Zahteva za sklic izredne seje Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb

Na novinarski konferenci sta poslanca poslanske skupine Zares Tadej Slapnik in Vito Rožej predstavila zahtevo za sklic nujne seje parlamentarne Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, na kateri bi obravnavali točko dnevnega reda o pravni ureditvi izročanja gradiva iz nekdanje Službe državna varnosti (SDV) Arhivu RS in dostopu do gradiv nekdanje SDV, ki ga hrani oz. je hranila SOVA.

Kot je uvodoma povedal Slapnik, so se člani omenjene parlamentarne komisije Tadej Slapnik, Dušan Kumer in Anton Urh za sklic odločili zaradi obtožb prvaka SDS Janeza Janše, da gre v primeru novele zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih za konec pravne države, začetek državnega udara, da gre za zaščito nekdanjih oziroma sedanjih politikov in funkcionarjev, ki so bili seznanjeni z dejanji takratne SDV, da je bilo gradivo iz arhiva odtujeno nepooblaščeno in da se nikoli ne bo izvedelo, kaj je bilo iz arhiva odtujeno.
Da bi lahko na komisiji opravili korektno in kvalitetno razpravo o predlagani točki dnevnega reda, so omenjeni člani v zahtevi predlagali, da se na sejo povabi: Janeza Janšo, bivšega predsednika vlade RS in avtorja omenjenih obtožb, sedaj poslanca SDS, Aleksandra Lavriha, bivšega svetovalca za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade, člana vladne delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno varnostne agencije in sedaj strokovnega sodelavca v PS SDS, Matjaža Šinkovca ter Ivana Rupnika, nekdanja direktorja SOVE, Sebastjana Selana, direktorja SOVE, Branka Cvelbarja, člana vladne delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno varnostne agencije in sedaj uslužbenca SOVE, Cveta Tovornika, nekdanjega uslužbenca SOVE, Dragana Matiča, direktorja Arhiva RS in Davorina Terčona, nekdanjega predsednika Komisije v mandatu državnega zbora 2004-2008.
Eden od razlogov za zahtevo je bila po besedah Slapnika tudi ocena g. Janeza Janše, da je do zapleta z arhivskimi gradivi SDV prišlo zato, ker se del dokumentacije nanaša na sporno teroristično akcijo SDV v Velikovcu v Avstriji, pri čemer je sedanjega predsednika republike obtožil, da v zvezi s tem laže, saj naj bi bil neposredno obveščen o dogodku. Po besedah Slapnika, so člani prepričani, da za izrečene obtožbe Janeza Janše ni nobenih utemeljenih razlogov, zadnje izjave pa kažejo samo na to, da gre v aferi z arhivskimi gradivi za še en lustracijski napad, pri čemer je glavni cilj predsednik republike.
Slapnik je še spomnil, da je SDS marca lani na predsednika naslovil deset vprašanj, povezanih z nastavitvijo bombe v Velikovcu. Med drugim ga je vprašal, kaj je kot nekdo, ki se je politično ukvarjal z manjšinsko problematiko, vedel o ozadju atentata. Urad predsednika republike je takrat pojasnil, da se je Türk takrat, po diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani, zaposlil na Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) in je bil v času dogodka v Velikovcu strokovni sodelavec, sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja. Konec leta 1979 je postal predsednik te komisije in član izvršnega odbora SZDL. In da ozadij ni poznal tedaj in jih ne pozna danes, problematiziranje tragičnega dogodka v Velikovcu in iskanje domnevnih povezav in vloge Danila Türka je torej še en neutemeljen poskus blatenja institucije predsednika republike, podobno kot predlog za uvedbo postopka njegove ustavne obtožbe.
Zadnje ravnanje Janeza Janše, kot pravi Slapnik, dokazuje, da gre za načrtno kampanjo rušenja ugleda vlade in predsednika republike, in da sploh ne gre za vprašanje morebitne protiustavnosti zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih in ravnanja organov tj Arhiva RS in SOVE. V zvezi s tem je posebej je zanimiv preobrat Janeza Janše, ko je sprva trdil, da je bilo gradivo iz arhiva odtujeno nepooblaščeno in da se nikoli ne bo izvedelo, kaj je bilo iz arhiva odtujeno, po sestanku s predsedniki parlamentarnih strank, vodji poslanskih skupin in direktorjem SOVE ter Arhiva RS, pa je zatrjeval, da so bili dokumenti o vpletenosti predsednika republike najdeni v javnem delu arhiva in to arhiva SZDL. Kot poudarja Slapnik, je s tem posredno priznal, da je že v času njegove vlade obstajal javen in nejaven del arhivskih gradiv SDV.

