Šola v šoli – šola za življenje
Na novinarski konferenci so o konceptu projekta Šola v šoli-šola za življenje spregovorili poslanec PS Zares Vito Rožej, predsednica programskega odbora za šolstvo in šport stranke Zares Silvestra Klemenčič ter predstavniki Mladinskega informativnega svetovalnega središča Slovenija (MISSS), direktor Ljubo Raičevič, Marija Vrhovnik in Katja Donko.
Goste in namen novinarske konference je uvodoma predstavil poslanec Vito Rožej, ki je povedal, da gre za željo odpreti temo ter hkrati razmisliti ter podati konkretne predloge o novem konceptu otrokom in staršem bolj prijazne in odprte šole, ki bi poleg povsem konkretnih znanj (slovenski jezik, matematika, tuj jezik, itd.) mladim dala tudi znanje za življenje (kako se soočati z vprašanji nasilja, spolnosti, hranjenja, odraščanja, o drogah, alkoholu itd.)
Silvestra Klemenčič je poudarila, da v okviru projekta Šola v šoli – šola za življenje apeliramo na pristojnega ministra dr. Igorja Lukšiča, da nemudoma pristopi k oblikovanju sistemskih rešitev tega problema. Alarmantni podatki glede povečevanja števila čezmerno težkih otrok v osnovnih šolah, o številu samomorov med mladimi, o neznanju na področju spolnosti (ustrezna zaščita, bolezni, neželene nosečnosti idr.) in tudi drugi kažejo, da je reforma učnih načrtov in predmetnikov osnovnih in srednjih šol nujna bolj kot vsi drugi posegi na področju šolstva.
Številna vprašanja, ki izhajajo iz povedanega ter tudi vpliv ekonomske in socialne krize, pogosto pa tudi zgolj oddaljenost krajev, vplivajo na dejstvo, da je tovrstnih pojavov in depresij med mladoletnimi vse več.
»Ko smo razmišljali, kako pristopiti k reševanju problematike spolne vzgoje in privlačno narediti vzgajanje o teh vsebinah, smo se odločili za sodelovanje z nevladnimi organizacijami (NVO), konkretno z MISSS,« je povedala Klemenčičeva. Kot je dodala v nadaljevanju, apeliramo na ministra za šolstvo, da premisli o večjem obsegu in boljši integraciji izbirnih vsebin v osnovne in srednje šole, pri čemer pa dejansko lahko vključimo številne kompetentne strokovnjake, ki že več desetletij delujejo v okviru nevladnih organizacij.
»Šola je institucija tako v izobraževalnem kakor tudi vzgojnem smislu,« je poudaril Ljubo Raičevič. Šola vzgaja predvsem na področju odnosov med ljudmi, pri čemer imajo učitelji izjemno zahtevno vlogo, saj hkrati učijo in vzgajajo. Raičevič meni, da takšna vzgoja ne more potekati v zaprtem okolju, ampak zgolj v odprti družbi preko dialoga, kjer pa se na povsem konkretni ravni vključijo tudi drugi dejavniki (predvsem NVO) znotraj družbe, ki vzpostavijo sinergijo delovanja in iskanja rešitev.
Kot še dodaja Raičevič, je odgovornost odraslih ljudi na splošno na šibki ravni, zato posledično tudi pri naših mladih lahko opazimo številne odvisnosti, ki so praktično ves čas navzoče in gre pravzaprav za odvisnosti od česarkoli. Rešitve za omenjene situacije se nam kažejo skozi dolgoletne izkušnje preko sodelovanja s šolami v določenih programih, ki sicer že živijo v posameznih šolah. Žal pa tega nimajo vse šole, temveč imajo nekatere šole pravzaprav privilegij, da lahko sodelujejo s kompetentnimi organizacijami oziroma posamezniki, ki pri njih pomagajo znotraj pedagoškega procesa zaokrožiti neko smiselno celoto in posledično razvijejo boljše odnose.
