Reforma plačnega sistema v javnem sektorju …
… ali kako razrešiti Virantovo kvadraturo kroga
Sociologi so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja svoje članke začeli pisati tako, da so zaradi čim večje objektivnosti na začetku zapisali, kakšen je njihov svetovno-nazorski status. S tem so se odrekli božanskemu statusu edine možne resnice, v nadaljevanju pa so poskušali z močjo argumenta (božanski status namreč vsebuje predpostavko argumenta nevprašljive moči) zainteresirano javnost prepričati v svoj prav. V tem zapisu bom poskušal slediti tej sociološki maniri. Zato najprej nekaj odstavkov o osebnih izkušnjah, potem pa poskus (raz)rešitve. Sistemske in osebne.
S plačnim sistemom v javnem sektorju, ki so ga po šestletnem pogajanju kot kilavo dete rodili leta 2008 sindikati javnega sektorja in takratni minister Gregor Virant, sem se srečal kot kadrovik v celjski bolnišnici. Prvi šok, ki sem ga doživel, je bil ob spoznanju, da so se o sistemu dogovorili vlada in sindikati, vodstev institucij javnega sektorja pa o sistemu ni nihče nič vprašal. Dobili smo le politkomisarsko nalogo, da sistem uvedemo preko poletja, da ga uvedemo tako, kot so si ga zamislili, da morajo biti vsi s sistemom zadovoljni in da ne smemo zapraviti preveč denarja. Čista kvadratura kroga. Na nekaj sestankih, kjer so nam sistem predstavljali uslužbenci Virantovega ministrstva in na zaključnih sestankih, kjer nam je navodila dajal kar sam minister, smo sistem poskusili doumeti in ga tudi izvesti. Dejstvo je, da smo bili ves čas med kladivom (vlada) in nakovalom (sindikati), da so si oboji obetali lastno dobrobit od uvedbe novega plačnega sistema (takratna vlada zmago na jesenskih volitvah, sindikalni liderji pa opravičilo za svoje dolgoletno »delo«) in da smo se že takrat zavedali, da se ta zgodba ne more dobro končati. Lansko poletje sem tako po zaslugi Viranta in sindikatov preživel v od printanja pregretih prostorih kadrovske službe celjske bolnišnice, kjer so moje sodelavke, bosonoge in z udarniško vnemo povojnih delovnih brigad pripravljale plačne anekse za 1600 zaposlenih v vsaj treh izvodih. In ker so nam sistem sproti spreminjali, smo nalogo sproti tudi večkrat ponavljali. Ekološko gledano smo posekali kakšen majhen gozd za ves uporabljen papir in v roku enega meseca uničili čisto nov fotokopirni stroj, nabavljen samo za izvedbo plačnega sistema. Rezultat našega udarniškega dela je bilo splošno nezadovoljstvo zdravnikov, zdravstvene nege, peric in vseh dvesto tehnikov. Na volitve sem šel kot dežurni krivec za Virantove predvolilne bonbončke, in kljub temu čisto spodobno pogorel.
Čez kakšen mesec sem kot lucky loser prišel v službo na Virantovo ministrstvo, za dodatno nagrado pa sem dobil pravico voditi ožjo vladno pogajalsko skupino za pogajanja s sindikati javnega sektorja za plačni sistem. Glavna naloga: odpraviti anomalije ravnokar sprejetega plačnega sistema. Nalogo je mogoče opisati kot situacijo, ko avtomobilska firma začne s prodajo novega modela avtomobila, za katerega ve, da ne gre čez noben tehnični pregled, zato odstavijo direktorja te firme, ta pa še kar naprej pojasnjuje, da tako dobrega avtomobila na trgu do sedaj še ni bilo. Firma takoj najame nekoga, ki naj »spačka« popravi vsaj toliko, da bo peljal, hkrati pa, kot kolateralno škodo, zagotovi zadosti argumentov za izjavljanja, da ima odstavljeni direktor pravzaprav prav. To pa, dragi moji, ni več kvadratura kroga. To je že čista norost in dejstvo, da sem v času študija sociologije sodeloval v gibanju za družbeno zaščito norosti, mi je pomagalo, da sem zadnje leto vse to (poskušal) tudi početi.
