Vabilo
dr. Pavel Gantar
Predstavljajte si človeka, ki je konec junija 1988 padel v komo, nekako preživel in se zbudil v življenje maja 2013. Na kaj pomisli, ko vzame v roke časopis in prebere, da je državni tožilec pravkar podal zaključno besedo v procesu zoper Janeza Janšo in soobtožene v nekakšni domovinski zadevi, v nekem drugem procesu, ki se nanaša na odtujevanje lastnine, pa je sodišče postopek zoper Igorja Bavčarja ločilo od postopka drugih soobtoženih. Verjetno se bo zgrozil, saj se po toliko letih ni nič spremenilo: še zmeraj nedemokratični režim preganja disidente in intelektualce, kot da tega nikoli ne bo konec. Ko se bo malo razgledal po svetu, v katerega se je po dolgih letih zbudil, bo ugotovil, da Jugoslavije ni več, da je Slovenija samostojna država, da ima demokracijo, da je v Evropski uniji in NATU, da se je spremenila forma, kriza pa ostaja. Ugotovil bo, da sta Igor Bavčar in Janez Janša ikonski figuri samoosvojitve, da se na njuni podobi lepijo besede, kot so politična moč, oblast, vpliv, vojska, orožje, gospodarstvo, banke, sodišče,tožilci, odvetniki… . Kaj več od tega mu ne bo uspelo dojeti, če se ne bo naučil tudi besed, kot so korupcija, klientelizem, tajkuni, javna naročila, politična stranka, lastninjenje. In preden bo znova padel v komo, bo moral ugotoviti, da tokrat ne sodijo disidentom, da Patria ne aludira na nekakšno prvinsko »ljubezen do domovine«, ampak na izplačevanje provizij in podkupnin pri velikem naročilu za slovensko vojsko. Da ne sodijo osebam, ki s svobodno besedo ogrožajo totalitarni režim, ampak prav nasprotno, da stojijo pred sodiščem zlorabe gospodarske in politične oblasti za zasebne koristi. Zadnja misel, ki ga bo spreletela, bo nemara, da Marx, ki je trdil, da se zgodovina enkrat dogaja kot tragedija, drugič pa kot farsa, vendarle ni imel prav. Dogaja se kot farsa in tragedija hkrati.
V teh dneh mineva petindvajset let od aretacije Janše, Borštnerja in Tasiča ter ustanovitve Odbora za človekove pravice. Ne gre dvomiti, da je imelo tedanje dogajanje prelomen značaj za novejšo politično zgodovino te države, čeprav ne manjka interpretacij »za nazaj«, ki ga prisvajajo v korist te ali one politične opcije, ali pa se mu naknadno pripisujejo cilji in nameni, ki tedaj niso obstajali. Vabilo četverice JBTZ na svečano obeležitev dogodkov pred petindvajsetimi leti, sem hote, ne glede na okoliščine, sprejel kot iskreno, čeprav so se naše poti od tedaj razšle in si danes nimamo kaj veliko povedati drug drugemu. Resnici na ljubo, me je sicer zmotila prva točka napovedanega programa, ko naj bi člani četverice odkrili spominsko obeležje na zgradbi nekdanjega Vojaškega sodišča na Roški. Spomenike in spominska obeležja se po navadi postavlja drugim, postavljanje takšnih obeležij samemu sebi je, milo rečeno, neokusno početje in sam ne bi želel sodelovati pri tem.
Komentar Janeza Janše ob zaključnem govoru državnega tožilca v zadevi Patria je spremenil vse, saj je obeležitev nekega dogajanja pred petindvajsetimi leti postavil v čisto nov kontekst. Z izjavo, da je bil državni tožilec enako političen, kot vojaški pred petindvajsetimi leti, vendarle pa »manj nesramen«, je na simbolni ravni izenačil oba dogodka. Sojenje v zadevi Patria je umestil v simbolno izročilo procesa JBTZ, težnjo po svobodi in demokraciji tedaj, je izenačil z obtožbo »obljube korupcije« danes. S preteklimi »zaslugami« poskuša odvzeti legitimnost morebitni, zanj neugodni sodbi v zadevi Patria. Pri tako sprevrženem »spominjanju« me pač ne bo zraven.
