Skakalnica v prihodnost

Kaj si nor, kaj mi delate! Najprej mi je šel v maloro svetilnik 21. stoletja, zdaj pa še skakalnica! Človek se komaj dobro odrine in na slepo zaprhuta po zraku, že mu luč na koncu predora od številnih redukcij še komajda brli. To, kar zadnje čase kuhajo našemu vrlemu županu, ni nič drugega kot maliciozna prektrojanska konspirativna zarota! Da ti takole v Financah špekulirajo, koliko bi Franc Kangler rad zaslužil z Univerzijado. Eno je, koliko bi rad, in nekaj čisto drugega, koliko bo! Namigovanja, da se župan in župnik vselej vedeta, kakor lastnika našega premoženja in ne kot upravljalca, ki ravnata v duhu dobrega gospodarja, so večmadežna “marijahimlfart” natolcevanja! Preudaren gospodar ima za sabo vedno garante s tremi črkami. Strinjam se z županom: Maribor šampijon in Olimpija brez pimpija! Vsi so proti nam! Sploh oni, ki niso z nami! Dajte no, če bi ves napor, ki ga vložimo v to, da Maribor vselej prikazujemo kot drugorazredno mesto, raje preusmerili v višjo kakovost bivanja, kulturo mobilnosti in kakšno pametno strategijo razvoja, tudi besedičenje o centralizaciji moči ne bi imelo tolikšnega učinka. Tako pa, nič ne de, če je cesar nag! Seveda je nag, saj je v raju! Zato nikarte figovih listov, v raju tako nihče ne spregleda. Edino drevo spoznanja pa je že zdavnaj okupirala RKC. In plesni ne spraviš več z drevesa. Le da ste, gospod župan, univerzijado zagovarjali tudi v mojem imenu in trkali na mojo lokalpatriotsko zavest, ne da bi me vprašali, kaj si želim, ali še bolje − kaj potrebujem!

Saj večino časa modro molčim, da ne bi okolici škodila s svojim blond sevanjem, ampak krivice me prizadenejo kot vsako pravo “artifišl” bjondo. Pa sem zato malo brskala po transcedentalni dokumentaciji – kako? Da gre za transparetno? A je razlika? − in zaihtela nad nesrečno usodo družbe MTB. Si predstavljate kraj nesrečnega imena v čudežnih okoliščinah realnih in z ustreznimi vsebinskimi podlagami podprtih (in ne podrtih) finančnih konstrukcij? Zahtevam in pričakujem in računam, preden me strto pospravijo na varno, da se že danes transce…parentno imenuje vse zasebne vlagatelje (in ne podjetja v državni lasti), ki so pripravljeni vložiti v univerzijado 60% vseh potrebnih sredstev, to bi zneslo po ‘matematikavoš’ kakih 180 MIO eur, par milijončkov gor ali dol, kot je mimogrede izračunala moja kolegica, tudi blondinka. Gospod župan, tako kot niti za milimeter ne odstopate od projekta (čeprav imate prav: v razmerah ekoloških sprememb bi bila skakalnica za nas, pohodnike, bližnjica od Lukeja v dolino!), boste, kajneda, vehementno izposlovali, da taisti zasebni vlagatelji podpišejo obligatorno pogodbo o investiranju s kako ljubko klavzulo o pravno-materialni odgovornosti. Pod drugačnimi pogoji univerzijade ne bo, vem, da ne, ker se boste do zadnje potne srage borili, da ljudem, ki dnevno ostajajo brez zaposlitve, ne boste naložili še bremena odplačevanja dolgov zaradi tretjerazredne prireditve, s katero je podobno kot s tujimi bendi: Slovenijo na globusu izpraskajo šele, ko gre njihova zvezda pančkat. Naš župan ne bo nikoli in pod nobenim pogojem dovolil, da ubogi Mariborčani na račun raznoraznih tzv. donatorjev, ki bodo dobrohotno prispevali nekaj sredstev za gradnjo in pozneje za drobiž pokupili vse, kar bo z armiranimi betonskimi plohi ali montažnim lepilom pritrjeno na podlago, naslednjih dvajset let nastalo brezno filamo z vsebino svojih polpraznih žepov. Tudi vodje mariborskega zavoda za varstvo narave ni o sprejemljivosti posegov v naravno okolje nihče ničesar vprašal, ker ni časa za dolgotrajne razprave, MTB na področju gradbeništva pač ne ponuja polovičarskih rešitev! Temelje je potrebno zabiti globoko, vse do Kitajske!

Ampak si sploh predstavljate, koliko vsega je namesto teh bedastoč realno mogoče postoriti s takimi zneski? Nekdo me je opozoril, recimo, da bodo na Bledu z manj kot 1 milijončkom evrov realizirali zimske igre za športne veterane. Poskusite si zamisliti, koliko rentabilnih projektov je mogoče izpeljati s temi sredstvi, recimo, obnoviti propadajoče planiške skakalnice, ki so že zdaj videti kot nasedle dvojambornice sredi puščave. Investirati v megalomanske projekte samo zaradi samopromocije peščice ljudi, je perverzno, če vprašate mene. Ampak me seveda ne.

