Ruplov mandat v znamenju incidentov, škandalov in neverodostojnih potez

Štiriletna bilanca dela ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla je obdobje, ki si ga bomo zapomnili po izjemnih priložnostih za Slovenijo, da se z lastnimi pobudami in načeli uveljavi kot prepoznavna članica mednarodne skupnosti. Žal je na koncu tega obdobja, v katerem je naša država med drugim predsedovala OVSE in EU, mogoče ugotoviti le, da ta vlada in njen minister, ponujenih priložnosti nista znala in zmogla izkoristiti, v imenu Zaresa ocenjuje nekdanji minister za zunanje zadeve Ivo Vajgl.

Iv Vajlg ocenjuje: “Naloga opreti se na lastno znanje in izkušnje, ki si jih je Slovenija nabirala v letih osamosvajanja in mednarodnega uveljavljanja, razvijanje izvirnih pobud za reševanje mednarodnih sporov, kakršnih je še vedno veliko v naši neposredni soseščini, v jugovzhodni Evropi, še več pa – kot kaže tudi najnovejša kriza v Gruziji – na območju, ki je nekoliko bolj oddaljeno, vendar v dosegu interesov združene Evrope, se je za slovensko vladno garnituro izkazala kot pretežka.

Samohvala o tem, kako je Slovenija kot predsedujoča država zgolj korektno odigrala vlogo formalnega gostitelja številnih srečanj, medtem ko so odgovornost za pomembne politične pobude imeli drugi – običajno večji in močnejši, pogosto tudi bolj oddaljeni, razkriva resnično doseg Ruplovega pojmovanja aktivne zunanje politike.

Slovenija v zadnjih štirih letih ni rešila niti enega izmed številnih odprtih dvostranskih problemov s sosednjimi državami. Odnosi s Hrvaško so zaradi neaktivnosti na obeh straneh in zadovoljevanjem z všečnimi propagandnimi potezami, na najnižji ravni. Prav tako si Rupel v štirih letih ni prizadeval za zaščito pravic slovenske manjšine v Avstriji. V nobenem trenutku slovenska vlada ni znala sprožiti pobude, ki bi sosednjo državo resno soočilo z neuresničenimi obveznostmi iz avstrijske državne pogodbe. V odnosih z Italijo je bila ta vlada pasivni opazovalec postopne erozije zaščitnega zakona za našo manjšino. Dragocena umetniška dela, ki jih je fašistična Italija odtujila iz slovenske Istre, so še vedno pod nadzorom italijanskih nacionalistov.

Slovenija se, v nasprotju s pričakovanji mednarodne javnosti , v vlogi predsedujoče države OVSE in EU, ni izkazala niti kot poznavalka, še manj pa kot sprejemljivi posrednik pri reševanju sporov med narodi in državami na tleh bivše Jugoslavije. Največkrat je bil vzrok za to pomanjkanje kredibilnosti ministra Rupla.

Odhajajoči minister za zunanje zadeve pušča svojim naslednikom ministrstvo užaljenih in med seboj sprtih ljudi, ki jih je obvladoval s pomočjo svojih zaupnikov in strankarskih tovarišev. Kriterij strankarske pripadnosti in zasebne lojalnosti je preglasil potrebo po kvalitetnem timskem delu. Posledica tega so bili incidenti in škandali, med katerimi se bodo nekateri končali šele z zadnjim dnem mandata Janša-Ruplove vlade.”