Zakaj sem volil Danila Türka
Predsedniške volitve so pomembne, ker bo izbira enega od treh kandidatov pomenila zelo jasno politično (v določeni meri tudi kulturno) sporočilo sedanji oblasti. Znano je, da slednja ne mara sedanjega predsednika, pripisuje mu stališča in ravnanja okoli katerih se zbira predvsem opozicija sedanjemu modelu vladanja in ostala kritična javnost. Sam zagovarjam vrednote sodobne, libertarne in ekološko ozaveščene levice, ki ne verjame v recepte , ki jih ponuja neoliberalizem oziroma nadnacionalni finančni kapital za izhod iz krize, ki jo je sam povzročil. Ko skušam razumeti, kaj oziroma katero družbeno smer prazaprav zastopajo naši predsedniški kandidati, mi je jasno, da kandidat SDS+NSI Milan Zver zagovarja klasične desničarske ideologizme; v ekonomiji je to liberalizacija (privatizacija in ustvarjanje t.i. „vitke“ države, z vse manjšo vlogo javne sfere in socialne države), v družbi pa konzervativne vrednote do družine, žensk, itd (npr. restriktivni pristop do splava) s povečano vlogo RKC. Zver je v svojem desničarstvu avtentičen, iskren in mu držo, zaradi katere bo, kot kandidat, najverjetneje izpadel iz morebitnega drugega kroga, ne more zameriti nihče. Povsem jasno pa je, da je na šahovnici predsedniške igre nastopil kot žrtvovani kmet , ki ga desnica (oziroma Janša), uporablja od samega začetka le za lažji preboj Boruta Pahorja v drugi krog in morebitno končno zmago z odslovitvijo Danila Türka.
Pa smo pri „socialnem demokratu“ Borutu Pahorju. Del slovenske levice zmede predvsem dejstvo, da Pahorja formalno podpira njegova stranka, SD, ki, po imenu in ravnanju njene poslanske skupine, sodi v levo-sredinski prostor. Ta stranka je bivšega predsednika Pahorja odslovila z očitno slabo vestjo, zato mu stoji nekoliko kontradiktorno ob strani (vsaj glede vsebin) pri predsedniških volitvah. Kompromis se ni dobro obnesel; veliko članov in podpornikov SD bo vendar volilo za drugega kandidata levo-sredinskega tabora. To vendar ni zmotilo Pahorja, kateremu je treba priznati neverjetno vztrajnost in dobro obvladanje nekaterih preprostih ljudskih čustev. Da igra na segment volivcev, ki so povprečno izobraženih in ki so lahek plen populističnih gest, je bilo razumeti od samega začetka kampanje. Bivši premier, ki ga proletariat sploh ni brigal, ko bi lahko zanj nekaj naredil, se je preoblekel v proletarca in je začel delati „prostovoljno“, „v stiku z ljudstvom“.
Kampanja se je obrestovala in je uspela zamegliti nekatera ključna vprašljiva stališča Boruta Pahorja, ki ga zelo oddaljujejo od socialdemokratskega terena in levice; npr. njegova podpora zlatemu fiskalnemu pravilu v ustavi, njegova nekritična podpora Merklovi viziji Evrope, njegova slabo prikrita podpora holdingu (to je pospešeni privatizaciji javnega premoženja) in slabi banki. Njegov molk ob vsem slabem, ki si ta vlada privošči do kulture, medijev, javnega sektorja,človekovih pravic, delavstva… Pahor se je že zdavnaj, v času vodenja vlade, profiliral kot pomemben in psihološko podrejen sogovornik Janeza Janše. To je tudi botrovalo razpadu levo-sredinske koalicije in posledično predčasnim volitvam. Janšo se tega dobro zaveda in zato Pahorja podpira. Bivši premier je postal oven s katerim bo Janša lahko izgnal sedanjega predsednika iz predsedniške trdnjave. To je glavni cilj, ki bo v drugem krogu tudi politično in medijsko bolj otipljiv.
Da je Borut Pahor zagovornik neoliberalizma , pa najbolje dokazuje utemeljitev Virantove podpore .
Ostaja nam torej tretji kandidat, dr. Danilo Türk. Ali je Türk levičar? Osebno mislim, da ne. Je zmeren in pragmatičen politik z veliko dozo diplomatskega bontona. Vendar je od treh kandidatov dejansko najbližji nekaterim vrednotam socialne demokracije in tudi vseh tistih gibanj, ki se zavzamejo za spoštovanje človekovih pravic in okolja. Mimogrede, je edini, ki je jasno izrazil nasprotovanje plinskim terminalom v Tržaškem zalivu. Predvsem je že dokazal, da zna opravljati delo in funkcijo predsednika države zelo dobro, da zna komunicirati z mednarodnim okoljem ter s sosedi z dostojanstvom državnika, ki se ne čuti podrejenega. Za razliko od tistih, ki barantajo karkoli, tudi človekove pravice, za fototermin z ameriškim predsednikom. Türk je za Janeza Janšo zelo moteč, ker se ne pusti podrediti in je znal obdržati svojo vlogo in avtonomnost instituta predsednika Republike. Očitajo mu odlikovanje Tomaža Ertla, pozabljajo pa omeniti, da je med drugimi odlikoval tudi duhovnika misionarija Pedra Opeko. Skušali so ga diskreditirati s ponarejenimi in zmanipuliranimi dokumenti na spletnem portalu SDS. Želijo mu pripisati odgovornost za pomilostitev osebe, katere pomilostitev predlaga Janšev pravosodni minister. Skratka Türk ostaja, zaenkrat, edina prava in zanesljiva protiutež Janševi neskrupolozni vladavini, ki postaja vse bolj arogantna, avtoritarna, proti-intelektualna in prot-iljudska.
Zato sem v torek prepričano glasoval za dr. Danila Türka.
Franco Juri