiščem?

Predlagatelji zakona se strinjamo, da je smiselno, da se tudi iz časa pred osamosvojitvijo razkrijejo vsa dejstva glede orožja teritorialne obrambe Republike Slovenije in ravnanja takratnih republiških organov ter ravnanja Jugoslovanske ljudske armade v letu 1990. In da se razkrijejo vsa dejstva o razorožitvi teritorialne obrambe, kar je prav tako povezano z oboroževanjem teritorialne obrambe za zaščito samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije v letu 1991.

Poglavitne rešitve zakona:
Z zakonom se določa, da se ne glede na stopnjo tajnosti stopnja tajnosti umakne oziroma tajnost podatkov prekliče iz vseh dokumentov o:
– nakupu, prodaji, uvozu, izvozu in tranzitu orožja in vojaške opreme oziroma trgovine z orožjem v času od 15.5. Se pravi od ukaza o predaji orožja TO v skladišča JLA leta 1990 do 29.3.1994 – datuma, ko je državni zbor razrešil obrambnega ministra Janeza Janšo.
Dokumenti o trgovini z orožjem so predvsem dokumenti državnih organov: ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve (nekdanjih republiških sekretariatov), vlade, nekdanjega predsedstva Republike Slovenije, predsednika Republike Slovenije, VIS oziroma SOVE, VOMO oziroma OVS, TO oziroma slovenske vojske in dokumenti, ki so nastali pri delu parlamentarnih preiskovalnih komisij ter dokumenti Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb. Zakon pa državnim organom nalaga tudi, da zagotovijo varstvo osebnih podatkov in da te pred objavo dokumentov na primeren način zaščitijo, ob pomoči oziroma na podlagi mnenja pristojnega organa, informacijske pooblaščenke.
Da bi se izognili prevelikim stroškom gre namreč za več tisoč dokumentov z zagotavljanjem prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem, upoštevajoč veljavni zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki določa, da se prost dostop zagotavlja na vpogled ali tako, da se zagotovi prepis, fotokopija ali elektronski zapis, predlog zakon o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem določa, da se za vse dokumente zagotovi elektronski zapis, če dokumenti niso v elektronski obliki, in da se jih objavi na spletni strani.
Takšen način dostopa – torej avtentična objava vseh dokumentov na spletni strani tudi onemogoča kakršnekoli kasnejše manipulacije z dokumenti, saj vsakdo lahko hitro in na enostaven način s primerjavo na spletni strani preveri njihovo avtentičnost.

Verjamem, da bo današnja prva obravnava, ki so jo zahtevali poslanci SDS prispevala k temu, da bo mogoče predlog zakona v sklopu sprejemanja še izboljšati in upam, da ključni motiv poslanske skupine SDS ni bil zgolj upočasniti sprejemanje zakona in s tem onemogočiti, da slovenska javnost končno izve vso resnico o nezakonitemu trgovanju z orožjem.
Zakon o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o trgovini z orožjem v letih 1990-1994 – V imenu predlagateljev
Dovolite mi, da v imenu predlagateljev dodatno obrazložim potrebe za sprejem zakona.
Znano je, da je JLA na slovenskem ozemlju nakopičila resnično enormne količine različnega orožja in streliva. JLA je tukaj stacionirala mnogoštevilne artilerijske in tankovske enote. Po številu tankov na enem mestu je bila vrhniška vojašnica največja v Evropi.
Te enormne količine, ki so bile uskladiščene tukaj, ostanejo domala povsem nedotaknjene. Nekaj opreme je sicer že med osamosvojitveno vojno razdeljeno enotam. Vendar na tisoče ton ostane nedotaknjenih. Tisoče ton. In nadzor nad njimi je po osamosvojitveni vojni prevzelo obrambno ministrstvo, zlasti oddelek za logistiko, in vojaška obveščevalna služba.
