Stališče PS Zares glede interpelacije

V okviru 16. redne seje Državnega zbora poteka tudi interpelacija proti ministrici za notranje zadeve. Stališče do interpelacije je predstavila Cveta Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares.

(objavljamo magnetogram, v celoti ga najdete tukaj)

CVETKA ZALOKAR ORAŽEM: Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik vlade, ministrica, spoštovani kolegi in kolegice! Dovolite, da – preden se lotimo ocenjevanja obtožb poslancev opozicijskih strank v tej že drugi interpelaciji zopet notranjo ministrico Katarino Kresal – prej osvetlimo in osvetlim nekatere okoliščine v katerih je država v zadnjem času in ki so po naši oceni tudi posredno povezane z današnjo obravnavo. Najprej je tukaj gospodarska kriza, s katero in s kakršno se doslej ni spopadala nobena od preteklih vlad. Prejšnja vlada, ki z izjemo DeSUS-a zdaj deluje iz opozicijskih klopi, to želim posebej poudariti, za to krizo ni pustila nobenih rezerv, s katerimi bi jo lažje prebrodili. Nasprotno, tik pred porazom na volitvah je državno blagajno tudi za predvolilne namene obremenila za dodatne pol milijarde evrov, da o dolgoročnih finančnih posledicah novega plačnega sistema v javnem sektorju, ki ga je nepremišljeno uvedla v popolnoma neprimernem času, ne govorimo. Skratka, ta vladna koalicija se mora vsaki dan boriti s posledicami svetovne krize in se sproti ukvarjati tudi z ukrepi, ki bi pripeljali k čimprejšnjemu izhodu iz krize doma in tako k izboljšanju gospodarskega in socialnega stanje v državi. Cena za omilitev socialnih posledic krize je visoka, vendar smo uspeli ohraniti precej delovnih mest, kar podjetjem sedaj, ko zajemajo sapo, pride prav, da o socialnih komponentah teh vladnih ukrepov niti ne govorimo, čeprav gre za okoliščine, ki bi same po sebi narekovale neko vrsto političnega premirja in čim večjo enotnost v državi, bi bilo naivno pričakovati, da bo opozicija Vladi pomagala pri iskanju najbolj optimalnih izhodov iz krize. To seveda tudi ni njena vloga, čeprav se posluša javnosti tako prikazati, vendar pa pri tem drži v žepih zelo, zelo velike fige.

Tako velikih opozicijskih polen, kot jih pod noge meče opozicija tej vladi, še zdaleč ni doživela – nikoli v dvajsetih letih – nobena vladna koalicija. Opozicija sicer to lahko počne in počne lahko, kar se jih zdi pomembno, kritizira in napada, očita domnevne in resnične napake, a korektno bi bilo, da pri tem ne sesuva prav vseh državnih institucij brez resnih argumentov. Prav to se po volitvah dogaja. Dogaja se napad na vse, od Parlamenta in njenega predsednika, Vlade, predsednika Republike, Ustavnega sodišča, Računskega sodišča, Informacijske pooblaščenke, protikorupcijske komisije, sodstva v celoti, policije, itd. Seznam je dolg. Edini, ki ga ni na spisku, pravzaprav edina, je državno tožilstvo pod vodstvom gospe Barbare Brezigar, ki naj bi bilo, kot trdi opozicija, še edini branik pravne države. A katere pravne države – če se posluša vse njene najbolj pomembne institucije, ki sem jih prej naštela, na vsak način politično diskreditirati in prikazati ali kot spolitizirane ustanove ali pa kot nepotrebno in vsega obsojanja vredno navlako, ki državo zgolj in samo veliko stanje. Tipični primer razgradnje pravne države je interpelacija zoper notranjo ministrico Kresalovo, ki smo ji bili priča pred letom dni, ko so jih poslanci opozicijskih strank, na čelu z SDS, hoteli naprtiti politično odgovornost, ker je začela oziroma nadaljevala z izvrševanjem nedopustno dolgih sedem let cinično prezrtih odločb, cinično prezrte odločbe Ustavnega sodišča o izbrisanih. Politično so z njo obračunavali, ker je s tem postavila enega od temeljnih standardov pravne države, to je, da oblast odločbe Ustavnega sodišča mora spoštovati, mora jih uresničevati, četudi se kdo s tem ne strinja.

