Seks na kmetiji

Nekoč sem bil precej priljubljena oseba, a sem potem postal poslanec. In za povrh vsega – poslanec stranke Zares. Na kar sem seveda ponosen (za razliko od večine, ki mi tega ne šteje v čast).

Ljudstvo me je izvolilo, se me želelo, da bi me lahko obsojalo in mi sodilo. To je poklic, kjer je lahko katerokoli dejanje predstavljeno kot napačno, če za to obstaja interes.

Spomnim se opazk, ko sem bil na Evharističnem kongresu: “Kaj pa ti tukaj?” Si prišel vohljat?” in potem, ko sem prišel med takoimenovane politično svoje, sem poslušal: “Ej, kaj si pa ti šel tja med one?”

Če malo pretiravam – politika običajno ne mara vsaj pol državljanov. Pa imajo prav? Kdo ima pravico soditi? Kaj je podlaga za sodbo? Kaj je vtis in kaj dejansko res?

Absolutna resnica je le ena.

Verjamem v resnico. Vendar, dani so nam zgolj približki. Že lasten spomin nam sčasoma izkrivlja podobe. Kaj šele, ko do prenosa misli pride z besedo. (Khalil Gibran pravi: “Misel je ptica prostora, ki v besedni kletki lahko le razprostre krila, a vzleteti ne more”.) In kaj šele, kadar so informacije nekajkrat posredovane (ko niso iz prve roke), oziroma so javnosti podane in odmerjene s pomočjo določenega medija. In kaj šele, ko so ta posredovanja motivirana z določenimi interesi in ko izkrivljanje dejstev ne pozna meja.

Elektronski in tiskani prenašalci vsega slabega nam vsakodnevno strežejo z “resnico” in se vztrajno sprašujejo po “zdravju” ljudi v različnih, predvsem javnih poklicih. Ker ogledalo globlje ne seže in jim je spoved, katere bistveni del je kesanje in želja po izboljšanju tuja, bodo prenašalci žal nadaljevali s poglabljanjem groznega stanja “enih samih barab okoli nas”.

Veliko je slabega v politiki. Je v drugih poklicih tega kaj manj? Morda nekoliko. Stališče – v politiki je vse slabo, drugje pa vse v redu, je enakovredna trditvi – duhovniki so pedofili. Kar je seveda krivično in ne drži.

In ali je narobe tisto, kar ljudje mislijo, da je narobe, ali morda kaj drugega. Svetova sta dva.. Dejanski in svet vtisov, vzpodbujen z različnimi interesi. Tisti, ki ima možnost vplivati, to je vse bolj kapital in vse manj politika, piše zgodbe. Zgodbe, ki dejanja za ozke lastne interese ljudem predstavlja kot vzdržne, nujne, dobre. Obenem vse, ki posel motijo, diskreditira. Teš 6 je takšna zgodba.

Mediji se odzivajo na potrebe oglaševalcev. (V mislih imam predvsem informativne – gospodarsko-politične. In to ne vseh v enaki meri). Glavni cilj zasebnih medijev je zaslužek, šele zatem resnica. Za razliko od javnega zavoda RTV Slovenija, kjer ima izdatnejši vpliv politika. Delno je pomemben tudi osebni odnos novinarja, urednika , večkrat celo osebna zamera do nekoga o katerem poroča.

Večina medijev je , zaradi dvigovanja rejtingov, nagnjena k senzacionalizmu. Trend -vse najslabše o politiki, gre dobro v promet. Tako politika kot mediji so v mnogih primerih v službi kapitala in ne javne koristi.. Posamezna zasebna gospodarska družba pač nima osnovnega poslanstva skrbeti za ljudi, to je naloga države.

Lastniki medijev ne ustanovljajo zato, da bi širili resnico, ampak jim je glavni cilj zaslužek. Le zapolniti je potrebno prostor med oglasi. Velika gospodarska družba je tista, ki v teh težkih časih prinese na nek medij mamljivo ponudbo za oglaševanje. In mediji do te ponudbe niso ravnodušni, ampak ji na različne načine prisluhnejo.

Obenem so odjemalci novic zelo prikladni za nekritično dojemanje vsega, kar se jim servira. Ljudstvo hlasta drobtinice, ki padajo z mize bogatih, tudi ker želijo slišati nekaj o slabših od sebe. Še najbolj blagodejno je poslušati nekaj slabega o tistih, ki so sicer višje na družbeni lestvici. Rešitev je v vzgoji, ki bi o načinu delovanja medijev osveščala s primernim predmetom že v osnovni šoli.