Morda je enega od razlogov, da do sodelovanja med NVO in šolami na teh področjih ne prihaja tako pogosto, dejstvo, da slovenska družba do 90-tih let nevladnega sektorja praktično ni imela, še dodaja Raičevič. Takrat se začno pojavljali NVO, ki pa v družbi nimajo zaželene podpore. Prav tako se nevladnih organizacij še ne dojema kot eno od možnih rešitev, bolje rečeno niš, za reševanje problema brezposelnosti. V Sloveniji si namreč večina želi delati v javnem sektorju.
Tukaj se razlikujemo od nekaterih držav EU, na primer od Belgije, kjer iz javnega sektorja mladi skušajo priti v nevladni sektor in se tam zaposliti, ker gre za bolj kreativne poklice, še dodaja.
Marija Vrhovnik je predstavila delavnice in njihov potek. Povedala je, da delavnice s skupnim imenom »Odraščanje« izvajajo v MISSS od leta 1988. Trenutno jih izvajajo v 8. in 9. razredih osnovnih šol in prvih letnikih nekaterih srednjih šol. Teme so spolnost, zasvojenost in medsebojni odnosi, sicer pa se šole lahko odločijo za krajše ali daljše (štiriurne) delavnice. Lansko leto so dodali še nekatere teme, za katere so mladi izrazili interes: motnje prehranjevanja, varna raba interneta, mladi med otroki mladostniki in karierna oriantacija.
Potek same delavnice je naslednji: razred se razdeli na 2 ali 3 skupine, saj gre za pogovorne delavnice in se lahko dialog vzpostavi le v manjših skupinah osmih ali desetih otrok oz. mladostnikov. Mladi sami povedo, o kateri temi bi se želeli pogovarjati. V nekaterih primerih mladi teme anonimno zapišejo na listke, ki jih dobi izvajalka za izhodišče pogovora. Vrhovnikova je povedala, da so izvajalke delavnic večinoma študentke, ki so posebej usposobljene (vsako leto jih usposabljajo dodatno tudi preko MISSS). Zanimanje za delavnice je veliko, so pa omejitve v finančnem obsegu ali pa tudi v umestitvi tovrstnih delavnic v urnike in programe na šolah. V zadnjih 10 letih je šlo skozi omenjeni program približno 17 000 mladih.
Ker se posamezna delavnica vedno zaključi z oceno, ki jo podajo mladi udeleženci, je sodelavka MISSS Katja Donko povedala nekaj o rezultatih delavnic. Mladi so zelo zadovoljni z vodenjem delavnic in izbiro tem. Ker delavnice vodijo mladi ljudje, se lažje vzpostavlja dialog na drugačni ravni kot z učiteljem v šoli. Veliko pridobijo novih znanj, pomembno pa je, da se o temah delavnic mladi kasneje pogovarjajo tudi z vrstniki, starši, partnerji … Skozi leta se je pokazalo, da obstajajo želje po novih vsebinah na delavnicah: nasilje v družini, nasilje med vrstniki in podobno. MISSS želi imeti delavnice čim bolj odprte in tudi vsebine ves čas nadgrajujejo. Raičevič ob tem še dodaja, da je izjemno pomembno, da mladi določeno vsebino ponotranjijo kot celoto, kot celosten problem, ki povezuje več dimenzij. Takšne delavnice namreč omogočajo mladim dialog in pristen stik, ki mlademu dopušča, da odkrito in brez zadržkov spregovori o svojih vprašanjih, zadregah, negotovostih …
Ob zaključku je Silvestra Klemenčič poudarila, da je pomembno, da se o spremembah govori na sistemski ravni, saj vse povedano predvsem velja za šole v mestih, ne pa tudi zunaj njih. V pripravi je zakonodaja in bela knjiga in vsi pristojni naj premislijo o oblikovanju in morebitni širitvi urnikov z omenjenimi vsebinami. Kot sama pravi, je zadevo tudi konkretno preizkusila, ko je učenca 9. razreda vprašala, če bi znal našteti tri kontracepcijska, pa jih ni znal našteti, iz česar sledi, da mladi zelo očitno potrebujejo dodatno znanje na omenjenih področjih.