Res je tedaj predsedstvo odločilo, da se tudi z orožjem pomaga napadeni Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Predsedstvo je izvajanje te pomoči preneslo obema ministrstvoma – notranjemu in obrambnemu. Način izvedbe te pomoči pa lahko danes vrednotimo. Sam menim, da sta obe ministrstvi svojo nalogo opravili porazno netransparentno. Državna organa, ki sta ju tedaj vodila danes velika prijatelja in po novem tudi odkrita politična sopotnika Igor Bavčar in Janez Janša, oba sta to pomoč očitno izvajala zelo po domače. In kar je še huje – tako imenovana pomoč naenkrat ni bila več pomoč, temveč trgovina z očitno izjemno oderuškimi cenami.
Danes vemo, da že kmalu po koncu desetdnevne vojne, nekateri posamezniki, ki so zasedali pomembne javne funkcije, pričnejo z organizacijo prevozov teh enormnih količin na Hrvaško. Danes vemo tudi, da so bile nekatere pošiljke na Hrvaško odpeljane povsem na črno, za druge je obstajala dokumentacija. Žal pa vemo tudi, da je bila ta dokumentacija pozneje uničevana.
Kako je sploh potekala odprodaja orožja nekdanje JLA? Po danes znanih dejstvih, ki izhajajo tako iz javno dostopnih dokumentov različnih državnih organov kot tudi iz izpovedb udeležencev teh poslov, je odprodajo orožja nekdanje JLA vodil VOMO, Varnostni organ Ministrstva za obrambo, ki jo je vodil Andrej Lovšin.
Poslovanje najlažje posplošeno razložimo takole:
Uprava za logistiko MORS je Lovšinovim sporočila, katero orožje je v določenem trenutku na razpolago. Po izpovedbah prič je nato Andrej Lovšin določil cene. Ko so kupci plačali kupnino, so lahko prevzeli na tovornjake naloženo orožje. Da so tovornjaki lahko odpeljali čez mejo, je bilo načeloma potrebno, da je mejni prehod prejel ustrezno depešo. Za tako imenovano odpiranje meje je bila zadolžena Varnostno-informativna služba. To je tedaj vodil dr. Miha Brejc – še danes vpliven član SDS. Iz ohranjenih depeš je razvidno, da so policisti na mejnem prehodu prejeli le podatek o številu tovornjakov oz. njihovih registrskih tablicah, občasno tudi imena voznikov. Kaj je naloženo na tovornjakih v teh depešah ni evidentirano. Tako ne policisti ne cariniki na mejnem prehodu niso vedeli, kaj je dejansko naloženo na tovornjaku, kateremu so na podlagi Brejčeve depeše morali dvigniti zapornico. Ni znano, da bi carina kak tak transport kadarkoli pregledala. Vsebino tovora sta dejansko poznala le prodajalec in kupec. Posledično sta, kot kaže, ta bila tudi edina, ki sta poznala cene, torej višino plačane kupnine.
Da je potrebno umakniti stopnje zaupnosti dokazuje tudi dokument, ki je med nedavno javno dostopnimi dokumenti. V Registratorju 2 se namreč nahaja dokument, ki je označen s številko 439. Gre za listino, ki jo je pri notarju na Hrvaškem overil eden od kupcev. Notarka Marija Ivančić je februarja 2000 overila prepis dokumenta, ki ji ga je predložil Marinko Gašpić. Dokument vsebuje popis kupljene robe. Iz notarske overitve pa izvemo, da je na desni strani dokumenta lastnoročno s kemičnim svinčnikom cene zapisal Andrej Lovšin. In kakšne so te cene? En ročni minomet M 57 je stal 1500 mark, lanser Osa je stal 3000 mark, ena raketa Osa je stala 1000 mark, avtomatska puška 7,62 mm je stala 5000 mark, en naboj zanjo je stal pol marke. Dalje: Za eno raketo Maljutka je moral Gašpić plačati 9500 mark, za eno raketo Zolja 2000 mark in za eno raketo Strela 2M kar 25.000 mark. In kar je zanimivo: kupec trdi, da je cene lastnoročno zapisal Andrej Lovšin. Skupno je bila pošiljka vredna kar 2,5 milijona nemških mark.
