Zakaj interventni zakon ni potreben?

Vlada RS je že ob pripravi predloga državnega proračuna za leto 2009, torej takoj po nastopu mandata, na predlog ministrstva za finance določila okvirni obseg sredstev dovoljene porabe za stroške dela v javnem sektorju, in sicer 4 milijarde evrov.

V ožjem sektorju država, ki se financira iz državnega proračuna – neposredni proračunski uporabniki (cca. 1,2 milijarde evrov) je zaposlenih približno 50.000 javnih uslužbencev (vsi, razen oseb javnega prava – javni zavodi…); v ostalem delu, ki je financiran tudi iz državnega proračuna, a preko transferov javnim zavodom ali preko transferov iz drugih javnih blagajn (zdravstvena, pokojninska cca. 3,8 milijarde evrov) pa je zaposlenih približno 115.000 javnih uslužbencev.

Stroške dela definirata dva elementa, in sicer individualna plača in prejemki iz dela posameznega javnega uslužbenca in število prejemnikov. V programu stabilnosti je Vlada v imenu države Slovenija zato vsa tri leta Evropsko komisijo obveščala, da bo obseg stroškov dela v javnem sektorju nespremenjen. Zato je vlada že januarja 2009 na predlog tedanje ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs določila logična ukrepa – izhodišča za pogajanja s sindikati glede individualnih prejemkov javnih uslužbencev in sklenila, da se število zaposlenih ne sme povečati.

S selektivnim nadomeščanjem tistih, ki odidejo iz javnega sektorja (pokoj, zasebni sektor – v celotnem javnem sektorju približno 2500 na leto), bi v javnem sektorju morali na letni ravni znižati število zaposlenih za 1 odstotek. To pomeni okrog 1650 javnih uslužbencev letno manj. S tem bi povečali učinkovitost, pri čemer to ne pomeni nujno nenadomeščanja. Reprezentativni sindikati so s takšnim ukrepom od leta 2009 doslej soglašali kar trikrat. Da bi bil takšen ukrep povsem neboleč, se je pokazalo na primeru sektorja Upravnih enot. S skrbnim nenadomeščanjem se je v 2,5 letih znižalo št. zaposlenih za 5 odstotkov, in to brez odpuščanja ter ob novih nalogah.

Že pri pripravi prvih kadrovskih načrtov na vladi v letu 2009 sta ministrici za notranje zadeve in za obrambo ne glede na program stabilnosti in sklep vlade glede zaposlovanja, pod pokroviteljstvom PV izposlovali privilegij – dovoljenje za precejšnje dodatno zaposlovanje.

Kljub večkratnim opozorilom ministrice Krebsove je ministrstvo za obrambo že v letu 2009 zaposlilo dodatnih 500 vojakov, skupni kadrovski načrt za policijo pa se je povišal za 300 novih policistov. Takšni “odpustki” so tudi za posamezne druge resorje pomenili, da so kršitve dopustne. In to se je tudi dogajalo. O tem pričajo številke iz obrazložitve zakona same po sebi.

Iz tabele UMAR je razvidno, da individualna plača na podlagi treh dogovorov s sindikati stoji oziroma je realno nižja; masa sredstev za stroške dela pa se na letni ravni viša za približno 100 milijonov evrov, zaradi približno 1600 več zaposlenih, glede na št. opravljenih ur, kot je bila sprejeta zaveza. Vsi privilegirani ministri pa so iz rezerv ministrstva za finance vsako leto oktobra dobivali dodatna sredstva za plače. Predvsem notranje ministrstvo, ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za šolstvo.

Opozorila na sejah vlade so bila brez uspeha. Na predsednika vlade smo kot koalicijska stranka januarja letos naslovili pisno zahtevo za ukrepanje v smeri dosledne realizacije sklepov vlade glede zaposlovanja v javnem sektorju. Danes smo že skoraj v oktobru 2011 in v tem letu je število novih zaposlitev še bistveno višje (podatki v zakonu so za leti 2009 in 2010), saj je grozil interventni zakon, in se je slejkoprej marsikje zaposlovalo na zalogo.

Interventni zakon je absolutno prepozen za leto 2011 in zato ni nobenega razloga za sprejem po nujnem postopku z učinki v letu 2011. (Na zahtevo predsednika vlade je MJU zakon pripravil že januarja 2011 in ga poslal na MF, ki je pristojno za interventne ukrepe. Ukrepanje je zato absolutno prepozno.)

Pomembno je še dejstvo, da se v rebalansu proračuna povečujejo proračunske postavke za stroške dela cca. 15 mio € – neposredni proračunski uporabniki, cca 55 mio € preko transferov – posredni proračunski uporabniki, zaradi ravnanja resorjev, ki ne spoštujejo ne sklepov vlade ne določil zakonov, ki zapovedujejo, da ni dopustno zaposlovati, če proračunski uporabnik v proračunu nima zagotovljenih sredstev za stroške dela. Zdaj je na teh ministrstvih zmanjkalo sredstev za plače do konca leta – kar je seveda iztožljiva zakonska obveznost, zato je vlada morala skozi rebalans povečati te postavke. Če je bil na podlagi dogovorov s sindikati in sklepa o nezaposlovanju v javnem sektorju sprejet proračun za leto 2011, pa se zdaj slednji popravlja tako, da se za stroške dela dodatno namenja približno 60 mio €. Pri tem pa sam interventni zakon ne bo imel praktično nikakršnih učinkov v letu 2011.

Ta zakon je žal samo ogledalo dosledno nedoslednega ravnanja oz. opuščanja dolžnih ravnanj. Stranka in poslanska skupina ZARES takega zakona ne more podpreti in tudi na ta način že ta teden izreka nezaupnico predsedniku vlade.