Z ministrico Kresal so obračunavali, ker je hotela popraviti to največjo kršitev človekovih pravi pri nas in končno izbrisati madež na obrazu slovenske države, na katerega se nas mednarodne organizacije nobeno leto niso pozabile spomniti. Ne samo, da je razprava takrat, pred letom dni, na laž postavila marsikatero od njihovih trditev, tudi parlamentarna preiskava, ki so jo ustanovili, ker naj bi Kresalova iz političnih razlogov in koristi naročila, da uradniki notranjega ministrstva ugotavljajo, da je bilo izbrisanih več, kot je bilo ugotovljeno sprva, tudi ta zadeva zgolj lovi lastni rep. Obširna dokumentacija in pričanja obeh ministrov, tako Bohinca kot Kresalove, ter številnih uradnikov, so pokazala, da je bilo in kar je bilo jasno že prej, da je razlika v številki, ki je tudi danes predmet interpelacije iz leta 1992 s seznama stalnih prebivalcev izbrisanih oseb nastala, ko so v upravnih enotah preverjali vnašanje podatkov iz ročno v računalniško narejene evidence. Toda za predsednika komisije, gospoda Roberta Hrovata, poslanskega kolega in njegovo stranko SDS to očitno ni pomembno. Še naprej, s posebej vneto zasliševalsko strastjo vrtajo v nove in nove priče, ter v izjavah za javnost, v imenu komisije, ponavljajo z ničemer utemeljene trditve, da si LDS na račun tako imenovanih novih izbrisanih pridobiva na tisoče novih volivcev in dobičkonosne posle za odvetnike, ki naj bi zastopali izbrisane v tožbah za odškodnino. Oboje je nesmisel že na prvi pogled. Izbrisanim se denimo vrača zgolj njim nezakonito odvzet status stalnih prebivalcev. Volilne pravice pa pri nas, razen deloma na lokalnih in na volitvah poslancev v evropski parlament volilno pravico, torej lahko se pridobi zgolj z državljanstvom in ne s stalnim prebivališčem. Gre torej za še eno grdo, grdo manipulacijo z državljani, z ljudmi, z njihovimi mnenji, na kata se želi vplivati, za katero se skrivajo maščevalnost, sovraštvo do drugih in drugačnih, ter prezir do pravne države, na katero se sicer tako radi sklicujejo v SDS, vendar le takrat, kadar to koristi njihovim političnim interesom.

Zato da bi javnosti pojasnili, kakšnih metod in sredstev se poslužujejo v SDS, ko se, ne nazadnje, tudi podlago za drugo interpelacijo zoper ministrico Kresalovo gradi na podobnih zadevah. SDS je treba posebej omeniti zato, ker je SDS tista stranka, ki je tak način političnega boja v obliki diskreditacije političnega nasprotnika za vsako ceno prignala do skrajnosti, medtem ko ji drugi dve opozicijski stranki zgolj sekundirata – SLS, ker je v to pač po sili razmer potisnjena in se z marsikatero potezo velikega brata sicer ne strinja, a tega ne sme povedati naglas, in Nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča prav tako, in sicer iz znanih in jasnih stališč, ki so predvsem poznana po tem, da se pridružujejo tistim, od katerih imajo v trenutnem razmerju sil največje koristi. Nič ni narobe s tem, da opozicija poskuša vladno koalicijo prikazati kot nesposobno za vodenje države. Toda pošteno bi bilo kritiko graditi na kolikor toliko preverljivih dejstvih, ne pa, upam si reči, na lažeh, ki se ponavljajo tako dolgo, da jih vsaj del javnosti dojame kot resnico. Poglejmo, na primer, trditve SDS, da je minister Gregor Golobič podjetju Ultra klientelistično pri Novi Ljubljanski banki priskrbel ugodna posojila brez zavarovanj. V dokaz temu je poslanec SDS Andrej Vizjak pred televizijskimi kamerami zmagoslavno mahal s tabelo, kjer so bili ti krediti označeni z ničlami. Samo mimogrede, nekdanji gospodarski minister in dolgoletni poslanec, ki vodi tudi Komisijo za nadzor javnih financ, je najbrž dobro vedel, kaj pomenijo posamezne oznake za bančna tveganja, vendar se je zaradi političnih interesov raje pri tem delal mesece in mesece neumnega. Kakorkoli, SDS je poskrbela, da se je ta trditev o nezavarovanih posojilih Golobičevi Ultri valjala po medijih mesece in mesece. O tem je izsilila izredno sejo Državnega zbora, na kateri so na dolgo in široko razpravljali in obtoževali. Šele status preiskovanca v preiskavi, ki jo je Državni zbor moral odrediti na zahtevo poslancev SDS, je ministru Golobiču omogočil, da se je obtožb lahko tudi branil. Po zaslišanju prič z vrha Nove Ljubljanske banke je na Petanovi preiskovalni komisiji nesporno ugotovljeno, da ničle ne pomenijo, da posojila niso bila zavarovana in da so trditve SDS o nezavarovanih posojilih Ultri zgolj pravljica za lahkoverne. Postalo je popolnoma jasno, da so na anonimki zabeležene ničle spretno uporabili za diskreditacijo očitno njim najbolj nevarnega političnega tekmeca. Nekateri mediji so to odkritje Petanove preiskovalne komisije komajda omenili nekje ob robu aktualnih dogajanj. Tisti, ki so pri tej zadevi SDS najbolj vneto sodelovali in sekundirali, pa sploh ne. Prav tako je bilo komaj zaznavno, da je bil odgovor na vprašanje kolega Jožeta Tanka o poslovanju Ultre z državo, kjer je spraševal, koliko in na kakšen način država posluje, predvsem vlada in ministrstva, jasno odgovorjeno, da od leta 2002 država ni imela s podjetjem Ultra nobenega posla. Tudi to je bilo prezrto. Tudi o tem se ne govori več, kajti to je zgodba, ki je ad acta.

