Uvodni govor predsednika DZ ob predlogu razrešitve

Uvodni govor dr. Pavla Gantarja, predsednika Državnega zbora, na današnjem nadaljevanju 17. redne seje, na kateri se bo s tajnim glasovanjem odločalo o SDS-ovem predlogu zamenjave predsednika Državnega zbora.

(objavljamo magnetogram)

Kolegice in kolegi!

Oprostite, ali sem zgrešili prostor, sem zgrešil čas, ali naj vas pozdravim z imenom spoštovani mestni svetniki in spoštovane mestne svetnice občine Ljubljana ali kako drugače, ali me je nekdo čez noč preimenoval v župana Mestne občine Ljubljana? Ali mogoče gospod Janković že ve, da ni župan in da funkcijo mestnega sveta opravlja Državni zbor? Tako bi namreč lahko sklepali iz jedra zagovora in predloga o razrešitvi nekoga, ki se piše Pavel Gantar in je predsednik Državnega zbora v Republiki Sloveniji.

Jaz moram reči, da lahko svoj zagovor vržem stran, ker je nepomemben in nepotreben, ker je že samo ta, lahko bi rekel utemeljitev za moj odstop, pokazala, da gre v bistvu za popolnoma druge stvari, da je v bistvu ta nesrečni predsednik Državnega zbora kriv za to, ker noče razpravljati in noče dopustiti, da Državni zbor razpravlja o nekih tretjih zadevah, ki s tem Državnim zborom nimajo zveze, imajo pa veliko zveze z mestom Ljubljana, z investicijami, športom, nogometom, trgovskimi centri.

Ali želite, da vam o tem razlagam svoja osebna stališča? So zelo zanimiva in marsikdo bi jih rad poslušal in mogoče bi se nemara celo strinjal z njimi, celo s te strani, ampak mislim, da so popolnoma nepomembna v tem prostoru, v tem kraju in tem času. Zato, gospodje – seveda se  moram vprašati, kaj ta Državni zbor počne in kako to počne. In seveda je prav, da se ima predsednika Državnega zbora posebej pod lupo kritike in še posebej pod lupo kritike opozicije.

Predsednik Državnega zbora nikoli ne more narediti vsega prav, ker je v Državni zbor vgrajen, in to je pravilno, sistematičen in nadzorovan in poslovniško določen, če hočete, v narekovaju, “konflikt” med različnimi predstavniki v Državnem zboru, če hočete, med pozicijo in opozicijo. To je esenca našega dela, to je, zaradi česar smo tu in prav zaradi tega je predsednik Državnega zbora tudi človek, ki lahko ob svojih odločitvah, lahko so takšne, lahko so drugačne, včasih tudi kakšna napačna, ni se mogoče izogniti napakam. Marsikaj bi se lahko odločil kdaj drugače, če bi imel to možnost, vendar – vedno je odločitev bila v najboljši veri in tudi odločitev takšna, da sem spoštoval Poslovnik in zakone in Ustavo, ki jih moram spoštovati. Moram reči, da lahko namesto predsednika Državnega zbora, namesto podpredsednikov Državnega zbora tam gor inštaliramo Poslovnik Državnega zbora, ki bo sam sebe bral, sam sebe interpretiral in sam od sebe vodil seje Državnega zbora. Poskušajte to narediti, jaz pri tem ne bom sodeloval.

Spoštovane kolegice in kolegi, obstaja vsaj ena slaba lastnost funkcije predsednika Državnega zbora. Ta je, da načelo nevtralnosti, nepristranskosti, ki spada k tej funkciji, tistega, ki opravlja to funkcijo, omejuje v razpravi, čeprav to sicer ni izrecno nikjer napisano, je vendarle del tradicije v našem parlamentu, temveč v drugih parlamentih. Velja, da naj se predsednik Državnega zbora ne vpleta v aktualne politične spore v parlamentu, naj navzlic temu, da je njegova politična opredelitev jasna, da ne posega z avtoriteto svoje funkcije v politične razprave.

Zato, kot veste, sem od izvolitve za predsednika le malokrat kot poslanec v Državnem zboru izrazil svoje mnenje v posameznih zadevah. Čeprav priznam, da mi je bilo včasih težko, saj bi se rad vključil v kakšno razpravo, sem se vendar zadržal in samoomejil. Zato sem pobudnikom za mojo razrešitev, če gre za razrešitev z mesta predsednika Državnega zbora, na nek način hvaležen, saj so me s predlogom za razrešitev na nek način vsaj danes in za nekaj ur, ali pa za vedno, postavili izven te moje funkcije in bom torej lahko in smel povedati tudi tisto, česar sicer ne bi nikoli izvedeli, in mi navsezadnje omogočili, da vendar vsaj deloma uresničim svojo strast do razprave, tisto strast, ki sem jo z veseljem gojil v prejšnjem mandatu.

