Slapnik o avtorskih pravicah in Sazasu
Tadej Slapnik, poslanec v Državnem zboru, je na nadaljevanju 12. redne seje 11. januarja izpostavil kompleksno problematiko reševanja težav v zvezi z avtorskimi pravicami in agencijo SAZAS ter napovedal celovit predlog zakona, ki bo temeljil na izhodiščih, oblikovanih v letu 2009.
Nastop Tadeja Slapnika (vir: magnetogram seje):
Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah je v 15 letih uporabe v veliki meri prestal test časa, ki je medtem zahteval spremembe, potrebne zaradi prilagajanja avtorskopravne zakonodaje potrebam uporabe varovanih del v vsakodnevnem življenju ter novim oblikam pravic, ki jih je bilo treba s tem urediti.
V teh letih so se določene ureditve izkazale kot premalo dorečene, prihajalo je do težav v postopkih podeljevanja dovoljenj kolektivnim organizacijam, upravičenci so imeli težave z vzpostavljanjem kontrole nad delovanjem kolektivnih organizacij. Kolektivne organizacije so imele po zadnji spremembi zakonodaje težave pri vzpostavljanju tarifnega sistema, saj je Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah določal sistem, ki v določenem primeru sploh ni dovoljeval prilagoditve tarif konsenzu za določeno neformalno skupino uporabnikov, ki niso bili sposobni zagotoviti potrebnega kriterija reprezentativnosti ali večine na trgu. Pokazale pa so se tudi težave neprimerne zakonske ureditve sistema v tistem trenutku, ko se kolektivna organizacija in združenje uporabnikov nista mogla dogovoriti o načinu določitve nadomestil in njihovi višini. Institucija, ki naj bi urejala ta razmerja, Svet za avtorsko pravo, zaradi političnih manipulacij ni zaživel – vse skupaj in se je z obravnavo konkretnih predlogov za določitev tarif sprevrglo v neprimerno igro s strokovnjaki avtorskega prava in igrišče lobistov. To je pripeljalo do tega, da sta o tarifi ene od kolektivnih organizacij soodločala kar dva predstavnika po izboru iste kolektivne organizacije. Sprejeta tarifa je končala na sodišču, pravna stroka pa je soglasna, da je odločitev v sprejeti obliki nepravilna in sistemsko neprimerna. Delovanje in ravnanje največje kolektivne organizacije SAZAS predstavlja vse od sprejetja zakona rdečo nit težav in nezadovoljstva, tako s strani avtorjev kot s strani uporabnikov avtorskih del. SAZAS je v tem obdobju v veliki meri izgubil verodostojnost, ki jo v poslanstvu spodbujanja ustvarjalnosti prav najbolj potrebuje.
Zakaj je s SAZAS-om nezadovoljnih tudi večina avtorjev: zato, ker so si vodstveni člani društva, ki jim zakon omogoča monopolno delovanje na območju Republike Slovenije, sprejeli pravila delovanja, ki zagotavljajo elitistično odločanje in tudi nagrajevanje zelo ozkega kroga avtorjev, seveda na račun in v škodo vsem ostalim, ki niso v ustrezni spregi z aktualnim vodstvom. Do tega so prišli tako, da so dvignili cenzus, ki daje članu status rednega člana, s 1000 evrov na 4.000 evrov letnih dohodkov iz naslova avtorskih pravic v preteklem letu. S tem se je število članov z glasovalno pravico zmanjšalo kar za 35 odstotkov in jih je sedaj le še okoli 180. Na skupščini maja 2008 je bilo na primer prisotnih 54 rednih članov s pravico glasovanja, 40 jih je glasovalo za sprejetje letnega poročila in letno finančno poslovnega načrta. Vendar je vseh članov SAZAS-a, torej tistih, ki ustvarjajo glasbo, in za to prejemajo oziroma bi morali prejemati avtorske honorarje, več kot 5000. O poslovanju SAZAS-a odloča le 8 promilov glasbenih ustvarjalcev!
Naj vas na tem mestu spomnim tudi na mnenje in pričakovanja, ki so jih že pred časom v peticiji proti SAZAS-u spisali člani Kulturno umetniškega društva Žalec. Peticijo so naslovili na predsednika države, takratnega predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janšo, in tudi ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija. Glasila se je tako, da pozivajo, da se zavzamejo za ohranitev kulturnega izročila naših prednikov in omogočijo kulturnim društvom in vsem neprofitnim organizacijam njihovo delovanje brez SAZAS-ovih računov. SAZAS, po njihovem mnenju, neusmiljeno pošilja račune za zaščito avtorskih pravic na vsa kulturna društva za koncerte in prireditve, ki jih prireja svojim krajanom. Navajajo še nepravilnosti, ki jih SAZAS počenja in daje v presojo njihovo ravnanje. Med njimi so izpostavili, da zaračunavajo avtorske pravice na prireditvah, kjer so avtorji prejeli svoje plačilo. Da zaračunavajo avtorske pravice za koncerte izvajalcev, ki so že več kot sedemdeset let pokojni. Da zaračunavajo avtorske pravice za izvajanje sakralne glasbe, kjer so avtorji prispevali svoje delo v te namene, ne pa SAZAS-u. Zaračunavajo avtorske pravice občinam za izvedbo državnih in občinskih proslav. Zaračunavajo avtorske pravice za isto prireditev različnim uporabnikom. Zaračunavajo avtorske pravice za koncerte tujih avtorjev, čeprav ti sploh ne dobijo nič od teh sredstev. Skratka, da zaračunavajo avtorske pravice vsepovprek.
