Srečno 2011, evro!
S ščepcem soli si priznajmo, da enotna valuta odraža stanje enotnega gospodarstva. In mislim, da v Evropski uniji nimamo enotnega gospodarstva, pač pa prost pretok ljudi, blaga in storitev ter skupno kmetijsko, kohezijsko in strukturne politike. Te tri politike vidim predvsem kot izvajanje neke redistributivne funkcije na evropski ravni.
Usodo evra v 2011 naj bi določil novi institucionalni okvir. Seveda le, če se bo premikal v smeri politične unije, kjer proračunsko politiko vključno s fiskalno disciplino sprejemajo in izvajajo institucije Evropske unije namesto nacionalnih vlad. Bo kriza prenesla orodja proračunskih politik na evropsko raven? Sposobnost preživetja evra je povezana s centralnim nadzorom nad davki, vladnimi izdatki in javnim dolgom. Če to še nekako sprejmeš s stisnjenimi zobmi, je treba vedeti, da se področje največkrat širi na socialno politiko. Če bi Evropska komisija nadzirala slovensko socialno politiko in regulativo na trgu dela, ne bi bilo niti referenduma o malem delu niti o dolžini delovne dobe.
Za Evropsko monetarno unijo, katere članica je Slovenija postala s prevzemom evra 1.1. 2007, sta pomembni dve politiki: monetarna, ki jo izvaja Evropska centralna banka in proračunska, ki jo v območju evra izvaja vsaka nacionalna država. Nadzor proračunskih politik formalno zagotavlja člen 126 Pogodbe o Evropski uniji (prejšnji člen 104), in v grškem primeru je verjetno odpovedal, ker se država postopkom podvrže prostovoljno.Tudi zato je potrebno poiskati nov institucionalni okvir, iz katerega pa nekako izpada Velika Britanija, če povzamem WikiLeaks. Za finančno stabilnost držav članic, katerih valuta je evro, ne bo zadoščala sprememba člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki naj bi se nanašal na vzpostavljanje mehanizma za stabilnost. Kot državljani Slovenije in Evrope se lahko vprašamo, ali je omenjena sprememba zvit način za uvajanje konfederalnih institucij. Kadar gre za spremembe obstoječim pogodbam zadošča sprejemanje v parlamentih držav članic, ni pa potrebno uvajati vseevropskih referendumov. Še huje – sklep o spremembi pogodbe, ki ne pomeni povečanja prenosa pristojnosti držav na Evropsko unijo, sprejmejo predsedniki vlad 27 držav članic. Občutek imam, da me nekdo vleče za nos, saj majhne spremembe pogodbe ne morejo pomagati evru.
Alternative evropskemu monetarnemu sistemu so vse prej kot atraktivne. Namesto 17 držav evroobmočja bi imeli 17 nacionalnih valut s fleksibilnimi menjalnimi tečaji. Tečaji bi se se spreminjali glede na pričakovanje, kako uspešne bodo nacionalne politike in spremembe tečajev vodijo k spremembam v mednarodni konkurenčnosti gospodarstev. Mi potrebujemo evro zato, ker so spremembe svetovnih valutnih trgov hitre in za majhna gospodarstva usodne. »Evropskemu« in ameriškemu gospodarstvu dovolj preglavic povzroča neprilagojeni juan. Evro pa v letu 2011 potrebuje podporo proračunske politike, ki je vredna svojega imena.
—
Adriana Dvorsak
http://twitter.com/AdrianaDvorsak
http://adrianadvorsak.blogspot.com/