Rezultat mojega dela so čudovite izkušnje s področja socialne interakcije, laboratorijsko ustvarjenih bizarnih situacij ter reševanje nemogočega. Da bi vse skupaj ne bilo preveč lahko in preveč romanesko, smo doživeli še finančno, gospodarsko, voditeljsko in siceršnjo družbeno krizo, ki bi jo naj reševalo teh nekaj desetin mandeljcev iz vlade in ministrstev, ki jim ves čas od strani suflirajo odpuščeni, ki nikoli ne pozabijo poudariti, da so oni ustvarili bisere, mi pa z njimi delamo kot tiste najljubše domače živali. Kot sociolog sem podobno intenzivno izkušnjo doživel le še takrat, ko sem v ogradi na mariborskem stadionu opazoval blazno navdušenje avstrijskih vernic, ki so skandirale Johans Papa der Zweite, wir sind on deiner Seite, mimo pa se je peljal blaženi v papamobilu. Po tej izkušnji sem dobil sončarico, po enem letu ukvarjanja s popravki plačnega sistema pa se mi vrti v glavi, glavobole pa si lajšam z zvarki, ki mi jih (pod roko) priskrbijo moji bivši sodelavci s celjske bolnišnice. Profesorica socialne psihologije nas je na enem od predavanju naučila, da morajo odgovorni posamezniki znati pravi čas oceniti, kdaj je treba kakšnemu razmerju narediti konec. In moja ocena je, da vsa ta bizarnost traja odločno predolgo in da je napočil čas, ko se od neumnosti poslovimo. Ali kot bi rekel minister Gaspari: čas je za strukturne reforme. In to predvsem (a ne zgolj) na področju plačnega sistema.
Dejstvo je, da je mogoče v sedanjem plačnem sistemu v javnem sektorju najti veliko dobrih idej in zasnov za delujoč sistem. Pri spremembah ne smemo narediti napake, ko bi skupaj s porodno vodo skozi okno zlili tudi dojenčka (če nekoliko po svoje prevedem star angleški pregovor). Dobra stran tega plačnega sistema je, da je transparenten in ne dovoljuje ribarjenja v kalnem. Temeljna pomanjkljivost, pravzaprav terminalna bolezen, pa leži v dejstvu, da na skupni imenovalec poskuša zvesti vseh 156.000 (!) zaposlenih v javnem sektorju. Vsi so na istem: policist, igralec v teatru, gozdarski inženir, kirurg, varuška v vrtcu, uradnik na upravni enoti, raziskovalec na Inštitutu Jožefa Štefana, računovodkinja mariborske bolnišnice in tajnica občine Prebold. Za vse velja isti sistem določitve osnovne plače, isti sistem ocenjevanja delovne uspešnosti, isti sistem določanja dodatkov, isti …. Če potegnemo črto: misija nemogoče.
Preden odidem iskati bizarnosti v kakšno drugo interakcijsko okolje, si drznem javno in na glas povedati svoj predlog za rešitev nastale situacije. Takšen plačni sitem, kot je, naj ostane v veljavi za državno upravo, za organe lokalne skupnosti ter za vse zavode in agencije, ki so neločljivo povezane z državno upravo in zanjo izvajajo upravne in strokovne naloge. Sistem je treba debirokratizirati, mu dati več prožnosti in šefom dati pravico (in denar), da dobre uslužbence ustrezno nagradijo, slabim pa se zahvalijo za sodelovanje. Tako bomo dobili pregledno, učinkovito in zadostno državno in lokalno (samo)upravo, ki bo zmogla uresničevati dobro idejo programskega proračuna v okviru razpoložljivih sredstev. Zavedam se, da sindikalni liderji ne bodo nikoli dali soglasja za zniževanje števila zaposlenih v državni upravi, saj je njihov obstoj odvisen od števila in podpore članstva. Socialni dialog je pomembna vrednota, odločanje in smelo upravljanje sistema pa je odgovornost, ki ji je treba biti pripaden pred vsako všečnostjo ali bojaznijo pred izpostavljenostjo viharjem. V zakup je treba vzeti tudi dejstvo, da te vihar lahko odpihne. Ampak, saj smo se kaj naučili iz Cankarjeve povesti o učitelju Martinu Kačurju, mar ne?
Drugače pa je treba enotni plačni sistem decentralizirati. Vzeti ga je treba za osnovo, potem pa znanosti, kulturi, socialnemu varstvu, zdravstvu, šolstvu, sodstvu, dovoliti, da iz te osnove organizira svoj, med sabo nepovezan plačni sistem, ki bo podpiral učinkovito delo zdravnika, visokošolskega učitelja, igralca, sodnika. Ministrom je treba dati moč, da so odgovorni za takšen sistem, vlado je treba zadolžiti, da vestno upravlja z njim (in njimi – ministri namreč), če pa se bodo sindikati primerjali med sabo, pa jim je to treba pustiti. Ampak čisto nič upoštevati! Ker sedaj vemo, kam pripelje, če dovolimo, da se zdravnik primerja z raziskovalcem, univerzitetni profesor s sodnikom, medicinska sestra s knjižničarko …. Pametni delajo napako samo enkrat. In dejstvo je, da je sedaj veljavni plačni sistem napaka, in to kardinalna. Pa naj Gregor Virant govori kar hoče. Ista profesorica socialne psihologije me je namreč naučila tudi tega, da posameznik najtežje prizna lastno napako in lastne zmote. Moja je bila, da sem pred letom verjel, da je mogoče anomalije tega plačnega sistema odpraviti. Včasih česa pač ni mogoče narediti.