Bolj podrobno je o dokumentih v nadaljevanju spregovoril Vito Rožej, ki pojasnil, da vse izrečeno dokazujejo tudi naslednji predpisi, sprejeti v času, ko je bil predsednik vlade in neposredno nadrejen direktorju Sove in sicer gre za Uredbo o izročanju gradiva iz nekdanje Službe državne varnosti (Uradni list RS, št. 50/2007) ter Sporazum o posebnem varovanju in dostopnosti določenega dela arhivskega gradiva, prevzetega na podlagi prevzemnega zapisnika, št. 62510-83/2006/51, z dne 1.7.2008.

Dejal je, da je v Uradnem listu RS, št 50/2007 z dne 6.6.2007 objavljena sprejeta Uredba o izročanju gradiva iz nekdanje Službe državne varnosti, ki jo je izdal takratni predsednik vlade Janez Janša. Pomembna sta zlasti njen 2. in 4. člen:

2. člen
Gradivo iz arhiva nekdanje Službe državne varnosti, ki je nastalo v nekdanji Službi državne varnosti in njenih predhodnicah pred 17. majem 1990, se preda Arhivu Republike Slovenije.
4. člen
Arhiv Republike Slovenije zagotovi, če je potrebno iz razlogov nacionalne varnosti, in na predlog direktorja agencije, posebno varovanje in dostopnost predanega gradiva iz 2. člena te uredbe. Komisija določi obliko in način predaje in hrambe predanega gradiva.

Rožej je poudaril, da je Uredba o izročanju gradiva iz nekdanje Službe državne varnosti, ki jo je sprejela Vlada RS, podpisal pa njen predsednik Janez Janša v koliziji z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Janez Janša pa je s tem, ko jo je podpisal, kršil veljaven zakon.

Na podlagi 4. člena zgoraj opisane Uredbe o izročanju gradiva iz nekdanje Službe državne varnosti, je nastal »Sporazum o posebnem varovanju in dostopnosti določenega dela arhivskega gradiva, prevzetega na podlagi prevzemnega zapisnika, št. 62510-83/2006/51 z dne 1.7.2008«, ki sta ga 2. 7. 2008 podpisala takratni direktor SOVA Andrej Rupnik in tedanji direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Matevž Košir. Sporazum o posebnem varovanju in dostopnosti določenega dela arhivskega gradiva, prevzetega na podlagi prevzemnega zapisnika med drugim navaja (citat):
“Gradivo vsebuje posebej občutljive ter pomembne podatke za varnost Republike Slovenije oz. za njene strateške interese v odnosu do drugih, predvsem sosednjih držav, in za nemoteno obveščvalno in protiobvečevalno delovanje agencije, saj obsega podatke o nekdanjem in sedanjem delovanju tujih držav oziroma njihovih obveščevalnih služb na območju Republike Slovenije in v slovenskem zamejskem prostoru…
Podatkom v predanem arhivskem gradivu se določi stopnja tajnosti TAJNO.
V skiadu z določili 65. in 66. člena Zakona o varstvu dokumentamega in arhivskega gradiva ter arhivih preneha stopnja tajnosti TAJNO p0 40. letih od nastanka zadnjega dokumenta (2004), ki je predmet sporazuma. Viada RS lahko na predlog agencije podalja rok nedostopnosti še za 10 let. Skrajšanje roka nedostopnosti je mogoče, če direktor agencije umakne stopnjo tajnosti oziroma Viada RS na predlog arhivske komisije v skiadu z določili 66. Clena dovoli uporabo tega gradiva in doboči pogoje uporabe.”

