Volilna kampanja in financiranja strank

Poslanec DZ Franci Kek in Bogdan Biščak, sekretar stranke Zares – nova politika, sta predstavila predlog sprememb volilne kampanja in financiranja političnih strank v Sloveniji.

“Menimo, da ni prav, da je izid volilne kampanje odvisen od tega, koliko finančnih sredstev kdo vloži vanjo. Ljudje bi se morali odločati predvsem na podlagi vsebine, na podlagi tega, na kakšen določene stranke vidijo prihodnost Slovenije. Marsikje po svetu pač zmaga tisti, ki ima dovolj denarja, s katerim ga morda zalagajo določena kapitalska središča, podjetja, investitorji, ki pa za to tudi zahtevajo kaj v zameno. Ni nujno, da bi tako moralo biti tudi v Sloveniji. Zato smo pripravili nekaj predlogov rešitev, ki bi dali več teže vsebini in bistveno manj le kapitalu in dejstvu, da imajo več možnosti tisti, ki na televiziji večkrat sprehajajo psa, ki jih po radiu večkrat slišimo z določenimi gesli in ki se večkrat smehljajo s plakatov in iz tiskanih medijev,” je uvodoma povedal Franci Kek.

Bogdan Biščak je v nadaljevanju povedal, da so volilne kampanje urejene, kakor da bi izbirali miss ali mistra države, kot bi želeli doseči, da bi na politiko čimbolj vplivala kapitalska središča, ki jih je omenil Franci Kek. Poudaril je, da so volilne kampanje v veliki meri brezvsebinske in da volilni programi kakor da ne igrajo nobene vloge.

Biščak je v nadaljevanju predstavil konkretne cilje:

1. Izenačiti je treba možnosti političnih akterjev (političnih strank in drugih, ki kandidirajo na volitvah) tako, da se zmanjšuje prednost bogatih organizatorjev volilnih kampanj v primerjavi z revnimi. Povsem neprimerno je, da o volilnih rezultatih odloča količina denarja, ki se vlaga v posamezne kampanjo. Politična tekma ni gospodarska tekma in vloga denarja v njej bi morala biti nikakršna ali pa vsaj čim manjša.
2. Volilno kampanjo je treba urediti tako, da čimbolj služi informiranju volivcev, ne pa zaslužkom prodajalcev oglasnega prostora in drugih izvajalcev storitev v volilni kampanji. Politični »proizvodi« (kandidati in programi) pač niso pralni praški in z oglasi je le izjemoma mogoče povedati kaj o programih in kandidatih.
3. Zmanjšati odvisnost političnih akterjev od donatorjev sredstev in s tem zmanjšati možnosti za korupcijo.
4. 4. Odpreti novim političnim akterjem prostor za nastopanje v medijih.

Povedala sta, da volilne kampanje praktično nikjer niso urejene po opisanih kriterijih, kar ni presenetljivo. Najpogosteje je z zakonodajo poskrbljeno, da lahko velike (in bogate) politične stranke investirajo v kampanjo bistveno več sredstev, kot male (in manj bogate), da raznorazne agencije in mediji v tistem mesecu dni čimveč zaslužijo, volivcem pa »prodajo« veliko preprostih gesel in nasmejanih obrazov pa malo konceptov in programov, ter da lahko veliki donatorji vse to podprejo in si zagotovijo privilegiran dostop do poznejših poslancev in ministrov.

Na zadnjih državnozborskih volitvah je tako najbogatejša od strank, ki so se uvrstile v parlament, porabila 6-krat več sredstev od najrevnejše.

Predlagala sta tudi konkretne spremembe.

“Da bi dosegli zgoraj omenjene cilje so potrebne precejšnje spremembe veljavne ureditve volilne kampanje in financiranja političnih strank.” Konkretno:

1. Volilno kampanjo je iz enega meseca treba skrajšati na tri tedne in tako zmanjšati stroške volilne kampanje.
2. Vsem sodelujočim v volilni kampanji država krije stroške pošiljanja informativnega materiala na vsa gospodinjstva v državi (tisk in poštni stroški). Gre za osnovno informacijo volivcem o kandidatih in programih, zato je prav, da te stroške krije država in tako omogoči čimbolj enakovredno tekmo.
3. Volilne oglase bi bilo najbolje prepovedati, ker ničesar ne prispevajo k informiranosti volilcev, obenem pa so eden največjih stroškov volilne kampanje.. Če to ne bo mogoče, je treba omejiti količino sredstev za oglaševanje na npr. 20% vseh sredstev, ki jih organizator kampanje porabi.
4. Mediji, ki organizirajo brezplačne predstavitve kandidatov in programov (soočenja, samopredstavitve itd.), ne smejo nobenemu akterju nameniti manj kot 2/3 časa v primerjavi s tistim, ki mu bodo namenili največ časa. Na ta način bi preprečili, da rezultate volitev »določijo« najpomembnejši mediji z izborom kandidatov, ki jim dajo možnost nastopanja, obenem pa omogočili dostop do medijev akterjem, ki zaradi svoje majhnosti, ali pa zato, ker na novo vstopajo v politično tekmo, nimajo dostopa do njih.
5. Med stroške kampanje je treba uvrstiti stroške oblikovanja in svetovanja (strategija ipd.) v volilni kampanji. Ti stroški so pri zahtevnih volilnih kampanjah zelo visoki, zato si jih privoščijo lahko le bogate stranke. Če niso vključeni v stroške volilne kampanje, ki so zakonsko omejeni, to izrazito daje prednost tistim, ki imajo več denarja.
6. Dovoljeno porabo sredstev v volilni kampanji je treba bistveno znižati (sedaj je ta nekje okrog 700 000 EUR, če gre za volitve v celi državi). Da je možno speljati kampanjo z bistveno nižjimi stroški dokazujejo politične stranke, ki so osvojile mandate v parlamentu z nekajkrat nižjo porabo. Dokaz za to trditev so tudi kampanje za EU volitve, kjer so bile kampanje bistveno cenejše, kot za državnozborske.
7. Pravnim osebam je treba prepovedati financiranje političnih strank in s tem preprečiti njihovo odvisnost od donatorjev sredstev, ki je potencialno leglo korupcije. Iz istega razloga je treba omejiti prispevke fizičnih oseb na npr. 1000 evrov letno, vse prispevke, ki presegajo npr. 500 evrov pa javno objaviti. Je pa zato treba na drugi strani spremeniti proračunsko financiranje političnih strank. Sedanji način financiranja iz proračuna je za manjše stranke smešno nizek in ne omogoča vzpostavitve resnega profesionalnega aparata, ki je za strokovno delo v parlamentu nujen.

“Vse te spremembe pa morajo seveda spremljati tudi nove določbe o nadzoru, ki ga je treba naložiti, poleg računskemu sodišču, ki ga opravlja že sedaj, tudi protikorupcijski komisiji,” meni Biščak. Sedanj nadzor je neustrezen, ker računsko sodišče pregleduje zgolj dokumente, Ministrstvo za notranje zadeve pa predvsem pazi, da bi se v ničemer ne vtaknilo v delovanje političnih strank. Bistveno pa je treba tudi zaostriti kazni za kršitve zakona, vključno z izgubo mandata v najtežjih primerih.