Zakaj bi zagovorniki privatizacije morali podpreti ustavitev privatizacije?
Bogdan Biščak, Delo, Sobotna priloga (17. januar 2015)
ODVISNO JE
Dani Rodrik, profesor družbenih ved na univerzi Princeton, je decembra lani na Project Syndicate objavil članek Dobra in slaba neenakost. V njem je navedel nekaj primerov iz zgodovine, ko je neenakost vodila do zelo različnih posledic – enkrat do rasti, drugič do nazadovanja. Zaključil je s stavkom, ki si ga velja zapomniti: “V ekonomiji obstaja samo ena univerzalna resnica: odvisno je.”
V času instant resnic, instant priročnikov, instant medijev, instant politike in instant rešitev, takšne ugotovitve neradi sprejemamo. Ker od nas zahtevajo napor. Če namreč ni res, da je vsaka neenakost dobra, ker povečuje motivacijo in rast, če ni res, da je vsako nižanje davkov dobro, ker povečuje investicije, če ni res, da je vsaka privatizacija dobra, ker izboljšuje upravljanje in če obenem tudi obratne trditve od navedenih ne držijo kar za vse možne primere, potem nam ne preostane drugega, kot da pretehtamo vsako situacijo in vsak primer posebej in se v vsakem od njih znova in znova odločamo, kaj je prav in kaj je koristno. Naporno, kajne?
V Sloveniji si, tako se mi zdi, odločitve olajšujemo z vero v večne resnice še bolj, kot drugje po svetu. Preprosto ljubimo ideološke debate, debate, v katerih se izoblikujeta dve jasni stališči, obe utemeljeni s preprostimi argumenti, ki bolj kot na preverjanju dejstev in upoštevanju realnih izkušenj, temeljijo na veri v neko veliko (da ne rečem večno) resnico. Argumenti, ki se navajajo v podporo stališčem ene in druge strani, niso izviti iz trte, le popolnom slepi, da ne rečem sovražni, so do nasprotnih argumentov in primerov, ki niso v skladu z vero in prepričanjem argumentatorja. No, v enem pogledu se ti dve nasprotujoči si strani zmeraj poenotita – v ignorianju tistih kritičnih glasov, ki se ne želijo opredeliti kar na počez za eno od obeh strani, tistih torej, ki skušajo opozoriti, na to, kar je zapisal Dani Rodrik: odvisno je.
Razprava o privatizaciji je lep primer takšne ideološke debate. Na eni strani brezrezervni podporniki privatizacije, na drugi brezrezervni podporniki državne (ali pa domače) lastnine, vmes pa nekaj tistih “odvisno je”, ki jih obe strani in mediji v glavnem ignorirajo. Za prve je vztrajanje pri državnem lastništvu znak mentalne zaostalosti, za druge pa je privatizacija le eden od modusov kraje državnega premoženja s strani domačih in tujih politekonomskih elit.
Tako trda stališča ene in druge strani si je težko razlagati drugače kot z versko gorečnostjo. Primerov, ki bi enim in drugim morali dati misliti, je namreč več kot dovolj. Kako lahko npr. zagovorniki privatizacije trdijo, da je država vedno slab gospodar, ob evidentnih primerih dobrega upravljanja državnih podjetij v Nemčiji ali skandinavskih državah? Ali – kako lahko spregledajo (če grem v domače okolje) dobre rezultate, ki so jih pred letom 2005 beležili državni HIT in Luka Koper, NLB pa celo v socialističnih časih? Zakaj se jim ne utrne misel, da je upravljanje bolj kot od vrste lastništva, odvisno od kvalitete ljudi, ki podjetja vodijo? In zakaj se jim zdi, da je državno kadrovanje lahko le negativno, če smo – sodeč po rezultatih – očitno imeli v preteklosti primere pametnega kadrovanja? (Argumente podpornikov privatizacije, da je ta potrebna zaradi zmanjševanja javnega dolga in zavez, ki smo jih dali EU, v tem okviru ne komentiram, ker jih štejem za neresne).
Če pa grem še na drugo stran, se sprašujem predvsem to, kako lahko brezrezervni podporniki državnega lastništva spregledajo primere slabega upravljanja državnih podjetij in ponavljajoče se neuspešne poskuse, da bi ga izboljšali. Odgovor, da je treba to upravljanje popraviti, je sicer možen, vendar pa bi tisti, ki to pravijo, morali povedati še, kakšne garancije ponujajo, da bo do tega res prišlo. Kot rečeno – pretekli neuspešni poskusi, bi tudi pri njih morali pustiti nekaj dvoma, ali je ob takšni politični strukturi, kakršno imamo, to realno za pričakovati.
Po tem uvodu pa je najbrž že čas, da predstavim svoje stališče do privatizacije. Najprej naj povem, da sem podpisal Mencingerjevo peticijo proti privatizaciji. Podpisal sem jo kljub temu, da spadam med Rodrikove “odvisno je”, tiste torej, ki menimo, da je treba privatizacijo vsakega državnega podjetja presojati posebej. Konec koncev je tudi Mencingerjev tekst peticije napisan v tej smeri. Ne anatemizira privatizacije kot take, ampak zavrača vladne razloge za potekajoče privatizacije. Podpisal pa sem jo v prvi vrsti zato, ker sta prejšnja in sedanja vlada, prva z odprtjem, druga pa s podporo privatizaciji 15 podjetij, ne da bi znali pojasniti, zakaj je vsako od teh podjetij na seznamu in ne da bi opredelili kakšne cilje zasledujemo z vsako od teh prodaj, ustvarili situacijo, v kateri so racionalna debata in kvalitetne rešitve takorekoč nemogoče.