Določbe sporazuma, s katerimi je določena stopnja tajnosti TAJNO in določena splošna nedostopnost do leta 2044, so v direktnem nasprotju s 3. odstavkom 65. člena ZVDAGA in pomenijo njegovo kršitev, je izpostavil Rožej, ki je v nadaljevanju pojasnil, da je za obveščevalno-varnostne službe v drugih državah Evropske unije značilno, da zelo dolgo hranijo svoja arhivska in dokumentarna gradiva in jih šele po izpolnitvi nekaterih pogojev predajo svojim nacionalnim arhivom. Kot glavni razlog za to večinoma poudarjajo možne negativne posledice za nacionalne interese države. Večina služb sicer javno ne objavlja natančnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odstop gradiv nacionalnemu arhivu. Pri tajnih podatkih poznajo vse države splošen rok nedostopnosti dokumentov, označenih s stopnjo tajnosti. Tudi ta rok je različen po posameznih državah (v Avstriji 50 let, V ZR Nemčiji arhivsko gradivo obveščevalne službe, predano zveznemu arhivu, postane dostopno 30 let po nastanku, če je označeno s stopnjo tajnosti, je rok 60 let, na Nizozemskem je gradivo s tajnimi podatki lahko zaprto za javnost največ 75 let, v Italiji 50 let, na Švedskem 2-70 let in na Hrvaškem 50 let.

Navedeni roki pa ne pomenijo, da je v posameznih državah tudi v praksi dostopno vse gradivo, ki je nastalo pri delu njihovih obveščevalnih služb pred določenim datumom, je še dodal Rožej.

V nadaljevanju je Rožej spregovoril o nedostopnosti arhivskega gradiva bivših tajnih služb nekaterih vzhodnoevropskih držav, ki se nanaša na obveščevalno dejavnost teh služb. Kot primer je navedel sosednjo državo Madžarsko, kjer je v specialnem »Zgodovinskem arhivu Madžarske obveščevalne službe« dostopen eden od štirih nekdanjih oddelkov službe državne varnosti. Kot je dejal Rožej, je iz navedb na spletni strani omenjenega arhiva razvidno, da del dokumentov še vedno hranijo »državne varnostne organizacije«. Te jih pregledajo vsaka tri leta in jih – v primeru ocene, da se stopnja tajnosti umakne – izročijo arhivu. Na Češkem je iz drugega odstavka 14. člena Zakona o ustanovitvi Inštituta za študij totalitarnih režimov in Arhiva tajnih služb razvidno, da organom, ki hranijo gradivo, nastalo pri delu tajnih služb, le-tega ni potrebno izročiti omenjenemu arhivu, v kolikor vsebuje tajne podatke in ga organi nujno potrebujejo pri izvajanju svojih nalog. Takšno gradivo morajo navedeni organi predati takoj, ko je preklicana njegova tajnost. V 15. členu zakon celo navaja, da lahko arhiv uporabnikom prepove kopiranje, prepisovanje ali pisanje izvlečkov iz dokumentov, ki jim je bila tajnost preklicana, a vsebujejo podatke, ki so še naprej pomembni za obrambo ustavne ureditve, zaščito pomembnih ekonomskih interesov ter varnost in obrambo Češke republike.

