Trenutek resnice – Kako do nove družbene pogodbe?
Stanje duha v državi nikakor ni dobro; če želimo to spremeniti, so nujne določene spremembe, pri čemer ostaja odprto vprašanje, v katero smer sploh želimo iti in kako najti konsenz, da bomo do tja prišli, so se strinjali sogovorniki javne tribune z naslovom “Trenutek resnice – Kako do nove družbene pogodbe?”, ki jo je 8. aprila 2011 organizirala stranka Zares – nova politika. Dejstvo je, da ni veliko razlogov, zaradi katerih bi lahko lagodno zrli v prihodnost naše države. A obenem se je treba zavedati, da ni hitrih in enostavnih rešitev, ki jih sicer nekateri ponujajo denimo v obliki drugih republik, je poudaril predsednik stranke Gregor Golobič in pri tem izpostavil, da je treba ustvariti okolje, v katerem bo mogoče ustvarjati.
Po oceni ekonomista Jožeta P. Damijana je stanje, v katerem se je znašla Slovenija, zelo slabo; primerjal ga je s stanjem na začetku osemdesetih let. Na letni ravni porabimo mmnogo več, kot ustvarimo, poleg tega so velik problem tudi previsoki davki. Vendar, kot je dejal Damijan, ni enostavnih rešitev teh težav, poleg tega se sprašuje, ali je ta politika sposobna pripeljati državo iz obstoječe situacije. “Nobene pametne strukture ni, ki bi bila sposobna narediti kaj pametnega,” je poudaril Damijan. Po njegovih besedah so na dnevnem redu aktualne politike zgolj nepomembne teme, medtem ko se za državo relevantna vprašanja ne rešujejo. Ni vizije, kaj bomo sami s sabo, kaj sploh hočemo in kako bomo našli konsenz, da to dosežemo.
Spomenka Hribar je med drugim dejala, da smo prišli do razdora celotne družbe, saj ne funkcionirajo niti sodstvo niti parlament in tudi ne vlada. Kriza, v kateri smo se znašli, ni le ekonomska, pač pa tudi politična, moralna…, skratka večplastna. Družbena pogodba, o kateri govorimo, ni neko besedilo, ki bi ga bilo treba podpisati, pač pa gre za pristanek ljudstva na dejstvo, da je potreben nov začetek, nova paradigma. Stvari so namreč postale tako zelo samoumevne, da nismo z ničemer več zadovoljni, ničesar več se ne znamo iskreno veseliti. Tisto, kar nujno potrebujemo, je drugačen odnos človeka do samega sebe, do sočloveka in do narave. Seveda je za novo paradigmo potreben konsenz, je še poudarila Hribarjeva in doodala, da žal nima recepta ali nasvetov.
Po besedah Luke Omladiča je dejstvo, da negativno okolje za gospodarske družbe obenem predstavlja tudi negativno okolje za ljudi, vendar pa je treba doseči sporazum o tem, ali ugodno okolje za ekonomijo res vedno pomeni tudi ugodno okolje za ljudi. Ena ključnih nalog vlade je, da se znebi deficita, iskati je treba nove razvojne pristope, ki bodo morali začeti govoriti neoliberalni jezik. Treba je priti do temeljnih sprememb ciljev razvoja, pri čemer bo, da bi dosegli družbeni dogovor, eden temeljnih izzivov prebijanje družbene blokade.
V zadnjih nekaj letih smo ustvarili nekakšen elitni model, ki temelji na logiki izključevanja, je ocenil Aleksandar Kešeljević in pri tem izpostavil “velike tajkune, ki so naredili ogromno škode in postavili pod vprašaj moralno kredibilnost”. Zavedamo se, da je treba začeti znova, vendar ne vemo, kaj sploh hočemo. Da bi lahko dosegli nujno potrebne spremembe, moramo najti tisto, kar bo omogočilo, da ljudje presežejo partikularne interese, obenem pa prepričati druge, da so te spremembe dobre. Tisto, na čemer bi morali graditi, je koncept družbenega podjetja, je prepričan Kešeljevič. Po njegovih besedah vlada odpira fronte na napačnih mestih; kljub dobrim namenom in zavedanju, da so reforme nujno potrebne, je fokus napačen. Za uspeh reform je potreben socialni mir.
Posvet “Trenutek resnice – Kako do nove družbene pogodbe?” sodi v niz posvetov, ki jih stranka Zares organizira po objavi dokumenta Za odpravo blokad. Eden od zelo pomembnih problemov, ki jih izpostavljamo v tem dokumentu, je nujno krčenje javne porabe, pred katerim si velik del politike in javnosti zatiska oči. Uskladitev tistega, kar ustvarimo, s tistim, kar porabimo, je po našem mnenju v teh zaostrenih pogojih ključen politični problem. Problem, ki od nas zahteva, da si zastavimo prava vprašanja in nanje poiščemo najboljše odgovore.
Ključno je vprašanje, kako – kljub krčenju javne porabe – ohraniti razvojne in investicijske komponente, kar je pogoj za nadaljnji razvoj države. Če želimo, da bo Slovenija uspešno izšla iz ekonomske krize, da bo konkurenčna in se v prihodnje razvijala v pravo smer, je treba nadaljevati s politiko vzpodbujanja raziskav in razvoja. V trenutku, ko se zaradi zmanjševanja kolača zmeraj bolj posvečamo vprašanju, kako ga razdeliti, ne bi smeli pozabiti, da ga je treba najprej ustvariti. Je možno to investicijsko komponento ohraniti brez resnega posega v stroške javnega sektorja? Lahko plače in pokojnine ostanejo na ravni, kakršne so danes ali pa se celo povečujejo, ne da bi se povečala produktivnost?
Odpor do sprememb je v Sloveniji velik. To se najbolj odraža v dejstvu, da pomembne družbene skupine zavračajo pokojninsko reformo, kljub evidentnemu staranju prebivalstva in dejstvu, da bo sedanji pokojninski model zaradi tega kmalu javnofinančno nevzdržen. Je mogoče to stanje preseči brez določene prerazporeditve bogastva, ki bi vzpostavila občutek, da je breme premagovanja krize pravično prerazdeljeno? In kako do pravične porazdelitve bremen? Je prerazporeditev davčnega bremena možen ukrep?Potem je tu še vprašanje, katere družbene skupine in katere javne programe je treba v procesu krčenja javne porabe na vsak način zavarovati? Si tisti z najnižjimi plačami zaslužijo milejšo obravnavo, ko gre za zniževanje stroškov javnega sektorja? Naj bosta zdravstvo in šolstvo deležna enakih restrikcij kot obramba?Vsa ta vprašanja pa odpirajo tudi vprašanje, ali je trenutek resnice, ki je pred nami, dovolj globok, da smo pripravljeni poiskati elemente za – kot nekateri temu pravijo – novo družbeno pogodbo?