Spoštovani. Jaz se danes ne mislim braniti, ne mislim tudi napadati, želim pa argumentirati. Želim izraziti vse tiste vrline demokracije, ki so to politično ureditev postavili kot najbolj uspešno obliko politične vladavine. Za demokratično razpravo je pomembno argumentiranje, razvijanje, predstavljanje, komuniciranje stališč in pogledov v primerjavi s stališči, pogledi in argumenti drugih. Logika argumentiranja odstopa od svojega vnaprejšnjega prav in nasprotnim stališčem dopušča enako možnost veljave, kot jo ima moje stališče. Spoštovanje nasprotnih stališč, čeprav mislimo, da so napačna, predstavlja in predpostavlja, da jih ne sprevračamo, ne diskreditiramo, da komuniciramo iskreno, da iz določenih dejstev ne poberemo samo stvari, ki nam trenutno koristijo, druge pa zanikamo in zatajimo, ali prikažemo v sprevrženi obliki. Tega je malo. Iskreno moram reči, tega je malo predvsem na moji desni strani. Argumentirano razpravo nadomeščajo sodbe, obsodbe, kvalifikacije in diskvalifikacije. Očitno velja ljudski rek “beseda ni konj“, in je torej lahko izrečemo vse na kakršenkoli način, saj gre samo za besede. Če kje, potem prav diskurzivna narava demokracije sporoča, da je ta ljudski rek “beseda ni konj” napačen. Beseda je konj. Besede v parlamentu so dejanja. Z besedami lahko ubijate, spreminjate življenje ljudi, vplivate na delovanje številnih akterjev v družbi. Lahkotnost izrekanja besed, ki so sodbe in obsodbe o drugih ljudeh in stanjih, me v tem našem zboru skrbi, še posebej zato, ker so utemeljeni na moči, ki jo daje poslanska funkcija, ne pa na moči argumenta. Kot ste opazili predlagatelji moje razrešitve, v sicer izredno skopem besedilu, kar ni v njihovi navadi, navajajo, da rušim ustavni in pravni red. Kolikor vem, nimamo ločenih ustavnih in pravnih redov, imamo samo en pravni red, ker sem zavrnil sklic seje o financiranju projekta športnega parka Stožice, kar ste že slišali.

Že tu naj takoj opozorim na neko nepodrobno malenkost, da se, če sem prav razbral iz časopisov, to financiranje nanaša na kreditiranje, na financiranje trgovskega centra in ne športnega parka, stadiona ali dvorane, in naj bi kršil 85. člen Ustave, ki med drugim pravi, da moram izredno sejo sklicati, če to zahteva najmanj četrtina poslancev Državnega zbora, ali predsednik republike. Kršil naj bi tudi Poslovnik, drugo in šesto alinejo dela predsednika in 58. člen Poslovnika, in njegov prvi odstavek.

Spoštovani. Tako kot bi se glasilo vprašanje in odgovor na Radiu Erevan: “Ali je res, da ste kršili Ustavo?” Na to vprašanje odgovarjam: V načelu res, vendar je nisem kršil, ampak branil. In sicer tako, da sem preprečil zlorabo 85. člena, kot je vsem drugim členom Ustave, najprej in najbolj pa proti 3. členu Ustave, ki govori o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Že Montesquieu je opozarjal na pomen te delitve in na nevarnosti, da eno in isto telo sprejema zakone, izvaja zakone, nadzoruje njihovo izvajanje in sodi na njihovi podlagi. Ideja “checks and ballances“, ideja uravnovešene oblasti, pa je tako ali tako vgrajena v večino sodobnih demokratičnih ureditev, seveda najbolj v ZDA.

To, spoštovani kolegi, pomeni, da Državni zbor, četudi je najvišji organ zakonodajne oblasti in izvaja nadzorno funkcijo nad izvršno oblastjo, ki jo tudi postavlja, ne more početi karkoli in kadarkoli se mu zljubi. Čeprav on sprejema ustavo, je prav zato ne more in ne sme kršiti. Čeprav on sprejema zakone, ti zakoni veljajo tudi zanj. Očetje ustave v Sloveniji so izjemno poudarili pomen delitve oblasti, tako recimo je izključena skupna funkcija poslanca ali ministra, kar v nekaterih državah ni, in tako naprej. 85. člen Ustave in njegove izvedbe in določila v Poslovniku Državnega zbora so  poleg institucije interpelacije, ustavne obtožbe, poslanskih vprašanj, preiskovalne komisije močan instrument nadzora nad izvršno vejo oblasti, vendar ne morejo izven okvirov pristojnosti Državnega zbora.

