Zakaj so imeli moji prijatelji (spet) prav
Prijatelji se včasih čudijo, zakaj sem več kot desetletje svojega akademskega življenja posvetil policijski dejavnosti. Ker libertarnost in “law & order” ne gresta skupaj z roko v roki. Red in zakon je pa ja domena “ta desnih”, ne pa nas, levičarjev in svobodnjakov. Pa sem jih poskušal prepričevati, da je red temelj demokracije, da je prav država s svojim represivnim aparatom tista, ki ločuje anarhijo na eni ter tiranijo na drugi strani od prostora svobodnega in dostojanstvenega življenja, da država ni absolutna, ker jo omejujemo z mnogimi nadzornimi mehanizmi, in da morajo biti država, tožilstvo in policija ključni braniki demokratičnega življenja. V zadnjem času se bojim, da sem živel v zmoti. Da sem svojo državo zamenjeval z idealno državo in da je med njima velik razkorak. Moji prijatelji so imeli prav – ne barab, države se je treba bati.
Pred kratkim sem imel (verjetno svoj zadnji) nastop na nacionalni konferenci, posvečeni varnosti. Govoril sem o tem, da je za sodobno družbo nujno, da sta policija in tožilstvo depolitizirana, da moramo vzpostaviti takšen sistem, kjer bo policija odgovorna tudi ali predvsem ljudem, ne le vladi, in da je treba (tudi z višanjem izobrazbene ravni) krepiti profesionalnost policistov in njihovih šefov. Imel sem občutek, da je bil referat dobro sprejet. Potem pa so me poklicali znanci in mi povedali, da se je nekaj visokih policijskih šefov, ki so sedeli med občinstvom, nad mojim nastopom zmrdovalo. Ker, da oni res ne potrebujejo nobenega novega nadzorstvenega mehanizma več, oni že vedo, kaj je profesionalno delo in da jih takšne ideje, kot jih slišijo – citiram – »iz ust povampirjenega in politično skorumpiranega pedra, ki je kvečjemu kvazi strokovnjak« (značilno za nekatere slovenske policiste je, da, ko hočejo koga diskreditirati, ga označijo za geja, sedaj pa v maniri obstoječe vlade uporabljajo tudi besedno sintagmo tako imenovani strokovnjak). Me ni prizadelo, ker moram biti kot politik navajen na takšne izjave. Čeprav jih od profesionalne in (politično) neodvisne policije ne bi pričakoval. Me je pa zares razburilo, ko so čez nekaj dni na zagovor klicali še enega avtorja, ki pa nima takšne sreče kot jaz in je zaposlen v policiji. Zagovarjati se je moral, ker so rezultati empirične raziskave, ki sta jo opravila s kolegom policistom, kazali ne preveč dobro (pa tudi ne preveč slabo) sliko policije na področju koruptivnega vedenja. Človek se je moral zagovarjati, ker mnenje prebivalcev ni bilo povšeči policijskim šefom. Ko moraš biti všeč policijskim šefom, da ti pustijo korektno raziskovati in predstavljati rezultate raziskave, pa vrag vzame šalo.
Mera pa je bila polna, ko so policisti in tožilci ob izteku prejšnjega tedna aretirali svojega nekdanjega stanovskega kolega (pred leti pa celo kandidata za generalnega direktorja policije). Brezigarjeva in Jevšek, ki sta pred tem na nacionalni televiziji tako usklajeno nastopala in delila lekcije voditelju in gledalcem (ter spotoma še malo popljuvala protikorupcijsko komisijo in njenega predsednika Kosa), sta se ponovno izkazala kot zmagovit tandem. Najprej nista hotela nastopiti v Voduškovi oddaji, ker je v njej nastopal on, ki ga bosta čez nekaj dni zaprla, in njegov prijatelj, zoper katerega so začele krožiti anonimke o tem, kako, da je pokvarjen. O tem sta visoka državna uslužbenca raje klepetala na kavici. Verjetno so spili kakšno kavico tudi po aretaciji … in kakšno še potem, ko so sporočili, da so se pri aretaciji zmotili. Dejstvo je, da je Brezigarjeva tako ali tako polnokrvna političarka. In to dobra. Slabo je, da dela kot generalna državna tožilka, kar je skregano s političnostjo. Kaj se je zgodilo s prvim kriminalistom, ki sem ga sicer poznal kot odličnega strokovnjaka, da deluje v spregi zlorabe politične moči na policijskem področju, mi ni jasno. In me pravzaprav tudi ne zanima. Me je pa njuno vedenje pripeljalo do sklepa, da so imeli moji prijatelji (spet) prav. Barabe so bile, so in bodo. Treba jih je loviti in jim v poštenem postopku dokazati krivdo. In potem pobrati nezakonito prigrabljen denar in premoženje. Ampak njih se očitno ni treba bati. Bolj se je bati povampirjene države, ko zlorablja svojo moč. Ko nadzorovalci prestopijo meje dopustnega zato, da bi svojim gospodarjem omogočili, da ostanejo oblastniki, je mera polna. (Šele zdaj razumem, kaj je hotel reči nekdo, ki mi je zaupno povedal, da aretacije v primeru “čiste lopate” niso zadnje. Vem, da je dobro vedel, kaj mi pravi). Zato je čas, da rečem, da (jih) “mam dost”.
Zaradi lastnega zdravja in, da svojim nekdanjim kolegom ne bom kratil spanca, sem se pred meseci umaknil s področja policijske dejavnosti. To ni več moje področje profesionalnega dela. Delati znam še kaj drugega, da bom lahko koristen. Kot politik pa bom rekel samo eno: septembra bom glasoval za spremembe, in sicer zato, ker se bojim, da mi bodo naslednjič onemogočili, da bi sploh lahko še glasoval o čem pomembnem.
OK, mogoče me bodo zopet povabili na kakšen referendum, kjer me bodo vprašali, ali si želim živeti v kraju svojega stalnega bivališča. Da bodo lahko dokazovali, v kako zelo demokratični in gospodarsko uspešni domovini živimo.