Med političnimi strankami se bije boj za odstotke na volitvah. Žal je eno izmed glavnih orodij, ki se ga politične stranke pri tem poslužujejo, to da govorijo vse najslabše o drugih (če je to res, ali ne). Razkol se podpihuje s stavki, kot so “Boš vidu kaj bo, ko bo Janša pršu, bomo vsi letel” ali pa “Rdeča udbomafija komunajzarska bo spet samo za svoje delala.” Razlog za takšen način dojemanja in nadalnjo distribucijo je mnogokrat materialne narave. Vsaj pri tistih iz poslovnega sveta. Mnogo je podjetij, ki bolje živijo pod eno ali drugo vlado. Posle dobivajo le od ene opcije.

Drugi vzgib za odklonilen odnos do drugega je ideološke narave. “Klerikalci nam bodo zavladali. Že tako imajo preveč premoženja. Nič jim ne bomo vračali.” (mnogokrat se problematizirala celo vračanje sakralnih objektov.) In na drugi strani enako – grožnje, ki se jih spomnim iz parlamenta: “Totalitarni komunizem se zopet vije nad Slovenijo.” Niste obsodili komunizma, tako kot vsa Evropa”. Slednje je iz časa Deklaracije o obsodbi vseh treh totalitarizmov, ki je bila sprejeta v Evropskem parlamentu. Nikjer v Evropi tega niso še enkrat sprejemali na državnem nivoji (le v eni izmed držav so jo obravnavali na parlamentarnem odboru). Ampak poskušal se je ustvariti vtis, da nam zopet grozi komunizem z udbomafijo na čelu, ker tega ne bomo obravnavali na seji. Zase vem, da sem v DZ vsaj trikrat razložil, da se deklaracije sprejete na evropskem nivoju, ne sprejemajo še enkrat na ravni države in vedno dodal, da tudi sam obsojam vse totalitarizme s komunizmom vred. Toda prej omenjena razlaga se je kar prijela.

Žal v večini medijev, zaradi njihove komercialne narave, prevladuje zgolj razmislek o tem, kaj je za ljudi bolj zanimivo in ne, kaj je bolj pomembno.

Pred časom se je poslanec Slapnik precej po domače (“te zalučam skozi okno, potepuh“)odzval na Jelinčičevo prostaštvo. Vse se je zgodilo v manj kot petih minutah.. In kaj je sledilo??? Večerna poročila so se naslednje dni začenjala z “usodnim sporom, skoraj pretepom“. Če že ne naslovnic, si je prepir prislužil velike naslove na drugi strani tiskanih medijev. Na televizijah in radijih so potekala razna omizja, tv klubi in 14 dni so z vsemi ponovitvami vred razčiščevali kaj za državo pomeni ta spor. Obenem so vsi prenašalci v en glas vpili, kako se politiki ukvarjajo le še sami s sabo. Dejansko pa so nekajminutnemu sporu težo in mesto odredili mediji sami. Za razliko od manj spektakularne zadeve, ko je ta isti Tadej Slapnik predstavil predloge za pripravo Nacionalnega programa, ki bo omogočil bolj dostopna najemniška in lastniška stanovanja za socialno ogrožene in mlade (tako imenovane stanovanjske kooperative). To medije ni zanimalo. Čeprav se je s tem več mesecev ukvarjala skupina strokovnjakov in je zelo pomembna za reševanje stanovanjske stiske mnogih državljanov. Kajti le slabe novice so dobre novice. Te gredo pač bolje v prodajo. Pa seks seveda. Ko smo leta 2007 v času predsedniških volitev snemali film Gola resnica si je na spletni strani Vest.si razgaljene prsi naše igralke ogledalo 36.000 ljudi, za državo pomembno srečanje Sanader – Janša na Bledu pa le 3.600.

Govorim predvsem o stvareh, s katerimi sem se sam srečal in verjamem, da bi nekdo iz neke druge stranke lahko navedel podobne izkušnje.

