Rožej na seji DZ o realnosti na trgu nepremičnin

Glede predloga zakona o obveznem finančnem popustu na novo zgrajene stanovanjske enote je na današnji 15. redni seji Državnega zbora stališče poslanske skupine Zares predstavil Vito Rožej.

(nelektoriran magnetogram)

Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem prisotnim.

V Poslanski skupini Zares razumemo željo poslanca Pukšiča, da bi s sprejetjem predloga zakona nekaterim kupcem stanovanj, predvsem mladim družinam, olajšali pot do pridobitve nepremičnine. Ampak, rešitev, ki posega v ustavne pravice ne more biti podprta z naše strani.

V skladu z Ustavo Republike Slovenije je gospodarska pobuda v svojih dobrih in v svojih slabih plateh svobodna. Je temeljna opredelitev gospodarskega sistema v državi, ob enem pa tudi človekova pravica, ki obsega svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni. Pravilnih in nepravilnih. Seveda se strinjamo, da bi morala država učinkoviteje omogočati posameznikom dostop do primernega stanovanja. Z omenjenim problemom se mladi oziroma vsi, ki nismo bili deležni pravic iz tako imenovanega Jazbinškovega zakona ali vrnitve nacionaliziranega premoženja, srečujemo vse od osamosvojitve.

Ukrepi in dosežki stanovanjske politike do zdaj so bili usmerjeni, in so delovali predvsem na strani povpraševanja, s čimer smo dodatno dvigovali cene nepremičnin, medtem ko na strani ponudbe, ki bi znižala cene nepremičnin in omogočila mladim družinam dostop do nepremičnin, ni bilo storjeno praktično ničesar. Če bi zdaj sledili logiki, ki jo predstavlja ta predlog zakona, bi najbrž morali zahtevati tudi od vseh, ki so svoja stanovanja prodali v preteklih 10-ih, 15-ih, 20-ih letih dražje, kot pa so do njih prišli, razliko vrnejo, najbolje v proračun. Ker sami niso storili praktično ničesar za to, da bi vrednost njihovega stanovanja bila večja, so pa stanovanje prodajali po dvakrat, trikrat, celo štirikrat višji ceni, če so ga seveda pravočasno, recimo, pred 20 leti kupili in ga prodali v času razcveta, recimo, leta 2007. Do tega seveda ne bo prišlo.

Tudi sam sem v teh letih, ki jih omenjate, prav v letu 2007, kupil stanovanje. Zato sem moral najeti hipotekarni kredit in zdelo se mi je pametneje, da to storim s kreditom, ki bo vezan na fiksno obrestno mero, ker se pač v 30 letih lahko zgodi marsikaj. Tudi sam bi zdaj želel, da bi ta hipotekarni kredit najel po spremenljivi, variabilni obrestni meri. Evropska centralna banka je znižala temeljno obrestno mero na najnižjo točko doslej, tudi banke temu primerno in vsi drugi, ki imajo hipoteko po variabilni obrestni meri, zdaj plačujejo manj, sam pa plačujem enako, kot sem pred spremembo obrestnih mer. Lahko si seveda želim, da bi banka spremenila mojo pogodbo, vendar ne vidim nobenega razloga, zakaj bi banka to storila, če iz tega izhajajo njeni, bančni dobički.

Tisto, kar je morda v tej dani situaciji res možno narediti na področju ar, je morda prekvalificirati aro kot eno od prednostnih terjatev v primeru stečaja. Kajti pri nas obstaja nekaj gradbenih podjetij, ki so pobrala are, začela neke dejavnosti, nekatere projekte, ki se zdaj ne izidejo, in tisti vplačniki ar ne bodo med prednostno plačanimi upniki teh podjetij, ki bi šla v stečaj. Mislim, da to sicer ni tema ravno Ministrstva za okolje in prostor, temveč bolj Ministrstva za pravosodje. Tu bi se morda dalo kaj narediti, kar ne bi imelo protiustavnih posledic.

Vsi vemo, da Istanbulska deklaracija Organizacije združenih narodov, pa še kakšna druga njihova, pravzaprav Konvencija Združenih narodov, govori o pravici do primernega stanovanja, ki zadeva med drugim tudi cenovno dosegljivost in primernost za bivanje. Pravica do stanovanja je opredeljena v Evropski socialni listini in ta države podpisnice zavezuje, da za učinkovitejše uveljavljanje pravice do stanovanja sprejemajo ukrepe za boljšo dostopnost stanovanj primerne ravni in za boljšo cenovno dosegljivost stanovanj tudi za tiste, ki so brez ustreznih sredstev. Tudi naša ustava v 78. členu določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