Pobudniki peticije so nas v poslanski skupini informirali, da je od vseh teh pobud odgovoril takrat minister za kulturo in jih seznanil, da to ni v pristojnosti Ministrstva za kulturo, ampak da je to v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo. Tudi predsednik države se je takrat po njihovih zagotovilih zavzel, da bo na tem področju se zavzemal za ureditev področja.
V Poslanski skupini Zares opozarjamo, da takšno vodenje SAZAS-a ustvarjalnost slovenskih avtorjev zavira. Posledice tega pa so pomanjkanje kulturnih dogodkov, trivializacija glasbe in deprivilegiranost mladih neuveljavljenih ustvarjalcev. Nepreglednost poslovanja vpliva tudi na plačilno nedisciplino uporabnikov avtorskih del, ki tudi, če se zavedajo, da je plačevanje avtorskih pravic potrebno, dvomijo v smiselnost finančnega podpiranja tako netransparentne organizacije.
V Poslanski skupini Zares zato menimo, da je nepravilnosti, ki jih tudi s spremembo zakonodaje ni mogoče odpraviti, potrebno preprečiti z zagotovitvijo ustreznega nadzora SAZAS-a, opraviti temeljito revizijo poslovanja v vseh preteklih letih in odgovorne za nepravilnosti kaznovati. V poslanski skupini tudi menimo, da je potrebno obstoječo zakonsko ureditev spremeniti, zapolniti pravne praznine, nadomestiti institute, ki niso zaživeli, predvsem pa sistema uveljavljanja pravic, vrniti njegov smisel s kar najbolj doslednim upoštevanjem dejstva, da so avtorske in sorodne pravice zasebna lastnina, kateri njeno ceno določa zasebnik sam, na trgu pa te pravice dosegajo ceno, ki jo sooblikujejo pravila trga. Zaradi tega smo v Poslanski skupini Zares v preteklem letu k osnovanju sprememb in dopolnitev veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah povabili skupino zainteresirane javnosti in strokovnjakov, s katerimi smo pripravili izhodišča za celovito uredite nejasnosti in nepravilnosti v obstoječem zakonu z naslednjimi cilji:
Prvič, uvesti je potrebno spremembe na področju določanja višine in uveljavljanja nadomestil za privatno in drugo lastno uporabo, saj sedaj nadomestila v nezadovoljstvo tako upravičencev kot tudi zavezancev določa Vlada Republike Slovenije. Poleg tega pa obstoječa ureditev za to področje preprečuje sklepanje sporazuma med upravičenci in uporabniki.
Drugič – urediti podeljevanje dovoljenje kolektivnim organizacijam, saj dosedanja zakonodaja z nekoliko nedosledno uporabo terminologije pušča odprto ključno vprašanje, kdaj kolektivna organizacija dejansko pridobi naravo oziroma status kolektivne organizacije. Poleg tega pa se v postopku podelitve dovoljenja od kolektivne organizacije zahteva izkazovanje določenih dejstev, ki jih kolektivna organizacija pred podelitvijo dovoljenja pravno-formalno ni sposobna zagotoviti.
Tretjič – zagotoviti je potrebno predvsem transparentnost delovanja kolektivnih organizacij, saj dosedanji sistem upravičencem ne omogoča želenega in potrebnega nadzora nad poslovanjem kolektivne organizacije, bodisi zaradi zakonske ureditve bodisi zaradi ravnanja kolektivne organizacije. V Poslanski skupini Zares menimo, da je potrebno zagotoviti tudi večja pooblastila glede nadzora nad kolektivnim organizacijam s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ki nadzorno funkcijo sicer ima, vendar je opravljanje te funkcije oteženo zaradi dikcije obstoječe zakonodaje.
In četrtič – v zakonu je potrebno zagotoviti smotrnejšo rešitev v primerih, ko upravičenci in uporabniki ne dosežejo konsenza. Svet za avtorsko pravo, ki naj bi na strokoven način po načelu neodvisnosti opravljal oziroma odpravljal padpozicijo v pogajanjih med kolektivnimi organizacijami in uporabniki se je namreč izkazal za prav nasprotno rešitev. Zakonska nedorečenost pušča odprto ključno vprašanje, ali je sestava Sveta ad hoc, torej za vsak primer posebej, ali gre za stalno sestavo, pri čemer veljavni zakon ne predpisuje nikakršnih določil o mandatih. Omenjeni institut se je v obstoječi obliki izkazal kot slepa ulica pri urejanju razmerij med upravičenci in uporabniki, zaradi tega v Poslanski skupini Zares menimo, da je potrebno upoštevati želje upravičencev in uporabnikov, da bi od državnih organov imelo pooblastilo za tako vmešavanje zgolj in samo sodišče. Vse druge institucije pa morajo biti v sistemu določanja cene uporabe varovanih del zgolj fakultativna opcija do uporabe, do katere lahko pride le s konsenzom vsem vpletenih strani.
Ker je predlog sprememb in dopolnitev, ki ga predlaga skupina poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom daleč od celovite ureditve področja in pogled tega tudi v nasprotju z direktivo Evropskega parlamenta in sklepa o usklajevanju določenih vidikov avtorskih in sorodnih pravic v informacijski družbi predlog novela v Poslanski skupini Zares ne bomo podprli.
V zakonodajnem postopku pa v prihodnjih mesecih napovedujemo celovit predlog novele zakona, ki bo pripravljen tudi na podlagi izhodišč, ki smo jih v sodelovanju z zainteresirano strokovno javnostjo uporabniki in upravičenci avtorskih pravic pripravili v Poslanski skupini Zares, nova politika.
