Zakon o RTV je zavrnjen

Izjava ministrice za kulturo, Majde Širce, in predsednika stranke Zares, Gregorja Golobiča, po objavi neuradnih rezultatov referenduma o Zakonu o Radioteleviziji Slovenija. Na referendumu je glasovalo 249.809 državljank in državljanov, od tega 67.659 ZA zakon in 179.631 PROTI zakonu, zato je bil ZRTVS-2 zavrnjen.

Majda Širca, ministrica za kulturo:

»Zavrnitev zakona pomeni tudi nespoštovanje priporočil, ki so nam jih dali. Ta vidik dobrih rešitev, ki smo jih res iskreno, natančno, strokovno pripravljali, predvsem v dialogu, ne s tsunami rešitvami in tudi ne z interesnimi rešitvami – vkolikor vsega tega v življenju na RTV Slovenija ne bomo mogli videti, bomo prikrajšani tako mi, ki ki TV Slovenija gledamo, kot tudi in predvsem tisti, ki tam delajo. V veliki meri nam je šlo prav za te ljudi, ki delajo in delate v tej hiši.

Priznam, da sem v zadnjem času, še posebej tik pred referendumom, takorekoč na pet minut prejemala pozive delavcev in delavk, neke vrste klice na pomoč tudi tistih, ki so se izrekali v podporo zakonu in so morebiti zaradi tega imeli težave znotraj svoje, kot pravijo, zelo prepredene hiše. A tudi na njih, verjamem, da je v bodoče, da bodo stali pokončno pri svojem delu, če se bodo čutili ovirane v vseh smislih, pri pripravljanju programov, ki jih slovenski narod potrebuje – RTV namreč ni le prizorišče politike, je predvsem največje svetišče, gledališče, kinematograf, največji avditorij vseh por našega družbenega življenja, in prihaja k nam domov.

Za vse nas je pomembno, da znamo odprto interpretirati stvarnost in da je ne razumemo na histeričen način, kot tisto, ki jo je potrebno zdravo in smiselno reflektirati. Verjamem, da je šla v zadnjih letih refleksija bolj v eno smer oziroma ni bila popolna, ni imela celotnih obzorij in temu je v veliki meri botroval Grimsov zakon. Sami veste, da je bil narejen čez noč, da je bil plod politične odločitve, da je v to hišo prinesel nezdrav duh političnega in še kakšnega drugega vpliva. To nedvomno ni dobro za svobodne medije, ne za nas državljane.

Še posebej mi je drago in moram se zahvaliti izjemni ekipi na ministrstvu za kulturo, ki je potrpežljivo znala prisluhniti tistim pobudah, ki so jih dali tako sindikati, kot opozicijske stranke, ki pravijo, da sicer to ni res.

Zavrnjena je rešitev – verjamem, da ne dokončno – ki je prinesla korak naprej. Premik s statusa quo oziroma z barikad, ki jih je bilo še zmeraj preveč, potrebno braniti tudi v sami hiši.«

Gregor Golobič, predsednik stranke Zares – nova politika:

»Zakon, ki je bil pred nekaj meseci sprejet v državnem zboru in je doživel zavrnitev na referendumu, je dober zakon. Pripravljali so ga strokovnjaki, vanj je bilo vloženega veliko napora usklajevanja s strani ministrice Majde Širca, njene ekipe, strokovnjakov in tudi poslank in poslancev, ki so ga v Državnem zboru potrdili. Verjamem, da jim velja tudi nocoj čestitati za opravljeno delo in za napor. Po tem zakonu se bo tudi v prihodnje, v bolj razumnih časih, urejalo področje javne radiotelevizije v Republiki Sloveniji.

Nocoj so zmagale politične stranke. Ne opozicijske, ne koalicijske, ampak vse. Nocoj je na tem referendumu političnim strankam s strani te majhne skupine ljudi, ki je prišla na referendum in zavrnila to spremembo zakona. Ta novi zakon, ki je političnim strankam omejeval možnost dostopa v nacionalni medij, je padel – politične stranke pa so vse po vrsti, vsaka v svojem mandatu, prišle in ohranile ta odprta vrata. Triumf političnih strank, triumf partitokracije ter poraz civilne družbe, poraz stroke in poraz nacionalne televizije in radia.

Ministrica je omenila, da je šlo predvsem za ustvarjalke in ustvarjalce programa na radiu in televiziji, za razvoj programov z vidika gledalk in gledalcev, poslušalk in poslušalcev. Dejstvo je, da nacionalna televizija kot nekomercialna televizija, in radio enako, ne moreta komercialnim televizijam konkurirati brez razvoja – ne moreta jim konkurirati na njihovem terenu. Zavezani sta z mnogočem in ta zakon je omogočil razvoj, ki bi ga radio in televizija potrebovala, da bi lahko parirala vse večji poplavi agresivnosti in tisti tekmi ‘do dna’, ki smo ji priča vsak dan v komercialnih medijih. Tega jim ne gre očitati. Zato imajo države nacionalne medije, racionalne medije, zato uredijo to področje tako, da lahko tamkajšnji ustvarjalci in ustvarjalke neodvisno,  strokovno, profesionalno ustvarjajo program. Ne le dnevno-političnega, ki je vedno v ospredju, temveč tudi veliko drugih, pomembnejših z vidika nacionalne televizije, ki jim sedaj ne bo mogoče zaživeti v tistih dimenzijah, ki so ključne.

Eno ključnih sporočil tega referenduma je več kot 85-odstotna zavrnitev referenduma kot takega. Pobuda je bila že dana, verjamem, da bo ob priložnosti nekega drugega referenduma, zato ne smemo pozabiti – danes je bilo porabljenih 4 milijone evrov, da se je 15 odstotkov ljudi izreklo o nečem, za kar so bili itak vsi prepričani, da ni v njihovi moči, da o tem odločajo.

Ta referendum nosi vrsto sporočil. Mnogi so me vprašali, ali je to tudi referendum o zaupnici vladi. V svojem slogu lahko odgovorim, kot sem že odgovarjal, da bi si to lahko samo želeli. Prepričan sem, da bi se, vkolikor bi se glasovalo o zaupnici vladi, referenduma udeležilo bistveno več ljudi. Bilo bi laskavo, če bi vlada lahko menila, da samo toliko ljudi ni zadovoljnih z njenim delom. Tega ne govorim s ciničnim prizvokom, pač pa kot ilustracijo tega, da v temelju vendarle ni šlo za sporočilo o vladi, o odnosu do vlade, te koalicije – do katere so mnogi tudi upravičeno kritični, tudi sami, kot se opaža iz naših razprav, ki niso tajne in ne rabimo wikileaksa, da se vidi, o čem govorimo. To je vidno iz osnovnega sporočila tega referenduma, zavrnitve referendumskih zlorab, kakršna je bila demonstrirana. Že drugič se je istemu predlagatelju – prvič na referendumu o pokrajinah, ko je bil na vladni strani, sedaj pa pri tem zakonu, ko je bil v opoziciji – zgodilo, da je zlorabil ta temeljni institut ljudske demokracije.«