Pa primerjajmo te cene s cenami, ki jih je v primopredajnem zapisniku navajal Janez Janša, kot jih lahko razberemo iz nedavno objavljenega dokumenta OVS z dne 6. 2. 1997.
Mina za raketomet M 57 naj bi po Janševi navedbi stala 95 mark – iz tega dokumenta pa izhaja, da jo je Lovšin prodajal za 200 mark. Za lanser Osa je v Janševem primopredajnem zapisniku navedena cena 900 mark, Gašpiću je Lovšin določil ceno 3000 mark. Ena raketa Osa naj bi po Janševih navedbah stala 190 mark, tukaj vidimo ceno 1000 mark. Raketa Maljutka naj bi po tem, kar je Janša pisal v primopredajni zapisnik, stala 3200 mark, tukaj vidimo ceno 9500 mark. Raketa strela 2M naj bi po Janševih navedbah stala 5000 mark, kupec pravi 25.000 mark. In tako naprej.
To je notarsko overjena izjava hrvaškega kupca. Naj se končno gospoda Janša in Lovšin opredelita do teh razlik. Seveda pri tem ne bodo dovolj izmišljotine o dekonzerviranemu orožju, ki naj bi zaradi tega imelo nižjo ceno, kot nam jih je na izredni seji maja pripovedoval Janša. Ti dokumenti namreč potrjujejo bistveno višjo prodajno ceno za prodano orožje, konzervirano ali ne, in te cene so nekaj krat višje od tistih, ki jih je obrambno ministrstvo predstavljalo v svojih poročilih. Kje so torej manjkajoča sredstva?
Cene, ki jih navaja Janez Janša v svojem famoznem poročilu iz leta 1993 pa so bistveno drugačne. Tudi gotovine bojda ni bilo, če verjamemo temu poročilu. Orožje so Hrvati bojda plačali le s kompenzacijami. Kupci so orožje plačali pretežno z nafto, nekaj pa tudi z drugo opremo, denimo vozili.
Tako uradna različica, po kateri naj bi Slovenija v protivrednosti prejela skupno 28 milijonov nemških mark. Le štiri milijone naj bi plačala Bosna in Hercegovina in le 24 milijonov mark naj bi plačala Hrvaška. Bile naj bi le kompenzacije.
Leta, ki so sledila, pa so prinesla ugotovitev, da gre za debelo laž. Orožje ni bilo le zamenjano za nafto, prodajano je bilo tudi za gotovino in za plačila, ki so bila izvršena na račune v Avstriji, Nemčiji in Švici. Prav zato predlagatelji pravimo: vso dokumentacijo je potrebno objaviti nemudoma. Da bodo maske padle čim prej. Izjave odgovornih, da ne obrambno ne notranje ministrstvo v tujini nista imeli odprtih bančnih računov, so sicer točne, vendar hkrati manipulacija in izmikanje. Račune, na katerih se je stekala kupnina od odprodanega orožja in streliva so pri tujih bankah na svoja imena odprli posamezni delavci obeh ministrstev.
Prodati je bilo namreč kar nekaj: Samo v skladišče v Ložnici je bilo očitno shranjenih vsaj 60.000 protioklepnih min. Praznjenje skladišča je bila prava logistična operacija, ki je trajala cel teden.
Kako naj torej verjamemo v teh 28 milijonov nemških mark prihodkov, ko pa priče govorijo o enormnih gotovinskih zneskih?! Denimo: na spletni strani orozje.info lahko vidimo izjavo nekdanjega poveljnika TO za vzhodno štajersko Vladimirja Miloševiča, ki je novembra 2008 povedal citiram: »V skladišču je bilo 2000, 2500 raket. Ena raketa se je prodala po 25.000 mark.« Konec citata. Miloševič je povsem direktno povedal: 2000 raket po 25.000 mark. Če zmnožimo samo ti številki, dobimo znesek 50.000.000 milijonov nemških mark.