In zdaj seveda najbolj pomembno. Moja odločitev, da zavrnem navedeno zahtevo za sklic izredne seje, ni temeljila na nekakšni samovoljni presoji, pač pa sem ob upoštevanju načela delitve oblasti in dejstva, da je tudi Državni zbor sam podvržen spoštovanju zakonov, ki jih sprejema, da je ta zadeva, ta odločitev bila oprta na trdne argumente in pravno podlago, ne pa na mojo samovoljno odločitev. Zakonodajno-pravna služba je v vseh mnenjih zahtev za sklic izredne seje, kar je bila seveda vprašana, eksplicitno zapisala, da mora biti zahteva, poleg tega, da je podprta z ustavno določenim številom podpisov poslancev, ustavnopravno dopustna tudi po svoji vsebini. Vsebina zahteve torej ne more biti poljubna, ampak mora izpolnjevati tudi druge pogoje, ki izrecno ali smiselno izhajajo iz drugih ustavnih, zakonskih ali poslovniških določb, ki urejajo delo in pristojnosti Državnega zbora. V vsebinskem torej materialnem smislu mora biti podana zahteva za obravnavo zadeve, ki sodi v pristojnost Državnega zbora oziroma sprotna, da seje Državnega zbora ni mogoče sklicati, če gre za zadeve iz izključne pristojnosti drugih vej oblasti oziroma drugih državnih organov oziroma zadeve, ki sploh niso zajete ustavno, zakonsko in poslovniško določene pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor ne more in ne sme razpravljati in vplivati na dogovarjanje zasebne investicijske družbe, ki gradi nek objekt, nek trgovski center s konzorcijem bank, v katerem naj bi bila tudi ena od bank, v kateri ima država večinski delež. Državni zbor se ne sme vmešavati v avtonomijo delovanja gospodarskih ali tudi kakšnih drugih akterjev, saj jim pravni okvir tega delovanja in dopustnost delovanja določajo tako abstraktne pravne norme, kot vidi konkretna pravila in delovanja. Ali naj torej ukinemo kreditne odbore v bankah in ukinemo uprave bank, njihove nadzorne svete, lastniške funkcije in prenesemo odločanje o posojilih v pisarno kakšnega poslanca, ki se je podpisal pod zahtevo za mojo razrešitev. Sam bi takoj sklical sejo, če bi predlagatelji začeli razpravljati ter sprejemati sklepe in priporočila o politiki Vlade v zvezi z bankami v delni državni lasti in njihovo realno ali domnevno izpostavljenostjo tveganim kreditom. To je tisto, kar je bilo tudi prej rečeno, razpravljanje o politikah, o odgovornostih, o nadzoru izvršne veje oblasti. Vendar to očitno nikogar ne zanima, pač pa konkreten primer v kontekstu prihajajočih volitev v Ljubljani in v katerega primeru formalno v proračun ni vložil niti enega samega evra. Moram poudariti, da je zahteva za mojo razrešitev nenavadno skopa in formalistična, in dejansko se mi zdi, da pri tem na prangerju niti nisem jaz, temveč mesto Ljubljana, njegov župan, gradbeniki, stadion ali športna dvorana.

Očitajo mi zavlačevanje. Pri vseh sejah, tako tistih, ki so bile sklicane, kot tudi tiste seje, pri kateri sem zahteval dopolnitve, so dopolnitve prišle, so bile ustrezne, in so bile sklicane. Pri vseh teh sejah so bili striktno spoštovani poslovniški roki, še posebej 15-dnevni rok za sklic seje. Zato moram odločno zavrniti te navedbe (kasneje v razpravi bom to lahko storil še bolj podrobno). Mislim, da zahteva za mojo razrešitev, ki sem jo prej ali slej pričakoval, ni neke vrste ožji del, ampak je del širšega političnega konteksta, konteksta boja, v katerem boga ni in je vse dovoljeno. V katerem se pač tisti, ki imajo neke politične cilje, zatekajo k vsem sredstvom in načinom, kako jih uveljavljati, prav zato, da bi te svoje cilje tudi dosegli.

V tem smislu danes ne bomo razpravljali toliko o tem, kdaj in koliko sem kršil Poslovnik Državnega zbora in Ustavo, ampak o tem, za kakšno pot se bo Slovenija odločila v tej dilemi.

Hvala lepa.