Obstajajo vsaj 3 resni razlogi, zakaj je treba ustaviti potekajoče privatizacijske postopke: ker Slovenija nima strategije upravljanja državnih naložb, ker so cene delnic v krizi tako padle, da je vsakršna prodaja v tem trenutku v resnici razprodaja in ker so izkušnje drugih držav s privatizacijo pod patronatom EU izjemno slabe.
Odsotnost strategije upravljanja državnih naložb pomeni, da Slovenija nima določenih nobenih ciljev, ki jih želi doseči s svojim premoženjem. Vsi pa vemo, da je takrat, ko nimaš določenega nobenega cilja, vsaka pot prava. Slovenija potrebuje sektorske politike in na njihovi osnovi sprejeto strategijo upravljanja državnih naložb in dokler tega nima, bi morala biti vsaka privatizacija absolutno prepovedana. Ker se je brez nje mogoče o prodajah in neprodajah odločati izključno ideološko. Na podlagi vere, ne pa argumentov.
Drugi razlog za ustavitev so cene delnic. Delnica Telekoma, ki je bila l. 2007 vredna skoraj 500 EUR, 2008 pa še 300 EUR, se od l. 2009 ni povzpela preko 175 EUR, delnica npr. Luke Koper (ki zaenkrat sicer ni predvidena za prodajo in jo tu navajam le zaradi prikaza dogajanja na trgu) pa je bila l. 2007 vredna 110 EUR, od leta 2009 pa nikoli več kot 30 EUR. Zagovorniki privatizacije sicer lahko vzkliknejo, da smo nori, ker nismo l. 2007 prodali, a nam to danes ne pomaga veliko. Enako nori bomo, če prodamo danes.
Tretji razlog je, da privatizacija poteka pod pritiskom EU. Miro Cerar in še prej Alenka Bratušek sta sicer nekajkrat zatrdila, da vse kar vlada počne, počne zaradi nas in ne zaradi Bruslja, a obenem tudi ves čas poslušamo o zavezah, ki smo jih dali EU. O tem, da je privatizacija prišla k nam iz Bruslja, nenazadnje ni nobenega dvoma tudi zato, ker je ta del paketa, na katerega so morale pristati vse države dolžnice, ki so članice EU. Njihove izkušnje s privatizacijemi pa so slabe. Prodaje se, zaradi pritiskov, dogajajo v časovni stiski, ponudniki se umikajo, dosežene cene so precej nižje od pričakovanih in pogosto so med kupci, vsaj posredno, domači vplivneži.
Naj navedem le dva primera: prodaja letališča Hellinokom pri Atenah in portugalske banke BNP. Prvo je bilo na začetku procesa ocenjeno na 1,239 mrd EUR, ponudnikov je bilo več. Na koncu je ostal le eden, kupil pa je za 915 mio EUR z rokom plačila 10 let (preračunana današnja vrednost je 577 mio EUR). Kupec je bilo tuje podjetje, v katerem ima več kot 50% delež Spyro Latsis, eden najbogatejših in vplivnih Grkov. Banko BNP pa je Portugalska morala, na podlagi sporazuma s Trojko, prodati v 3 mesecih. Banka je bila dokapitalizirana s strani države s 600 mio EUR, prodana je bila za 60 mio. Na začetku je bilo kupcev 9, tudi tu je na koncu ostal le eden in sicer banka BIC iz Angole. Njena največja lastnika sta portugalski miljarder Americo Amorin in hčerka angolskega predsednika Isabela dos Santos. Oba primera preveč spominjata na dogajanje v zvezi s privatizacijo NKBM, kjer se po nepotrebnem dodatnem stresnem testu, izvedenem na osnovi čudnih makroekonomskih predpostavk, ponudba za njen nakup skoraj prepolovi, svetovalec pri njeni prodaji pa je obenem delničar pri najbolj verjetnem kupcu.
Privatizacijo, ki poteka, je iz vseh teh razlogov treba ustaviti. Ko bomo v Sloveniji sprejeli strategijo upravljanja državnih naložb in tako vedeli, kakšne cilje s svojim premoženjem ta država zasleduje, ko bo krize konec, ali pa bo jasno, da je zlepa ne bo konec in zato ni mogoče pričakovati, da bi se cene delnic povrnile na vsaj približno predkrizno raven in ko se bomo osvobodili pritiska EU in možosti, da prodajamo v interesu nekoga drugega in ne v lastnem, bo nastopil trenutek, ko se bo možno v tej državi racionalno in odgovorno pogovoriti, kaj prodati in kaj ne. Do takrat pa bo vsaka privatizacija bolj spominjala na “verske vojne” kot na resno odločanje. Da o ribarjenju v kalnem, ki ga tako stanje omogoča, niti ne govorim, In nikar pozabit – v tem času, lahko vlada Mira Cerarja tudi kaj naredi za izboljšanje upravljanja državnih podjetj, ne pa da malodušno pristaja na to, da tudi njej to ne more uspeti. Začne lahko npr. s tem, da prekliče v medijih najavljeni strankarski ključ pri imenovanju nadzornikov SDH in da prednost kompetencam.
Za konec pa še odgovor na vprašanje iz podnaslova: Zakaj bi zagovorniki privatizacije morali podpreti ustavitev privatizacije? Zato, ker se bo privatizacija pod sedanjimi pogoji državljanom tako priskutila, da njhovih argumentov v prid privatizaciji še dolgo nihče ne bo hotel niti poslušati.
