Reality show: operacija čiste roke
Domišljija ne pozna meja in tako so zadnje aretacije znanih gradbenikov dobile senzacionalistično ime »akcija čiste lopate«. Državni urednik, ki je za vlado opravljal posel izbora gradbincev za megalomanski stolp, je poskrbel (predvsem) zase. Primer korupcije najbolj klasične oblike, kjer so vse vpletene strani mislile, da se jim nepoštenje izplača. Seveda na naš račun. Ampak baje so jih tožilci in policisti že dolgo spremljali in, hopla Cefizelj, so jih strpali za rešetke.
Kar je čisto OK, ker bi enako naredili tudi s tistim, ki bi najboljšemu sosedu ukradel piščančjo salamo. Če se ne bi zgodilo nekaj zelo nenavadnega: iz običajnega predkazenskega postopka, ki temelji na utemeljenih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, smo dobili medijski dogodek po uradni dolžnosti.
Kmalu po aretacijah je prvi minister kar na strankarski obletnici oznanil, da sta SDS in vlada v vojni s tajkuni. Kjer so dovoljena vsa sredstva. Ker smo pač v vojni, a ne? Dobri proti zlim. Master plan vladajoče stranke za novo zmago na volitvah čez točno sedem mesecev je: ljudstvu je treba dati kruha in iger. Prosto po JJ si ljudje lahko prvega poberejo kar iz zabojnikov, za drugega pa so poskrbeli vladi naklonjeni izvajalci predkazenskega postopka. Z vsakim novim dnem se vedno bolj odkriva, da se tisto, kar sta šef kriminalistov in generalna državna tožilka predstavljala kot čist predkazenski postopek, kjer želijo zbrati čim več dokazov o korupcijski spregi vladnega uradnika in pohlepnih gradbenikov, spreobrača v svoje nasprotje.
Najprej smo to samo slutili; kamere so bile zraven že takrat, ko so začeli s preiskavo. Kamere so bile tako zelo blizu, tako da se je hišna preiskava spremenila v nov slovenski reality show. Nenavadno, ker običajno policisti z rumenimi trakovi poskrbijo, da se novinarji ne približajo kraju preiskave. Potem eden glavnih osumljencev v policijski marici. Nekaj novega v postopku slovenskih policistov, ki po navadi tako stare osumljence gospodarskega kriminala vozijo naokoli v neoznačenih službenih vozilih. Ampak posnetki in fotografije so bili dobri, mar ne? Za modrimi rešetkami policijskega intervencijskega vozila nemočen mogočnik, še pred kratkim blagoslovljen od slovenskega kardinala in bogat zaradi dobrih poslov z državo.
Potem pa je prišlo prvo priznanje, in to iz ust velikega novinarskega maga Voduška. Ne čudi, da je priznanje spretno izvlekel zagovornik osumljenega:
ZDOLŠEK: “Organi pregona (bi se morali op. p.) sramovat in v konkretnem primeru, moram reči, da sem ves čas imel občutek, da je nekdo zelo poskrbel za to, da so bile kamere takoj, na, bom rekel, na mestu hišnih preiskav. Jaz moram reči, da pol ure za tem, ko sem jaz prišel, recimo, v, na dom gospoda Zidarja, so bile, so že prišle kamere pred njegovo hišo, se pravi, jih je nekdo (….) konkretno obvestil. In nihče drug jih ni mogel obvestiti, kot organi pregona.”
VODUŠEK: “Ne. Policija je sporočila, da je začela preiskavo.”
Policija tega ne počne, je rekel prvi kriminalist Jevšek na TV, ker to ni profesionalno in ni v skladu z zakonom. Ker njeno delo ni politično motivirano. Policija tega ne počne, ker to ni zakonito, je rekel minister Mate v svojem zagovoru na očitke v interpelaciji, da je v primeru Ribičič zlorabil policijo v dnevnopolitične namene. Vladni poslanci so mu verjeli, ker je klen in pošten mož. Ker za njim stoji JJ, ki je glasovanje svojih poslancev spremljal iz posebne vladne pisarne v državnem zboru. Za vsak slučaj. Zanimivo je, da je minister Mate po neizglasovani interpelaciji rekel, da bo pri svojem delu nekatere nasvete opozicijskih poslancev upošteval. Verjetno je na obeh rokah držal fige. Dokaz so nam poslali kar prek etra. Začelo se je z ugotovitvijo:
PETRA KERČMAR: “Afera Čista lopata pa je zahtevala tudi prvo politično žrtev, pred pol ure je s položaja direktorja Kontrole zračnega prometa odstopil Srečko Janša.”
