Volitve v tujini…
V tem napetem času predvolilne mrzlice se tako možni bodoči predsedniki ali predsednice pehajo za čim boljši rezultat. Tudi mediji (tako tiskani kot elektronski) počno prav isto.
Na daljni peti celini obstajajo spletne strani »Stičišče Avstralskih Slovencev«. Določene novice iz domačih krajev so tako dokaj dobro posredovane slovensko govorečemu Avstralcu.
Urednik in tudi lastnik tega elektronskega stenčasa je Florijan Auser. Prijeten možakar, ki se ukvarja z novinarstvom namenjenim Slovencem v Avstraliji že vrsto let. Pred leti je izdajal tiskano glasilo »Glas Slovenije«, ki pa zaradi (vsaj jaz tako mislim) znane slovenske »ohrnosti« in pomanjkanja podpore ni finančno zdržal. Delno je vzrok iskati tudi v dejstvu, da politično ni bil opredeljen in je hotel delovati politično samostojno ter je tako izgubil podporo posameznih akterjev desnice (levice v Avstraliji med Slovenci ni) v Sydneyu (med njimi je tudi razvpiti avtor afere udba.net) Novinarski par Stanka Gregorič in Florijan Auser sta se pri najboljših močeh trudila, vendar zaman. Glas Slovenije je utihnil, novinarski par se je razšel in Stanka Gregorič sedaj živi v Mariboru ter občasno piše za slovensko izseljensko revijo »Moja Slovenija«, ki je bolj po meri desnice, in je izpodrinila »Rodno grudo« centralno glasilo za Slovence po svetu zadnjih 50 let (saj je bilo slednje tako kot njen izdajatelj Slovenska izseljenska Matica – po besedah Franca Pukšiča – skrajno rdeče).
V času predvolilne mrzlice, kot že rečeno, sem opazil, da omenjeno Stičišče Avstralskih Slovencev sicer navaja celotno listo kandidatov, vendar pa objavlja samo prispevek (in to dokaj podroben) o kandidatu desnice Lojzetu Peterletu. O drugih kandidatih pa nič… To sem omenil tudi na novinarski konferenci stranke Zares. Gospod Auser je po internetu videl del moje izjave na POP TV in se čutil prizadetega. Dobil sem odgovor iz Avstralije, v katerem gospod Auser pojasnuje »da pri objavi takšnega materiala uporablja samoiniciativo, vendar ga je samo Lojze Peterle prosil, če bi objavil njegovo predstavitev. Ostali kandidati pač ne…« Glede finančne podpore, ki jo dobi s strani Urada za Slovence po svetu, pa da je ta komaj omembe vredna. (vendar jih sprejema op.p).
Na tem mestu puščam ob strani vprašanje, ali k omenjeni medijski »samoiniciativnosti« sodi poleg čakanja tudi kaj drugega – na koncu koncev so vsi kandidati imeli bogate spletne strani in njihovi spletni naslovi niso bile neznani. Upam predvsem, da bomo v drugem krogu imeli opravka z bolj aktivno samoiniciativo – tako na strani medija kot na strani kandidatov oz. njihovih štabov. Zunaj Slovenije bo namreč v prihodnje očitno romalo veliko število glasovnic.