Rožej je omenil tudi dr.Pirjevca, ki je v eni od televizijskih oddaj v zvezi s STASI-jevim arhivom pojasnil, da je v času, ko je delal v Stasijevem arhivu v Berlinu, dostopal do gradiva, vendar je bilo po njegovih besedah veliko arhivov zaprtih, “ker so bili osebnega značaja ali pa kaj podobnega“. “Kar se tiče osebne narave, je normalno, da mora biti zagotovljena določena ‘privacy’, kar se pa tiče političnih ali kakšnih drugih aspektov, pa je to praksa, ki jo srečamo povsod po svetu. V britanskem arhivu sem naletel na dokumente iz leta 1948, ki so zaprti do leta 2048.”
Prav tako je Pirjevec dejal, da v vseh arhivih velja pravilo, da nekaterih podatkov “ne dajo, tudi če mine 30 let ali če zakon trdi, da je treba dati določeno gradivo na razpolago“. Temu, da je bil Omerzi preprečen dostop do gradiva, se ne čudi, saj se mu to zdi normalna praksa, ki jo je srečal povsod, kjer je dostopal do arhivskih podatkov. “Zakon npr. v Veliki Britaniji, ZDA in drugod po svetu v demokratičnih državah določa, da je po 30 letih dostop do gradiva odprt, toda določeni dokumenti, ki so posebej občutljivi, ostanejo še zmeraj zaprti.”
Tadej Slapnik je v nadaljevanju novinarske konference opozoril tudi na sporna ravnanja vladne delovne skupine za oceno dela slovenske obveščevalno varnostne agencije, ki je med drugim preverjala izročanje arhivskega gradiva nekdanje SDV Arhivu RS – komisijo je v prejšnjem mandatu (2004-2008) vodil minister za pravosodje Lovro Šturm, njeni člani pa so bili minister za šolstvo Milan Zver, minister za okolje Janez Podobnik, minister za obrambo Karl Erjavec, državni sekretar Vinko Gorenak, nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, vodja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo Milko Mikola, uslužbenca v kabinetu predsednika vlade Peter Ješovnik in Aleksander Lavrih ter predstavnik Sove Branko Cvelbar.
Takrat se je vzpostavilo vprašanje ali so sploh vsi člani imeli podlago po zakonu o tajnih podatkih za vpogled v tajne podatke in obstajala je upravičena bojazen, da je prišlo do izvzema, presnemavanja, odtujitve ali pa sprememb arhivskih gradiv nekdanje SDV oziroma nezakonitih aktivnosti v povezavi s celotnim korpusom omenjenega gradiva, je menil Slapnik. “Obiskov je bilo osem, trajali so več ur. Večinoma so obiski potekali med gospodom Cvelbarjem, zaposlenim v Sovi, in gospodom Lavrihom, uslužbencem kabineta predsednika Vlade, bivšim uslužbencem vojaške obveščevalne službe. In kot je kazalo takrat, so ti obiski presegali namen pogovorov o tehnični preselitvi arhivov oziroma dokumentarnega gradiva Sove. Poleg tega je bil omogočen vstop v arhive tudi varnostno nepreverjenim osebam, nepooblaščene osebe pa so imele neoviran vpogled in rokovanje z arhivskim gradivom zaupne narave.”

Slapnik je menil, da je arhiv po omenjenih posegih postal popolnoma neverodostojen, “saj če odmislimo čiščenja, do katerih je prišlo v zadnjih dvajsetih letih, kakšne večje praktične notranje politične vrednosti nima, je pa priročen za politične kampanje kot je zadnja kampanja zoper predsednika države”.

Pripeti dokumenti:

Sporazum_o_posebnem_varovanju_in_dostopnosti_dolocenega_dela_arhivskega_gradiva

SOVA-Ocena_moznih_skodljivih_posledic_v_skladu_z_zakonom_o_tajnih_podatkih

Porocilo_o_delu_komisije_za_izlocanje_in_odbiranje_gradiva_iz_arhiva_SDV

Zakljucno_porocilo_delovne_skupine_za_oceno_dela_SOVE

Posnetek celotne izjave in odgovorov na vprašanja novinarjev: