Tajkunski prevzemi v deželi Nije

Skupina okrog 40 poslancev iz skorajda vseh parlamentarnih strank z izjemo SDS nas je aprila 2009 na predsednika DZ naslovila zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave, katere namen je bil ugotoviti vsa dejstva in okoliščine ter oceniti dejansko stanje financiranja spornih managerskih prevzemov družb Istrabenz in Pivovarna Laško s strani bank v pretežni državni lasti. Pri slednjem gre za kreditne institucije znotraj skupine NLB in NKBM.

S preiskavo smo želeli, da se ugotovi morebitna vpletenost posameznih nosilcev javnih funkcij in oceni njihov morebiten politični vpliv na dodeljevanje t.i. tajkunskih posojil – posojila, namenjena članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb za odkup gospodarske družbe, ki so jo vodili oziroma jo vodijo, oziroma njenega večinskega deleža.

Poleg tega smo želeli ugotovili vsa dejstva in okoliščine ter oceniti dejansko stanje pravnih predpisov o prevzemih, ki so dopuščali omenjene sporne managerske prevzeme, pri čemer naj bi se ugotovilo, kdo od posameznih nosilcev javnih funkcij je bil za takšno stanje odgovoren.

Pri določitvi obsega preiskave smo predlagatelji zapisali, da naj bi ta zajela tudi t.i. posojilne linije drugim poslovnim bankam, ki so managerjem in z njimi povezanimi osebami pomagala pri prevzemnih aktivnostih omenjenih družb.

Preiskava je bila osredotočena na časovno obdobje od 30. avgusta 2005 dalje oziroma od prodaje kapitalskih deležev Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod) v družbi Mercator do vložitve zahteve v parlamentarno proceduro. Omenjeni lastniški deleži z zastavo za posojila so bili namreč uporabljeni za managerske prevzeme družb Istrabenz in Pivovarna Laško, hkrati pa je nepregleden in za državno premoženje škodljiv način umika države iz lastniške sestave Mercatorja pomenil “zeleno luč” za pospešeno lastniško konsolidacijo z managerskimi prevzemi.

Naj spomnim, da je do te zahteve prišlo na isti dan, ko je vlada na zahtevo Zaresa razpravljala tudi o kreditiranju managerskih prevzemov s strani bank v pretežni državni lasti. Povod zanjo je bilo podaljšanja kredita Infond Holdingu, enemu od lastnikov Pivovarne Laško, s strani največje slovenske banke v večinski državni lasti Nove ljubljanske banke. Taisti teden je namreč svet Zaresa sprejel sklepe, s katerimi je vlado pozval k ukrepanju zaradi podaljšanja kredita Infond Holdingu. Če vlada takrat o njih ne bi razpravljala, bi to pomenilo zelo pomembno sporočilo stranki Zares o tem, ali naj razmisli o nadaljnem sodelovanju v vladni koaliciji. Ker pa je ocenila, da v primeru nekaterih reprogramov posojil, povezanih z managerskimi prevzemi in lastniško konsolidacijo, njena pričakovanja niso bila uresničena, da upravi in nadzorna sveta NLB in NKBM nista sledili sklepom Banke Slovenije in ker je kasneje maja v državnem zboru v okviru zakona o jamstveni shemi prišlo do prepovedi sklepanja bančnih poslov, ki so bili namenjeni odkupu delnic oziroma deležev družb s strani članov poslovodstev teh gospodarskih družb in z njimi povezanih oseb, Zares ni sprožila postopkov odločanja o nadaljnem sodelovanju v koaliciji.

Vojna proti tajkunom, ki jo je leta 2007 začel Janez Janša, je torej aprila oz. maja 2009 končno dobila ustrezen epilog.

Kaj je sledilo, vemo vsi. Od takrat smo priča padcu tajkunov. Posledice njihovega padca pa so pogubne tako za gospodarstvo kot za pravno državo. Vsa podjetja in banke iz preiskave, ki so kakorkoli sodelovala pri spornih menedžerskih prevzemih, so danes na razprodaji ali pa v velikih težavah. Pivovarna Laško in banke prodajajo Mercator, Laško prodaja Delo, Delo prodaja Večer oz. prodaja in prevzema se tudi samo Laško. Istrabenz je že prodal Drogo-Kolinsko, NLB prodaja Banko Celje in je doživela 250 milijonsko dokapitalizacijo, naslednja pa se že napoveduje, dokapitalizirana je bila NKBM, Merkur je v prisilni poravnavi in še bi lahko naštevali.

Torej kdo je odgovoren za tajkunstvo in pogubne posledice, ki so jih ti povzročili ? So največji tajkuni nastali v mandatu Janeza Janše ? Je bila Janševa vojna zoper tajkune le operetna vojna, saj je bil ta zaradi lastne vključitve v tajkunske zgodbe, kot je Mercator, nemočen pri raziskovanju le teh. Parlamentarna preiskava, ki jo je v prejšnjem mandatu o prodaji Mercatorja opravil državni zbor na zahtevo in pod vodstvom SDS, je bila navadna farsa.

V Zares menimo, da je Slovenija postala talka sestanka, ki se je zgodil dne 12. avgusta 2005, na katerem sta bila poleg takratnega premierja Janeza Janše prisotna še Boško Šrot in Igor Bavčar in na katerem so se dogovorili, da si bodo razdelili Mercator v zameno za vpliv na medije, kar je kasneje v javnem pismu razglasila bivša Vizjakova državna sekretarka Andrijana Starina Kosem in priznal tudi Boško Šrot, ki je Janši celo očital poskus prevzema Dela prek slamnatih podjetij.

Ugotavljamo pa tudi, da poleg že omenjenega sestanka v Janševi pisarni do managerskih prevzemov Pivovarne Laško, Istrabenza in Merkurja, ki danes zaposlujejo sodišča, ne bi prišlo, če bi leta 2005 veljal zakon o prevzemih iz leta 2008, po katerem je prepovedano podjetja prevzemati s pomočjo njihovega lastnega denarnega toka. Denimo tako, da manager za prevzem podjetja zastavi premoženje tega podjetja, ne da v projekt investira en sam evro. Od leta 2008 v zakonu o prevzemih piše, da mora prevzemnik dokazati, da za »plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni na kakršenkoli način, posredno ali neposredno, dal ali se zavezal dati v zastavo ali zavarovanje vrednostnih papirjev ali druge oblike premoženja ciljne družbe, ki niso v lasti prevzemnika«. Drug škodljiv način managerskega prevzema, ki je bil poguben za Merkur, pa je ti. “leveraged buyout”, ki pomeni nakup podjetja z velikim dolgom. Nekdo ustanovi podjetje, da bi prevzel neko drugo podjetje, zato se zadolži in zavaruje posojilo z delnicami podjetja, ki ga je kupil. Obe podjetji nato združi v eno podjetje, zato dolgovi njegovega nakupa preidejo na prevzeto podjetje, ki ga s tem izčrpava. Ker mora lastnik servisirati odplačevanje kredita, denarja ne investira v razvoj podjetja. Ker takšni prevzemi niso narejeni z namenom, da se podjetje ohrani, ampak le, da se s tem poslom pridobi premoženje in da se obogati, podjetje kmalu propade.

V času največjega vala tajkunske privatizacije podjetij v letih 2005-2008 naj bi bil glavni problem v tem, da so menedžerji prehitevali zakonodajo, nam je že takrat povedal Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group. Če se spomnite, je pri prevzemu Mercatorja odigral eno ključnih vlog za pridobitev vpliva na časnik Delo, za kar je bil kasneje bogato poplačan. Sedaj, leta 2011, to isto ponavlja bivši minister za gospodarstvo v Janševi vladi Andrej Vizjak na zaslišanju pred preiskovalno komisijo: tajkuni naj bi prehitevali zakonodajo.

Ali pa kot ugotavlja recenzent poročila preiskovalne komisije Jože P. Damijan – za razmah managerskih prevzemov v zadevnem obdobju je predvsem ključno dvoje: a) nespoštovanje prevzemne zakonodaje in b) lahkomiselno odobravanje kreditov za prevzeme s strani bank, ki je bilo omogočeno tudi s tem, da bančna regulativa v tistem ključnem delu ni bila pravočasno uveljavljena oziroma šele z enoletnim zamikom. Stanje, da se prevzemna zakonodaja ni spoštovala, je znano, zato mnoga parkirišča – podjetja v nizu prevzemnikov. Managerska oziroma delniška parkirišča so obstajala že prej, nihče pa jih ni ugotavljal. Do sprememb – nadziranju, preganjanju in sankcioniranju nedovoljenih praks na prevzemnem področju je prišlo šele z zamenjavo na čelu obeh regulatorjev. 2007 je odstopil prvi in dolgoletni direktor UVK, ki je maja leta 2005 dokončno odobril koncentracijo pivovarn Laško in Union. Aprila 2008 pa je mandat končal direktor ATVP, ki se mu je ob množici parkirišč, povezanih oseb in izigravanj prevzemne zakonodaje posrečilo odvzeti le nekaj licenc borznim posrednikom.

Kje torej poleg slabe oz. pomankljive zakonodaje in nezadostnega ukrepanja regulatorjev še leži krivda za managerske prevzeme?