Na uho mi je prišlo (blond, napol slepa, vendar slišim!) nekaj o zlobnih škratovskih nakanah MŠŠ, ki bo menda investiralo nekaj deset milijonov evrov v obnovo ljubljanskih športnih objektov, dasiravno nikjer ne stoji črno na belem, da se bo, kot me je opozorilo nekaj modrih glav v bližini, to zgodilo ravno NAMESTO Univerzijade. Ampak že vidim in slišim, kako se po Mariboru spet širi ujetega ptiča tožba, saj kužne klice po zraku vedno zanese k nam, Celje, recimo, pa se lepo razvija v miru in neodvisno od teh zagamanih morostarjev. Kdor sebe doživlja kot periferni živec, ne bo nikdar možgansko deblo.

In ko že rovarim po tej gudronski jami, naj odpadna olja še malo razmažem po svoji najljubši temi, evropski prestolnici kulture (EPK). Malo sem poškilila (mogoče sem zato videla dvojno preveč) dostopno gradivo z naslovom Čista energija. Čujte, finančna konstrukcija je postavljena brez vsebinskih prioritet in konkretnih izvedbenih načrtov glavnih projektov, pa kljub vsemu trdno stoji v zraku. Meni se kaj takega nikoli ne posreči! No, mogoče se mi sofistirane vsebine preprosto niso odtisnile na mojo provincialno mrežnico. Ker ne najdem razumnega vzroka za prikrivanje informacij s strani začasnega sekretariata, zaključujem, da ni kolovrata za predenje rdeče niti, torej osnovne sporočilnosti, ki jo Maribor kot nosilec projekta pošilja svetu, čeravno je bilo osnovno sporočilo eno od štirih ključnih izhodišč, na podlagi katerih je mednarodna ocenjevalna komisija projekt dosodila Mariboru s partnerskimi mesti. Bi me kot anemičnega kulturniškega subjektiča tudi zanimalo, kdaj bo imenovan umetniški vodja, kdo bo imenoval člane programskih svetov, pač take drobnarije, čeprav se nekaterim imenom že obljubljajo megalomanski projekti na področju uprizoritvenih umetnosti, le da ni razvidno, v čigavem imenu. Smem predlagati, da bi bodoči umetniški vodja po javnem razpisu podprl tudi katerega od literarnih projektov, s katerim bi se priklamfali vsaj nekam na rep bleščečih vsebin, magari prevod Martina Krpana ali zbranih Pohorskih pravljic. Nadalje sem vrgla oči na peclje, ko sem v Večerovi sobotni prilogi v začetku februarja prebrala izjavo predsednika začasnega sekretariata EPK, da so sodelavci v ekipi večinoma volontersko opravili veliko delo. V finančnem načrtu se trenutno sredstva za kulturne investicije gibljejo okrog 156.296.865,00 eur, od tega sredstva lokalne skupnosti 93.293.811,00 eur, kar pa seveda ne pomeni, da je to celotna vrednost projekta EPK. Skrivnost ostaja namreč prav delež operativnih stroškov, ki zajemajo programske stroške, stroške osebja in zunanjih sodelavcev, trženja, promocije, materialne stroške itd. Meni se okice svetijo, ker si domišljam, da se splača volontirati pri vas, tako da me, prooosim, sprejmite v svoje vrste! Naj se tudi kulturi zgodi narod!

Se vam tudi svetijo okice? Jap, umetnost je draga stvar, bomo morali Mariborčani najprej opraviti “šnelkurz”, že če ji bomo hoteli samo gledati pod trtico. Nerodno je, da se nekateri podatki o investicijah ne ujemajo s finančno konstrukcijo, ki je priloga projektni dokumentaciji EPK na voljo javnosti, predvsem glede na v njej predstavljen podatek, da bi naj že v letu 2008 v kulturno infrastrukturo investirali skoraj 17 MIO, vendar do tega, kolikor je znano meni in mojim blond kolegicam, ni prišlo. Ali pač? Nimam pravih podatkov? Ne izkazujejo realnega stanja? Postrezite mi s pravimi številkami in zaprite mi usta, prepričajte me, da se ne bodo polnili žepi, temveč od recesije izsušena prostranstva srca in duha!

Vem. Me že pošiljate nazaj loščit plastiko. Ali mi priporočate, naj se raje najprej udeležim kakega foto šutinga za Mrs King Kong Senior in šele potlej odpiram usta v mikrofon. Ampak z nami ženskami je pač tako: tudi kadar v prvi vrsti ne vidimo cesarja, vedno takoj prepoznamo drage znamke, ki visijo z njega.