Uveljavljanje pravic iz javnih sredstev

Vito Rožej je na današnji 24. izredni seji Državnega zbora (magnetogram) predstavil stališče poslanske skupine Zares o Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

(izsek magnetograma)

VITO ROŽEJ:

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsedujoči.

Spoštovani minister z ekipo, kolegice in kolegi!

Pred nami je Predlog zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je po oceni Poslanske skupine Zares-Nova politika več kot dobrodošel. Finančna in ekonomska kriza prinašata streznitev in potrebno je zavzeti stališče in izbrati pot, ki bo v dobi tehnološkega napredka in razvoja storitev za vse prinesla takšne socialne reforme, ki bodo olajšale in tudi spodbudile spremembe na trgu dela.

Zato je vsebina zakona, ki pod enotnimi pogoji in na osnovi enotno določenih pravil ureja področje socialnih transferjev ter znižuje možnost zlorab prav gotovo pravi odgovor. Omogočil bo prejemanje finančnih sredstev tistim, ki jih dejansko potrebujejo. Kopičenje in podvajanje transferjev, določenih na podlagi različnih kriterijev, je posameznikom ob uveljavljanju subvencij omogočala neupravičeno visoke prihodke, na drugi strani pa so bili marsikateri, ki bodo do njih upravičeni v prihodnje, zanje v preteklosti prikrajšani.

Morda se nekateri izmed prisotnih v tem času ne bodo strinjali z uvajanjem tako velikih sprememb in bi raje kratkoročno blažili nastale težave, da konsenza skratka ne bo, vendar smo prepričani, da je potrebno danes, poleg kratkoročnih in srednjeročnih, pomisliti tudi na dolgoročne spremembe, ki bodo v prihodnje blažile nastajajočo neenakost.

Tudi zato smo v poslanski skupini Zares – nova politika ob sprejemanju izhodne strategije poudarili pomen kakovosti življenja, ki bi morala postati poglavitni kazalec uspešnosti posamezne države, ne pa zgolj vrednotenje bruto družbenega proizvoda. Takšen način razmišljanja in pohlep posameznih finančnih gigantov nas je namreč pripeljal v situacijo, iz katere se svet še danes ni povsem izvil. Najbrž je iluzorno pričakovati, da bo dobiček, oziroma, če hočete, z drugimi besedami, pohlep oziroma smrtni greh tisto, kar bo merilo uspešnosti in zagotovilo ravnovesje in pravičnosti v tej družbi.

Že takrat, ob sprejemanju izhodne strategije, smo poudarili, da bi moralo biti leto 2010 prelomno, saj so bile napovedi ekonomistov o fazah finančne in gospodarske krize mnogokrat zgrešene oziroma preveč optimistične. Glavni kazalci, kot so visoka stopnja brezposelnosti, veliki proračunski primanjkljaj in javni dolgovi, neurejen trg dela, kažejo na dolgoročnost krize, ob tem pa nam dajejo zadosten manevrski prostor za spremembe, ki bodo na eni strani preprečevale in na drugi strani zmanjševale napetosti, ki jih v prvi fazi preprečuje ravno ustrezna vpeljava socialne pokojninske politike in politike trga dela.

Zaradi vseh naštetih komponent je potrebno spremembe, ki jih pripravlja Vlada oziroma jih je že pripravila, pogledati s širšega vidika. To ne pomeni zgolj sledenje ekonomskim kazalcem, ampak so pred nami tako politični kot morda predvsem socialni, sociološki izzivi. Slovenski ekonomski model se je izkazal za premalo razvojnega, premalo trajnostno naravnanega oziroma premalo okoljsko vzdržnega. Potrebno pa je opozoriti tudi na njegovo socialno plat. Zato je potrebno dosedanjo politiko vzdrževanja statusa quo nadomestiti s politiko reform in prestrukturiranja, kar je ob sprejemanju izhodne strategije opozorila že moja kolegica Cveta Zalokar Oražem.

Predlagani zakon, ki je pred nami, v prvi vrsti pomeni večjo transparentnost in preglednost sistema socialne varnosti. V Poslanski skupini Zares – nova politika, kot rečeno, pozdravljamo napore ministrstva za pripravo, predvsem pa za implementacijo zakona. Prepričani pa smo, da bomo morali na problematiko pogledati širše. Že prej sem opozoril na tehnološki razvoj in na razvoj storitev, ki dolgoročno poslovanje, kot smo ga poznali do danes, postavlja pod vprašaj. Pred desetimi leti je nemški sociolog Ülirch Beck, vodja katedre na münchenski univerzi, zapisal: “Posledica uspeha tehnološko naprednega kapitalizma je naraščajoča brezposelnost, ki jo je vedno težje pripisati cikličnim ekonomskim krizam, zato moramo spremeniti ekonomsko izrazoslovje. Ekonomska rast ni več indikator ustvarjanja novih delovnih mest, tako kot tudi ustvarjanje novih delovnih mest ni več indikator zaposlovanje. Zaposlovanje pa ni več indikator dohodka in varnega statusa.”

