Spretni manevri v igrah brez meja. Kako dolgo še. Predvsem pa, kako dalje?
To je preveč. Viden predstavnik ožjega vodstva stranke SD je odstopil z vseh funkcij v stranki in si vzel pravico razsojanja, usmerjanja, vodenja, razkrivanja – skratka, menedžiranja naše največje energetske investicije, investicije v blok 6 TEŠ. V najabsurdnejši maniri Sončnega kralja. Vse s ciljem, da se dogaja in da se nič ne dogodi? Ali premišljen manever stranke SD, da je prišel čas obračunati s koalicijskim partnerjem, katere ministričine poteze na področju energetike očitno ne odgovarjajo nekaterim interesnim skupinam in njihovim ciljem.
Prav to moramo vzeti v obzir in reagirati na jasen način, strokovno utemeljen, ne za ceno zglajevanja spora, ampak zaradi resnice in javnega dobra. Naš koalicijski partner je s tem premišljeno odprl konflikt, ki mora doživeti svoj epilog. Izjasnitev, ali smo partnerji v koaliciji ali ne. Odgovor je jasen. Vodstvo mora reagirati s hladno glavo in vročim srcem. Absurdno je, da žrtve postajajo krivci.
Stranka Zares je moteč faktor, ki ga je potrebno oslabiti, saj s svojimi zahtevami in dejanji križa poti lobijem in interesnim skupinam.
Že davno bi morali reagirati na dogajanja v energetskem sektorju, predvsem z investicijskimi snovanji v Blok 6, ki ne daje realnega in smiselnega rezultata, ob upoštevanju vseh razvojnih vidikov, ekonomskih, okoljevarstvenih, socialnih in strateških. Ni vprašanje “TEŠ – da ali ne”, vprašanje je kaj, kako, s čim in na kakšen način zagotoviti varno, vzdržno in ekonomsko opravičljivo, skratka optimalno razvojno strategijo na energetskem področju. Upravičene so zahteve Ministrstva za gospodarstvo in tudi vlade, da se oceni vlaganje v T6 z vidika upravičenosti, transparentnosti in učinkovitega vodenja investicije.
Od akterjev, ki izgubljajo živce, ni več slišati odgovorov o optimalizaciji, transparentnosti. Zaskrbljujoče je, kako in s kakšnimi prijemi se brani in vztraja na začetem projektu. Na nož se postavlja odločitev “za vsako ceno T6”, sploh niso važna vsebinska vprašanja. Samo po sebi je jasna cena 1,2 milijarde evrov. Ne glede na to, kdo bo ta zapitek plačal in kakšna bo ekonomska in okoljevarstvena cena v desetletjih obratovanja TEŠ.
Mimogrede, Poljska je brez velikih pretresov in špetirov strokovno in politično sprejela odločitev,da bo največjo TE v EVROPI – Belchatow – ki ima 4.400 MW moči z 12 bloki, modernizirala tako, da bo tehnološko posodobila posamezne bloke, ki bodo omogočali večji izkoristek in bodo okoljsko bolj sprejemljivi. (do 50% manj izpustov , za 42% večja moč- Alstom je podpisal pogodbo za rekonstrukcijo bloka 6 za 160 milijonov evrov. Odločili pa so se tudi za nov blok, moči 850 MW, za ceno 870 milijonov evrov. Ali smo imeli take pristope in alternative?
Realne so dileme in vprašanja v zvezi z izgradnjo bloka 6 TEŠ in druga vprašanja v zvezi z energetsko politiko. Ne moremo pristat na prakso, da politika prevzema odgovornosti in nadomešča stroko in korporativne principe. Teh skomin se je potrebno otresti tudi na nekaterih drugih področjih, kjer so potrebne premišljene in strokovno podprte politične odločitve. To bi moral biti eden od ključnih premikov in ravnanj v politikah in odgovornostih, ki jih imajo posamezni deležniki pri sprejemanju odločitev.
Ali smo v slovenski politiki in družbi postali res tako izprijeni, pohlepni, da ni moč niti na eno realno ali strateško dilemo odgovoriti strokovno, trezno – brez afer ali nekulturnih osebnih diskvalifikacij z uporabo vseh vrst PR inženiringov – in v javno dobro.
Če je kriza za nekatere narode in države priložnost in izziv, je za nas očitno to trenutek obračuna za uveljavljanja parcialnih interesov. Kriza je za nas čas vojne, vsak proti vsakemu in vsi proti vsem. Kdo bo še ostal?
Zato sem prepričan, da je prišel trenutek, da se vrnemo na križišče alternative, na trenutek pred dvema letoma, ko smo stopili v vladno koalicijo, kot dete, ki je kazalo talent in upanje, kljub rani mladosti smo postali prehitro odrasli, pa še vedno otroško naivni.
Sedaj plačujemo tudi ceno za prehitro odraslost, kljub še vedno prisotnemu talentu in upanju na katerem moramo vztrajati. Vendar je talent premalo. Med mojstri, ki so se naučili plavati z morskimi psi, ki jim pohlep in neformalna želja po moči dovoljujeta početi vse za dosego cilja. V politiki je pač prišlo do tega, da je interes skupin pred javnim interesom. Če se ne da z argumentom prepričati drugače mislečega ali tistega, ki želi ravnati transparentno in pošteno, ga sesuj in mu inputiraj svoje cilje in ravnanje. Odkrit in pošten postane pokvarjenec in lažnivec. To se z našo stranko ZARES – NOVA POLITIKA, sedaj dogaja. Ni dneva, da ne slišimo, kako si oranžni prisvajajo volilni plen.
Kako dalje?
Vztrajanje, vztrajanje in še enkrat vztrajanje na resnici, odgovornostih, ki jih imajo posamezni deležniki v procesih odločanja, tudi vlada in njen predsednik, ki mora praktično udejanjati svoje izrečene besede, saj politika velikih besed ob realnosti trenutka ne vodita k odpravljanju konfliktnosti interesov. Od predsednika vlade kot koalicijski partner zahtevajmo doslednost, svojo avtoriteto in formalen položaj v svoji stranki pa mora izkazati tudi na način, da se lahko, in moral se bo »zameriti« nekaterim svojim članom.
V nasprotnem primeru bo ogroženo njegovo sodelovanje v koaliciji, z ZARESOVE strani pa – to sem prepričan – bo sodelovanje postalo nemogoče. Ali se ne vidi, kdo so pravi partnerji. Kako dolgo še?
Ladimir Brolih,
podpredsednik Podravskega pokrajinskega odbora