Če je verjeti guvernerju Banke Slovenije, je Evropska centralna banka že leta 2007, in to poleti, v evrski monetarni sistem na hitro včrpala 95 milijard evrov, kar bi vsem, ki so imeli izkušnje s finančnih in monetarnih trgov bivše Jugoslavije in takratnega monetarnega sistema, lahko dalo misliti in vedeti, da je likvidnost sistema očitno vprašljiva in da se kriza obeta; to je bilo poleti leta 2007. To so bili ravno časi, za katere govorite, da je takrat ta država nekritično dopuščala take dogodke, o katerih je bilo v obrazložitvi zakona rečeno, ve se, katera Vlada je takrat vladala in katera je to tako bom rekel, nekritično dopuščala. Tudi, če bi zdaj želeli ugotavljati recimo statistično znižanje cen, bi pri tem prišli do problema, stanovanj se prodaja danes mnogo manj kot nekdaj, prodajajo se samo in izključno dobro ohranjena stanovanja, ne nekatera, ki bi bila še potrebna obnove in ker se tista, ki niso potrebna obnove sploh ne prodajajo, recimo njihovo vrednost v statistični …/Nerazumljivo./… cen sploh ni vkalkulirana. Tako mislim, da bi tudi težko določil, kaj je to statistično znižanje cen v tem trenutku, ko je trgovanje praktično na ničli.

Leta 2007, ko je bil začetek konca tega nepremičninskega balona, o katerem tudi danes govorimo, se je takratna Vlada vedno znala pohvaliti z visoko gospodarsko rastjo, ki je petinsko bazirala na gradbeništvu. Gradbeništvo pa je baziralo na kreditih, o katerih smo tudi že kakšno stvar rekli, in na izkoriščanju sezonskih delavcev, po možnosti iz tujine. To je zdaj bumerang, ki se nam vrača. Vrniti se pa mora v prave roke, ne v roke tistih, ki so primerni za to, da ga lovijo, ampak v roke tistih, ki so ga vrgli. Dejstvo tudi je, da ni nujno in to nam izkušnje iz evropskih držav kažejo, da je ravno lastniško stanovanje tisti, ki zagotavlja v 78. členu naše Ustave zagotovljeno možnost, da si državljani pridobimo primerno stanovanje. V Sloveniji se je javni najemni sektor po osamosvojitvi zmanjšal pod 10% celotnega stanovanjskega sklada, lastniški pa je narasel na približno 85%, posebej v času krize. Tako lahko ugotovimo, da lastniški sektor najbrž ne bo mogel vzdržati te velikosti, predvsem zaradi konstantnega slabšanja razmerja med ceno kvadratnega metra in pa dohodki prebivalstva. Generacije, ki smo v zadnjih letih kupile stanovanje, smo za njega dale več povprečnih dohodkov, kot pa katerakoli druga generacija pred nami, ki je reševala stanovanjski problem. Lastništvo, stanovanje je za večino bilo nedosegljiv cilj, stanovanjska politika ne omogoča hitrejšega prehoda v samostojno življenje in zato smo priča tudi velikemu številu parov, ki zaradi nezmožnosti ureditve stanovanjskega problema živijo vsak pri svoji mami in družini, posledično tudi rodnost, najbrž ni taka, kot bi lahko bila in še bi lahko naštevali.

Zato se strinjamo, da bi bilo smiselno iskati nove, učinkovitejše rešitve, pri čemer so nam za zgled lahko in predvsem spet skandinavske države. Povečati bi bilo treba dostopnost do neprofitnih, najemnih stanovanj, smotrno bi bilo proučiti ali lahko pravico pravo do stanovanja lažje in v večji meri zagotavljamo, če se usmerimo k integriranemu modelu socialnega, najemnega stanovanja, po katerem stanovanja gradijo in ponujajo različno različni javni, zasebni in drugi ponudniki, kot na primer na Švedskem, kjer javnost pozna javno najemna stanovanja, ki sov lasti neprofitnih organizacij, pod nadzorom lokalnih oblasti. Dostop do teh stanovanj je omogočen vsem, je univerzalen, ob tem pa poznajo še zadružna stanovanja, katerih lastnica je stanovanjska zadruga, člani pa za bivanje plačujejo svoj delež stroškov za vzdrževanje in uporabo. Trajanje najema je neomejeno, višina se določa s pogajanji med organizacijami najemnikov in predstavniki lokalnih oblasti. In to so vprašanja na katera moramo iskati skupne rešitve. Skupne rešitve najbrž da, po našem mnenju, ležijo v drugačni vlogi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, ležijo v pametnejši in pravičnejši obdavčitvi nepremičnin, še posebej tistih nepremičnin, ki niso v prvi vrsti namenjene za bivanje, ne ležijo pa, po naši presoji, te rešitve v predlogu zakona, ki je danes pred nami in zato po mnenju Poslanske skupine Zares – Nova politika ni primeren za nadaljnjo obravnavo.