Končalo pa z ugotovitvijo novinarke s terena:
POLONA MOVRIN: “Ob tem naj dodam, da je bilo tokrat prvič, da je bila policija tista, ki je obvestila medije o preiskavi. Ponavadi obvestijo to samo ob koncu preiskave, tokrat pa so obveščali o tem že v vmesnih fazah, tako da je bilo tokrat prvič, da so lahko novinarji, snemalci in fotografi spremljali posamezne faze preiskave, zato so bili verjetno tudi vsi vpleteni bolj medijsko izpostavljeni. Toliko.”
Ja. Res ne bomo ugibali. V vojni zoper tajkune je vse dovoljeno. Zato nihče ne sliši resnih opozoril varuhinje človekovih pravic, ki je opozorila, moramo upoštevati, da so vsi vpleteni nedolžni, dokler se jim ne dokaže krivda. Varuhinja se seveda strinja, da so takšne policijske akcije potrebne, vendar to še ne pomeni, da moramo iz njih delati šov.
ZDENKA ČEBAŠEK TRAVNIK: “Če so s strani medijev obravnavane tako, da so prikazane kot krivci ali pa so prikazane na načni, ki je zanje ponižujoč, da prizadene njihovo človeško dostojanstvo, so s tem sigurno kršene njihove človekove pravice. In moje opozorilo medijem ni v tem, da ne bi smeli poročat o teh dogodkih, ampak da so pazljivejši pri spoštovanju teh ljudi.”
V vladajoči stranki so se odločili, da bodo čez sedem mesecev ponovno zmagali. Cena ni pomembna. In z vsakim novim odstotkom več na javnomnenjskih raziskavah bo njihova sla po družbeni konstrukciji realnosti v njihovo korist vedno večja. “Wag the dog.”.
Za zmago bodo v svoj (medijski) prid obrnili trud še kakšnega neodvisnega tožilca, policisti bodo voljno obveščali novinarje, verjetno že kakšen dan vnaprej. Po potrebi se bo v času preiskave v tisku znašel še kakšen dokument prisluhov, v katerem vladni uslužbenec prostodušno priznava, da tako pač vsi delajo, in bi bilo zato dobro še njega malo »motivirati«. Pa kaj, če to pomeni kaznivo dejanje. Da le dovolj ljudi plebiscitno vzklika, da je takšna obravnava za tajkune še predobra. Vmes pa se spretno pozablja, da so tajkuni možni le takrat, ko se srečata avtoritarna oblast in tej oblasti ljubi gospodarstveniki.
O njih so govorili, ko je pri sosedih vladal Tuđman, o njih se govori v Rusiji pod oblastjo Putina, o njih se govori v Sloveniji, a šele sedaj, po treh letih vladanja Janeza Janše. Ko je bil na oblasti Janez Drnovšek, Janez J. o tajkunih ni govoril. Največ, kar mu je uspelo, je bil nastop z WD-jem v parlamentu in očitek v interpelaciji šolskemu ministru, da je na zabavi z učenci, medtem ko so ti jedli makaronovo meso, jedel zrezek. Takrat JJ o tajkunih ni spregovoril nobene besede.
Moj strasten, a vedno bolj pesimističen prijatelj je v navalu jeze rekel, da ustava, ki zagotavlja temeljne pravice sleherniku v tej deželi, ni več vredna papirja, na katerem je natisnjena. Drug kolega razlaga o kriminalnem prevzemu države kot o posebni obliki korupcije, kjer oblast zaradi svojih ozkih strankarskih interesov zlorablja zakone, ki jih sama predlaga. Ta kolega obenem šteje dni, ko bodo ukinili njegovo protikorupcijsko komisijo. Naj zaključim (priznam, da s sposojeno) z ugotovitvijo, da včeraj ni odstopil pravi Janša.