Štiri desetletja večina ni vedela ničesar o povojnih pobojih, 20 let ni razčiščena trgovina z orožjem in 3 leta je pač premalo, da bi večina doumela, da – če zaradi netransparentnega, lobistično motiviranega poslovanja AUKN – predlagamo ukinitev Agencije za upravljanje kapitalskih naložb ter prenos odgovornosti in pristojnosti (ne pa nadzora) na vladni urad, to ne pomeni, da bi si ga radi podredili, ko pa že zdaj vemo, da smo od sodelovanja v prihodnji vladi zelo daleč. Mnogo dalj kot od opozicijskega delovanja v parlamentu.

In če nasprotujemo gradnji neekonomične in okoljsko sporne Teš 6, to ne pomeni, da si želimo karkoli prilastiti. Če si proti, si od tistega, česar ni, nimaš kaj vzeti. Če pa bo ta projekt izpeljan, se bo jemalo vsem državljanom vsak mesec. Več, kot bi bilo potrebno. Z računom za elektriko. To bodo izravnave, ki jih bomo plačevali v tem življenju. Krivične izravnave v škodo državljanom in v korist zagovornikom Teš 6. Teš 6 je tipičen primer, ki razloži kako tečejo danes stvari v Sloveniji. Kapital piše zakone, ki jih sprejemajo politiki v korist posameznikov, določeni sponzorirani mediji pa to predstavijo kot korist za vse državljane. Zakon o državnem poroštvu za Teš 6 so napisali podporniki in realizatorji te neekonomične in okoljsko sporne gradnje, ga prinesli v parlament, kjer so ga v proceduro vložile politične opcije z obeh strani, katerim ni bil skupni imenovalec ideologija, pač pa računica za lastne interese. Obenem so medijski lobisti poskrbeli za ustvarjanje splošnega vtisa, da je ta projekt nujno potreben in itak že napol zgrajen. Za to so imeli na voljo del sredstev od skoraj milijardo preplačane investicije. Obenem je bilo potrebno vse nasprotnike tega, še zadnjega “Obrovca” socialistične ere (ko če kaj propade, bo že država pokrila), predstaviti kot negativce. Tako smo bili mi in predsednik Golobič predstavljeni kot tisti, ki si hočemo od tega nekaj prigrabiti, čeprav smo dejansko tako vodenemu projektu nasprotovali.

Leta 2007 smo posneli film, ki naj bi prikazoval delovanje medijev ob predsedniški kandidaturi Arturja Šterna. Kandidat je bil nenevaren, zato nepotreben posebne obdelave. Ni bil pravi za namen filma. Šele sedaj spoznavam, česa je deležen tisti, ki ne želi slediti škodljivim potrebam določenih lobijev in jih pri tem ovira. Za novi film, ki bo prikazal vso brutalnost ubijanja motečih elementov je že veliko materiala. Film, ki bo razkril (beseda, mimo katere ne morejo “raziskovalni”, izmišljevalni, služeči delavci sedme sile) naveze in povezave ter ostale razloge za “točnotakšnoinničdrugačno” poročanje. V glavni vlogi bo Gregor Golobič, za katerega večina medijev ne vidi potrebe, da bi poročala o tem, kako so se vsi očitki izkazali za netočne. To ni več zanimivo. Tudi ljudje neradi spreminjamo stališče, kakršno smo si (so nam) ga ustvarili.

Verjamem, da bi kdo od vas posnel film o kom drugem in imel za to dovolj ustreznega materiala.

Pred kratkim sem v Družini prebral dober prispevek p. Branka Cestnika, ki najprej našteje nekaj floskul, katerim nekritično nasedamo, kot na primer:

“Udbomafija ima v rokah vse vzvode oblasti.”
“Katoličani bodo vzpostavili klerofašizem.”
“Janša pripravlja državni udar.”
“Homoseksualci prisluškujejo na Mobitelu.”
“Slovenijo pravzaprav vodi Kučan.”
“Pri vrhu naše bančne piramide že sedi Opus Dei.”

Nato nadaljuje: “Če so teorije zarot čustvena in umska blokada, to ne pomeni, da zarot ni. Množica teorij zarot je s strani nekaterih tudi zaželena, da v navzkrižnem sumničenju in obtoževanju ljudje ne bi videli resničnih vzrokov za določeno zlo. Zato v sodbah o drugih in drugačnih bodimo dobrodušni. Drugi niso tako slabi, kot se nam zdijo.”

Verjamem v pravičnost, ki pa je ponavadi nismo deležni takoj. Do izravnav običajno pride kasneje – tukaj, ali še kasneje.

*Izvorno predstavljeno na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti, 17. novembra