Spomnimo se samo, kaj je v enem izmed bolj odkritih pogovorov o ozadju managerskega prevzema Merkurja za RTV Slovenija dejal Bine Kordež. Priznal je, da somanagerji želeli izkoristiti priložnost, a je hkrati opozoril, da so imeli tudi blagoslov politike, ki jih je k temu spodbujala: »Spodbuda je bila, da to naredimo, tako od države kot od bank. Država je dala denar, da smo kupili, s strani državnih bank, država je prodala delnice, država nam je dala vse blagoslove, da smo pravilno in korektno izpeljali. Čez eno leto je pa zahtevala ta denar nazaj, in to ni bilo izvedljivo. Na žalost smo potem reševali skupaj z bankami tako, kot smo, vendar zaradi situacije se ni razrešilo.«

Spomnimo se lahko tudi izjav Aleksandra Svetelška, bivšega predsednika združenja Manager, da so tajkune ustvarile tudi banke in da bi bilo potrebno banke vprašati, zakaj so financirale določene prevzeme. Direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) Damjan Žugelj pa je menil, da je izvirni greh za sporne managerske prevzeme poleg pohlepa in prevelikih apetitov ter vehemence in arogance bankirjev tudi v regulatorjih oz. krivdo za sporne prevzeme je pripisal tudi Banki Slovenije, ker naj ne bi opravila nadzorne funkcije. Del krivde pa naj bi nosil tudi sam ATVP, ki naj bi bil premalo drzen in naj bi vodil premalo postopkov v preteklosti.

Nenazadnje tudi guverner banke Slovenije ugotavlja, da so bile pri financiranju menedžerskih prevzemov zelo agresivne predvsem banke v pretežni državni lasti, vendar pa je o vzrokih za tako politiko treba vprašati uprave in nadzornike bank. Spomnil je, da so banke v letih med 2006 in 2008 občutno povečale kreditiranje gospodarstva in tako kot drugod po svetu ustvarjale posojilni balon.

Slovenski bančni sistem naj bi po nekaterih navedbah v štirih letih (od 2006 do 2009) skupaj odobril za več kot 5,6 milijard evrov posojil (garancij) za okoli 200 menedžerskih prevzemov podjetij. Večinoma kratkoročnih, kar se je kasneje izkazalo kot usodno za spodletele tajkunske prevzeme.

Ta posojila so bila zavarovana večinoma z vrednostnimi papirji, vrednost osrednjega indeksa Ljubljanske borze pa se je v času od konca 2007 do konca 2010 znižala za kar 70 odstotkov, kar je prineslo resne posledice za kakovost teh zavarovanj.

Ali pa so bila zavarovana oz. nezavarovana zgolj s ti. good wilom oz. dobrim imenom. Naj spomnimo na javno izjavo Bineta Kordeža konec leta 2007, da je kredite za managerski prevzem Merkurja dobil na lastno »dobro ime«.Pri tem pa se velja spomniti tudi, da sta dve leti pozneje  bivši gospodarski minister in njegova stranka SDS zahtevala izredno sejo državnega zbora zaradi domnevno nezavarovanih kreditov, ki so jih banke dale podjetju Ultra. Ob tem so trdili, da naj bi bil zaradi 5,6, milijona EUR kreditov Ultre ogrožen slovenski bančni in finančni sistem. Poleg slednjega so v nadaljevanju na to temo zahtevali celo parlamentarno preiskavo. Kako absurdno,  politikantsko in iz trte izvito je bilo njihovo ravnanje, se  danes kaže  ob več sto nezavarovanih oz. neustrezno zavarovanih milijonskih kreditih Istrabenza in Merkurja.

Zato je treba ugotoviti tudi dejansko odgovornost nadzornikov in uprav bank. Vsaj do trenutnega nadzornega sveta v NLB nadzorniki v največji slovenski banki po besedah guvernerja Banke Slovenije niso bili kompetentni, nastavljala pa jih je politika in ti so jo tudi ubogali. Ta pa ni želela ukrepati, čeprav naj bi Banka Slovenije Janševo vlado večkrat opomnila o tveganem ravnanju obeh največjih slovenskih bank v večinski državni lasti. Zato dopušča možnost, da so bila nekatera posojila odobrena na politični ali prijateljski podlagi.

V poslanski skupini Zares menimo, da je primer pivovarne Laško tisti izvirni greh, ki je nato ob začetni Janševi politični podpori ohromil nadzor in povzročil pravi stampedo prevzemov. Politika je bila tista, ki se je le nekaj mesecev po tistem, ko je Urad za varstvo konkurence maja leta 2005 dokončno odobril koncentracijo pivovarn Laško in Union, odločila prodati Mercator pivovarni Laško in Istrabenzu. In tako smo lahko gledali nacionalni interes, neprevidne oziroma prijateljske banke, povezane osebe, prekoračitev prevzemnega praga brez prevzemne ponudbe, delniška parkirišča in slamnate lastnike, zastavljene delnice, nedejavne ali neučinkovite regulatorje trga, ter politično vmešavanje v poslovne odločitve.

Zato je ključno za razvoj Slovenije v prihodnje, ali smo se iz te zgodbe naučili dovolj, da se to ne bi več dogajalo?

Saj poznate zgodbo oz. pravljico o Petru Panu in o deželi Nije, kraju kjer ni skrbi in pravil in kjer nikomur ni potrebno odrasti. Ob prebiranju poročila parlamentarne preiskave in izjav ključnih in glavnih akterjev teh prevzemnih zgodb sem se namreč počutil natanko tako kot ob prebiranju omenjene pravljice. A vsi otroci enkrat odrastejo in spoznajo, da je dežela Nije zgolj pravljica. Skoraj vsi… Upam, da smo tudi mi.