Pripovedka o kupnini, ki je bila plačana z kompenzacijami za nafto, je iz dneva v dan bolj neverodostojna. Ko pa lahko gledamo dokumente, kjer piše, da naj se kupnina nakaže na züriški račun podjetja Cranex … Kaj ima plačilo na bančni račun tuje banke s kompenzacijami za nafto?
Prav tako ne kaže pozabiti, da je mariborski Večer pred meseci objavil članek s priloženim dokumentom. Novinarji so ugotovili, da je Franci Cimerman, voznik Andreja Lovšina, ki je očitno opravljal blagajniške posle, prek avstrijske banke transferiral 880.000 nemških mark. Zakaj denarja ni položil v slovenski banki? Zakaj je bilo potrebno poslovati iz Avstrije? Zakaj je bilo potrebno zaobiti slovenski finančni sistem?
Mnogo vprašanj je še vedno odprtih glede gotovinskih transakcij. Kje je ta gotovina knjižena? Kaj je bilo prodano za gotovino? Koliko je bilo gotovine? Kako je bila gotovina porabljena?
Odgovorov na ta osnovna vprašanja še vedno ni. Nekdanji obrambni minister Janez Janša je skoraj celo desetletje odločno zanikal, da so poslovali tudi z gotovino. Novembra 1999 pa smo končno pričakali resnico citiram njegovo izjavo: »Če me sprašujete, ali smo orožje prodajali za gotovino, je moj odgovor da.«
Zakaj je gotovinsko poslovanje dotlej zanikal?! Četudi bi bila trgovina z orožjem državna skrivnost, to nikakor ne pomeni, da so bili gotovinski posli tako tajni, da ne bi smeli biti niti zabeleženi! Vsi, ki so trgovino z orožjem preiskovali, namreč brez zadržkov povsem naravnost povedo, da gotovina ni knjižena.
Pa še nekaj. Opozoriti moram na še en izjemen razkorak med izjavami in vsebino dokumentov. Povedal sem že, da je Janša novembra 1999 priznal, da je posloval z gotovino. A glej ga zlomka: Osem mesecev pozneje, ko je Janša obrambni minister v Bajukovi vladi, v Državni zbor pošlje poročilo, katerega zapiše, da je skupna vrednost 28 milijonov nemških mark. Gotovina ni omenjena – spet le kompenzacije!
Zakaj torej v uradni državni dokument Janša ne zapiše tistega, kar je priznal devet mesecev prej? Novembra 1999 javno prizna, da je posloval za gotovino, avgusta 2000 pa v uradnem dokumentu tega ne navede! Naj razume, kdor le more.
Kot tudi naj razume, kdor le more primer urjenja pripadnikov stranke HOS, zasebne, strankarske vojske Hrvata Dobroslava Parage. Delavci obrambnega ministrstva so v službenem času avgusta 1991 urili so pripadnike stranke HOS. Urjenje je bilo izvedeno mesec preden je predsedstvo sprejelo sklep o pomoči Hrvaški. Naj ponovim: Na slovenskem ozemlju so delavci obrambnega ministrstva očitno urili paravojaško enoto. Na spletni strani www.resnicaoorozju.si je bil nedavno objavljen posnetek pogovor z enim od delavcev slovenskega obrambnega ministrstva, ki je urjenja izvajal. Razložil je, kako so potekala. Ko sem o tem vprašal obrambno ministrstvo, pa to sporoči, da o tem ne vedo nič oz. da v dokumentih brigade Moris, Republiškega štaba za Teritorialno obrambo ter Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo o tem urjenju ne najdejo prav nobenega podatka. Kaj je lahko bolj zgovorno od tega, da v arhivih ni podatkov?!
Sprejmimo torej ta zakon, saj tako umaknemo vse oznake tajnosti in odpremo vse arhive. To je neizbežno za to, da orožarsko zgodbo enkrat za vselej zapremo na politični ravni. Naj bo javno vse, da si bodo državljanke in državljani sami lahko ustvarili sliko in izrekli sodbo. Kolegice in kolegi, verjemite mi, da bomo s tem k razvoju slovenske demokracije in pravne države dali velik prispevek. Zato prosim, glasujte odgovorno in po lastni vesti.