Vstaja ali njena ugrabitev?

Največja nevarnost ljudskih vstaj po Sloveniji niso nasilneži, ki sistematično ugrabljajo mirne proteste proti oblasti in s svojimi škvadrističnimi ravnanji vlivajo strah in trepet v kosti tihe večine oziroma tihe manjšine.Slednja je v nedeljo šla na volišča in je izbrala pomirjujoč nasmeh „povezovalnega“ predsedniškega kandidata. Skini in pretepači so le simptom bolane oblasti, so deja vu orožje za destabilizacijo spontanih demonstracij. Ker le-te nimajo svoje organizirane redarske službe, svojih „katang“,( katanga so imenovali izurjene redarje v italijanskem študentskem in sindikalnem gibanju uporniškega leta 1968), je masa protestnikov šibek plen nasilne in provokatorske manjšine. Največja nevarnost tudi ni sumljivo ravnanje državnega tožilstva, ki srborite neonacistične mladeniče takoj izpusti v posmeh tistim zvestim policistom, ki tvegajo svoje zdravje in tudi življenje, da nasilneže izolirajo od mirnih protestnikov in jih nato pridržijo. Od tožilstva, ki je v rokah notranjega ministra Gorenaka in Barbare Brezigar, drugega bi le težko pričakovali. Pa pustimo tokrat tudi dokaze o provokatorjih iz vrst Slovenske vojske in plačanih izgrednikih.

Škandalozno, vendar ne presenetljivo. Repriza Genove je možna, sicer verjamem v dobronamernost policijskega sindikata, ki sproti opozarja na razne nevarne manipulacije. Pred dobrim letom, sem kot poslanec Zaresa javno, v pismu takratni ministrici za obrambo dr. Ljubici Jelušič, opozarjal na nevarnost domnevnih povezav med skrajnimi desničarskimi skupinami in pripadniki Slovenske vojske. O tem so Slovenijo opozarjale nekatere tuje obveščevalne službe. Odgovor pristojnih pa je bil škandalozen; češ vojska in vlada ne moreta odgovarjati za dejavnosti naših vojakov ali policistov med prostim časom. Ukrepanja ni bilo. ( http://www.zares.si/pojavi-neonacizma-so-resna-groznja-evropi/)

Ne, dogajanje na slovenskih trgih in ulicah je le navidezno največji problem te države.

Navsezadnje je lahko energija, ki se sproža ob tako prelomnih trenutkih, koristna za velike spremembe, tudi revolucionarne. Vsi smo vedeli, da naboj ljudske jeze, ob globalni krizi, ki je zajela kapitalizem, ne bo izključna domena obubožanih Grkov. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo počilo tudi pri nas, v državi, ki si v zadnjih letih želi vkorakati v turbo-kapitalizem po bljižnjicah, ki jih narekujejo Mednarodni denarni sklad in , po novem, tudi Merklova EU . Iskra je bila tokrat aroganca mariborskega župana-šerifa Franca Kanglerja. Nato so prišli na vrsto vsi; oblast, vlada pa tudi opozicija. Vsi politiki in celo politika sama, ki je postala krivično osovražena, saj se v splošni proti-politični evforiji pozablja na prvotni pomen Politike; to naj bi bilo dobro meščanov, dobro prebivalcev polisa, dobro državljanov.

Največja nevarnost v tej zelo fluidnem stanju, tako v Sloveniji, kot tudi drugod po Evropi, je, da elitam, proti katerim ljudi protestirajo, uspe ugrabiti upor z machiavelistično spretnostjo in da, z demagoškimi pobudami, zajahajo in usmerijo tigra nezadovoljstva naravnost tja, kamor že dolgo želijo. Pri nas se ta smer imenuje „druga Republika“, za njo pa tičita dve nevarnosti za demokratično kvaliteto Slovenije; večinski sistem in velika koalicija, vse začinjeno z vladarsko roko, ki drži trdno vajeti in sebi podreja vse socialne partnerje, vključno s predsednikom Republike. Kako drugače razumeti hiter in le navidezno kontradiktoren odziv Janeza Janše in Igorja Lukšiča le dan po izvolitvi skupnega predsedniškega kandidata? Janša, ki je le dva dni prej, v dramatičnem TV nagovoru naciji, sramotno relativiziral goljufijo lastnega poslanca Mariniča, sedaj predlaga spremembo političnega sistema z možnostjo ljudskega odpoklica poslancev, županov in sodnikov.

V teh, za razjarjene množice, navidezno všečne predloge, tiči v resnici velika demagoška manipulacija. Če bi bilo župane razmeroma lahko odpoklicati na podlagi podpisov večine volivcev v občini, je ta pot nemogoča za odpoklic poslancev. Odpoklicali bi ga lahko le njegovi volivci. Kaj pa to pomeni? Kako se to ugotavlja? Pri sodnikih pa je jasno, da si želi Janša, ki je v sodnih postopkih zaradi suma korupcije v primeru Patrie, le njihovo ustrahovanje in podreditev. Tožilstvo, ki ščiti neonacistične nergače , že obvladuje. Skratka, pot do istant demagogije je na stežaj odprta, cilj pa je le koncentracija oblasti v rokah dveh strank. Janša-Jankovič ali Janša-Lukšič? Pomembna je kostanta, stalnica, predlog za predčasne volitve „tukaj in zdaj“ pa je morda le Lukšičeva želja po uveljavitvi drugega binoma. Vmes bo skupni predsednik, ki je dobra popotnica za veliko koalicijo. V resnici je veliko govorjenje o „spremembah političnega sistema“ le dimna zavesa pred velikimi spremembami, ki jih že pospešeno uresničuje ta vlada; to je odprava stebrov socialne države,razkroj javnega sektorja in privatizacija (prek državnega holdinga) preostanka družbenega premoženja. Obstajajo pa tudi lokalne, „šerifske“različice ugrabljanja ljudske vstaje. Župan, ki prireja demonstracije s pričakovanimi vzkliki proti Ljubljani in njeni umazani politiki, dviguje še eno dimno zaveso; tisto za katero želi pomesti pod preprogo lastne umazanije, milijonske finančne luknje, sume korupcije in nezakonitih ravnanj, odmrle palme in kričeče primere klientelizma. Namesto kruha in iger, naj bo zdaj trendno protestiranje, a le proti zunanjemu sovražniku. Morda se bodo občani zares prebudili le na dan, ko bodo dobili položnice z novimi , podvojenimi cenami komunalnih storitev. Jeza se bo morda preusmerila in tudi Koper bo vse bolj podoben Mariboru. Upajmo le, da brez nasilja.