Toliko o verodostojnosti v trditev opozicije, ko ta obtožuje in politično obračunava z nasprotniki.

Zdaj pa k nekaterimi konkretnimi zadevami iz interpelacije. Najprej v zvezi z zadevo Baričevič. Druga značilnost okoliščin upravljanja je stalni vrtinec afer, ki naj bi bile podlaga za zahteve po zamenjavah ministrov. Nekaj se jih očitno sproža iz tajnega štabnega centra, največkrat z anonimkami, pri večini pa se opozicija zlasti SDS obesi na nek dogodek in ga s pomočjo afer lačnih medijev poskuša prikazati kot afero gromozanskih razsežnosti, medtem ko zadeve, ki so po vsotah denarja in vmešanosti politike v sumljive posle res tiste, ki bi jim lahko rekli in jim rečemo afere, kot so na primer nakup oklepnikov Patria, oškodovanje Luke Koper ali pa recimo prodaja Mercatorja, ki je center jedro in bistvo, mati bi lahko rekli, vsega tajkunstva v Sloveniji, medtem ko te afere v tej vnemi in posiljevanju z drugimi zadevami ostajajo nekje pozabljene in v ozadju. Namen SDS-a je dosežen in resnično vam pri tem lahko samo čestitamo. Ena takšnih afer, ki jo opozicija laskavo razglaša za največjo afero tako rekoč po vaše mater vseh afer je tragična smrt ljubljanskega zdravnika Baričeviča. Zdravnikova smrt in domnevne povezave z visoko politiko so za opozicijo dokaz, da se ministrica Kresalova politično vmešava v delo policije in njene preiskave usmerja zato, da bi zaščitila svoje prijatelje. Ministrico so s smrtjo zdravnika povezali zato, ker je življenjska partnerica odvetnika Senice. Ministrica in vsi drugi državni uslužbenci, ki so sodelovali v preiskavi, razen spet generalne državne tožilke, so ta namigovanja že zdavnaj zavrnili, zato je škoda o tem sploh izgubljati čas. Prav tako je, tu pa je treba poudariti, tudi državno tožilstvo ugotovilo, da ni bilo podanega utemeljena suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ter da ni mogoče nedvoumno in zanesljivo potrditi ali ovreči razlogov za sum kaznivega dejanja mučenja živali. Policija in pristojni tožilec sta nesporno ugotovila, da ob tragediji v Baričevičevi hiši ni bilo nikogar drugega, zato je bil vsak sum morebitnega zločina izključen, preiskava v to smer pa končana. Toda opozicija je, kot ji je že prišlo v navado, tudi tokrat zajahala valove govoric, deloma jih je tudi sama sprožala in od policije zahtevala, da mora najti grešnega kozla in raziskati morebitno zlorabo, spolno zlorabo psov. Ostala je gluha na številna pojasnila, da je tudi ta preiskava brezpredmetna saj mrtvega človeka ni mogoče zapreti ali kako drugače preganjati.

Ob tem dogodku je najbolj žalostno to, da so se najvišji predstavniki opozicijskih strank, sklicujoč na te bujne govorice, ki jih je objavljal rumeni tisk, da so to izkoriščali in zavestno moralizirali in poskušali politične nasprotnike “slikati”, kot ljudi, ki se v garažah spolno izživljajo nad psi in tako nad njimi uprizarjajo moralno politični linč – ob vsakem koraku, ob vsaki temi, gospodarski temi, katerikoli temi se je to v zadnjih tednih veselo uporabljajo in izkoriščalo. In pri vsem tem ni nobene velike zgodbe, razen zgodbe o tragični in nenavadni smrti v javnosti znanega človeka, ki ga je, vsaj posredno, poznala tudi ministrica za notranje zadeve.

