V pričakovanju sveta človekovih pravic
Danes vstopamo v šestdeseto leto adventa sveta, ki ga v hrepenenju po svobodi, pravičnosti in miru, neločljivo povezanim z vestjo človeštva, obljublja Splošna deklaracija človekovih pravic. Dokument, ki se ponaša z največjim številom prevodov – v več kot 360 jezikov – sprejema in razglaša človekove pravice »kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov«. S tem testamentom si je človeštvo prvič v svoji zgodovini – v okviru do sedaj najobsežnejše organizacije – priznalo svoj dolg in pripravljenost, »da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki….pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje….«
Brez dvoma je vse od leta 1948 razvoj človekovih pravic doživljal mnoge uspehe. Načela Splošne deklaracije so postala del običajnega mednarodnega prava. Njen učinek lahko merimo tudi v mnogih odločitvah Organizacije združenih narodov (OZN), v številnih globalnih in regionalnih pogodbah, v državnih ustavah, zakonodajah in sodnih odločbah. Človekove pravice so postale pravno in politično internacionalizirane. Še več, z Evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima posameznik tudi pristop do mednarodnega sodišča v Strasbourgu.
V Sloveniji smo v preambulo svoje ustave (1991) na prvo mesto postavili svobodno demokratično ustavno ureditev, ki zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Človekovo dostojanstvo in njegova duhovna, politična in gospodarska svoboda sta postavljeni v ospredje ustave, medtem ko je načelo enakosti in nediskriminacije prvo od najpomembnejših načel kategorij določb o človekovih pravicah ter pravica do enakosti pred zakonom dodatna, posebna pravica.
Letošnji datum pa je le eden, ki je povzročil zaplet med slovesnostjo ob svetovnem dnevu človekovih pravic, ki bo z naslovom »Izginuli spomin« potekala v organizaciji Ministrstva za pravosodje in tradicionalnim sprejemom varuha človekovih pravic, je OZN razglasila za začetek celoletne kampanje za dostojanstvo in pravico vseh nas. Ne nameravam problematizirati proslave, ki bo posvečena političnim zapornikom v Sloveniji 1945-1990. Drevi bo videna in slišana. Glede na odnos trenutne izvršilne veje oblasti ali vsaj njenega dela do človekovih pravic, pravne države in demokracije pa nisem presenečena, da je varuhinja Zdenka Čebašek – Travnik za proslavo izvedela iz medijev. Aroganca izvršne oblasti znižuje avtoriteto institucije varuha človekovih pravic. Torej institucije v mehanizmu uveljavljanja človekovih pravic, ki so jo v njeni zasnovi določeni v 159. členu Ustave RS (v primerjavi z ombudsmani prve generacije kot varuhov zakonitosti oz. »pooblaščenih zastopnikov pravice«) znali pohvaliti celo poznavalci tega področja iz države, ki je ustanovila ombudsmana v letu 1809 in instituciji tudi dala zdaj splošno znano mednarodno ime.
Letna poročila varuha/varuhinje človekovih pravic opozarjajo na vrsto dejavnikov, ki kažejo, da zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti ni zadovoljivo: nepopolni pravni red, neučinkovito ali celo nezakonito delovanje državnih organov, neprimeren odnos do posameznika, pomanjkanje učinkovitih pritožbenih poti na številnih področjih, sodni zaostanki, neupoštevanje odločb Ustavnega sodišča. Zadnje, dvanajsto poročilo ponovno poudarja nekatere probleme kot sta ureditev statusa izbrisanih in integracija Romov, ki se vlečejo že vrsto let. Izstopa tudi problem diskriminacije in socialne diskriminacije ter eskalacija sovražnega govora: V letošnjem letu varuhinja še posebej poudarja kršitve otrokovih pravic, problem revščine, nasilja in kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja.
Zarovanje in uveljavljenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je prva odgovornost vlad. A vendar je v »našem skupnem standardu uspeha« precejšen razkorak med obljubo in resničnostjo, ki je delno tudi odsev same koncepcije človekovih pravic kot dejstva ali norme ali obeh; različnih vrst in generacij človekovih pravic – kot so državljanske in politične; ekonomske, socialne in kulturne; pravice do gospodarskega in socialnega razvoja – ter težko ločljivih in fluidnih razmejitev med pravicami, svoboščinami in odgovornostmi. Večkrat tudi ni povsem jasno ali gre za razširitev naših pravic ali bolj za njih omejevanje. Za primer lahko služi kar slovenski predlog zakona o pacientovih pravicah. Povrhu tega se lahko znajdemo v situacijah osuplosti, žalitev in poniževanja, če že ne preganjanja zaradi zavzemanja za človekove pravice.
Leto, ki je pred nami ponuja priložnost za refleksijo in ponovno zavezanost človekovim pravicam tako v svetu kot doma. Sodba naše dobe človekovih pravic ne bo popolna brez obtožbe oblik nepojmljivega barbarstva in množičnih kršitev človekovih pravic, ki so privedle tudi do dvoma v razum, vest in etično-moralno odgovornost ter pri nekaterih utrdile prepričanje, da politika ni kaj drugega kot laž. Tistim, ki so jim bile ali so kršene je potrebno priznati osebno dostojanstvo ne glede na to kateri politični sistem jih je prizadel. Za dostojanstvo in pravico vseh nas je nujno ohranjati in razvijati močne pravne temelje človekovih pravic ter opolnomočati ljudi, da se zavedajo svojih pravic in prepoznajo njih kršitev.