Druga stvar pa je, kako se je moglo zgoditi, da so bili nevarni psi vrnjeni lastniku. Tu tudi v Poslanski skupini Zares menimo, da je te postopke treba z vidikov sumov, da je šlo za namerne napake državnih uradnikov, verodostojno preiskati, toda za to ni pristojna in ne odgovorna notranja ministrica, pač pa drugi organi pregona. Mi upamo, da bodo delali korektno, samostojno, neodvisno in da se bodo te zadeve, ki so resnično lahko problematične, tudi raziskale in se jim bo prišlo do konca. Mislim pa, da je to tudi želja predsednika Vlade.
Glede oviranja, zavlačevanja in nepotrebne politizacije parlamentarne preiskave sem nekaj že govorila, vendar to je še ena od absurdnih obtožb na račun notranje ministrice, ki je kršila, kot je bilo rečeno, celo ustavo in zakone. Zavrnila je namreč zahteve že omenjenega predsednika preiskovalne komisije za štetje izbrisanih gospoda Hrovata, da mu izroči sezname vseh državnih uslužbencev, ki so sodelovali pri izdajanju odločb izbrisanim na podlagi odločbe Ustavnega sodišča. Kresalova je tu, komisiji pojasnila, da bi utegnili biti ti podatki zlorabljeni za pritiske, šikaniranje in obračunavanje prenapetežev z ljudmi, ki so zgolj po svoji uradni dolžnosti sodelovali pri izdajanju odločb izbrisanim, kar se je v preteklosti že dogajalo. Zato so bile te bojazni upravičene. Po tej zavrnitvi je predsednik komisije od sodišča zahteval naj Kresalovi naloži, da naj te sezname preda, toda sodišče je njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno, kar je bilo zamolčano javnosti in tudi članom komisije.

V zvezi z oškodovanjem javnih financ, korupcijo in klientelizmom ministrice pri najemu poslovnih prostorov za NPU, pa moram povedati, da v Poslanski skupini Zares nismo bili povsem zadovoljni s pisnim odgovorom v zvezi s tem, ki je bil pripravljen kot odgovor na interpelacijo, zato smo od ministrice zahtevali dodatna pojasnila v zvezi z lizinško pogodbo najemodajalca podjetja Ram Invest predvsem glede višine lizinga, saj so se pojavili podatki o veliki razliki med višino najemnine in višino obroka lizinga, iz katerega bi izhajalo, da država podpira financiranje nakupa prostorov, katerih lastnik bo v končni fazi Ram Invest. Zahtevali smo tudi pojasnila o možnostih neposrednega najemniškega lizinga s Hypo Lizingom, s katerim bi država na koncu postala lastnik objekta. V pogovoru z ministrico Kresal smo dobili nekatere odgovore, vendar v tem trenutku ne razpolagamo z dovolj podatki in dovolj dokumenti, da bi lahko oblikovali verodostojno vedenje in mnenje o tej zadevi, pri čemer se zadevamo, da ima država in tudi ministrica Kresal določene razumljive težave pri pridobivanju podatkov od poslovnih subjektov, ki v tem premeru tega niso zavezani dajati in posredovati javnosti. Vsekakor pa bi glede na to, kako velik je ta posel in kako pomembno vpliva na položaj ministrice Kresal pričakovali, da bomo takšne dokumente v verodostojni obliki ne zgolj v obliki izjave prejeli še do konca današnje razprave, kajti samo to, bi lahko vrglo vse sume in sumničenja.

V Poslanski skupini Zares pričakujemo, da bomo med današnjo razpravo dobili ustrezne odgovore, na osnovi katerih bomo lahko oblikovali dokončno stališče. Naj poudarim, v Poslanski skupini Zares se ne želimo opredeljevati zgolj na osnovi koalicijske zaveze in lojalnosti, ki je sicer pomembna, a ni edina pomembna. Tudi ne na podlagi zgolj političnih zavez ali pa kriterija naši, vaši, kar je večinoma kriterij pri opoziciji in pri njenem ravnanju in seveda, veseli bi bili, če bi se vsi, slovenski politiki, predvsem pa politične stranke tega začeli zavedati. Vendar prav tako ne želimo odločiti samo in zgolj na podlagi sumov, dvomov, nedokazanih sumničenj in obtožb, zato se nam zdi pomembno, kaj bo danes povedano v tem prostoru v času razprave, kakšni dodatni dokumenti, dodatni argumenti bodo predočeni in na osnovi tega bodo poslanke in poslanci, Poslanske skupine Zares oblikovali svojo dokončno odločitev danes zvečer. Hvala lepa.