Gre torej za prevetritev nekaterih postavk, na katerih je morda temeljilo vse naše dosedanje dvajsetletno razmišljanje v tej državi. Slovenija kot socialna država, kot država blaginje, se bo morala ob povečani brezposelnosti odzivati hitreje, bolj pogumno. Kriza in spremenjene okoliščine morajo postati temelj novih idej in modelov, ki bodo državo, družbo in gospodarstvo odprli za 21. stoletje. Potreben je nov socialni konsenz, ki bo povečal občutljivost države blaginje za nova tveganja, povečal redistribucijo dohodkov in redefiniral plačljivo delo, kot edini vir, ki zagotavlja finančno neodvisnost in socialno varnost.

V stranki Zares – nova politika smo usmerjeni v prihodnost. Temeljne programske usmeritve na področju socialne politike zato izhajajo iz podmene, da je treba socialno državo ohraniti in modernizirati njene ustanove. Socialne storitve, s katerimi povečujemo socialno kohezijo, morajo postati steber socialnega in gospodarskega razvoja. Obstoječi sistem socialnih transferjev je zapleten in nepregleden, zato je modernizacija sistema nujna. Vzpostaviti je treba tako imenovano enotno vstopno točko za prejemanje vseh socialnih transferjev in implementirati enotno evidenco prejemnikov.

To bomo s potrditvijo vsebine zakona storili danes, vendar s tem, po naši oceni, ta pot še ne bo zaključena. Dolgoročno se namreč v Zaresu nagibamo k uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, s katerim bi ukinili množico transferjev. Gre za rešitev, ki bo zavarovala prebivalstvo pred povečano tveganostjo revščine, te je danes približno 12-odstotna, in socialno izključenostjo.

Enakopravnost proti diskriminacije in individualizacija morajo postati temelj novega koncepta urejanja socialnih transferjev, ali tudi davkov, če hočete, ter izhajati iz potreb posameznikov. Številne polemike, ki se pojavljajo ob tej razpravi, v večini temeljijo zgolj na proračunskih odlivih, ki pa bi, z inovativnostjo in prestrukturiranjem slovenskega gospodarstva, po našem mnenju, postali zanemarljivi. Zato s tega mesta vse prisotne pozivam k tehtnemu razmisleku o možnostih za večjo socialno vključenost in višjo kakovost življenja v slovenski družbi.

Pred nami je zakon, ki odpravlja obstoječe anomalije sistema podeljevanja socialnih transferjev in uveljavljanja subvencij. V sistemu socialnih pravic se uvaja omenjena enotna vstopna točka. Pravice pa so vezane na ugotavljanje materialnega položaja posameznikov oziroma gospodinjstev in ne temeljijo na socialnem zavarovanju. Najpomembnejša rešitev za uporabnike, po naši oceni, pa je, da bo posameznik na pristojnem centru za socialno delo oddal le eno vlogo za pridobitev katerekoli izmed enajstih v zakonu urejenih pravic do denarnih prejemkov, subvencij in znižanih plačil. Gre torej za procesni zakon, ki na sistemski ravni ureja področje socialnih transferjev. Zakon je finančno nevtralen in ne zahteva dodatnih proračunskih sredstev. Res je sicer, da bi določeni izračuni morda bili dobrodošli pri tej oceni za koliko bo več štipendij, za koliko bo manj otroških dodatkov, ampak država ne namenja za reševanje te socialne problematike z uveljavitvijo tega zakona nič manj sredstev kot pa doslej.

V Poslanski skupini Zares bomo predlog zakona podprli.

Naj zaključim z mislijo, da za obvladovanje novih tveganj, za zagotavljanje socialne varnosti in za vključevanje vseh državljanov so v socialni politiki v 21. stoletju potrebni novi pristopi in radikalne ideje. Upam le, da jih bomo skupaj sposobni udejanjiti. Pri radikalnih idejah seveda ne mislim dogodka, kakršni so bili danes za tu odgovorni, so že omenjeni, ki so, žal, spremenili samo in še to samo začasno pročelje te hiše. Mislim, da bi se z radikalnimi idejami morali v tej hiši spremeniti kaj drugega kot pročelje ali njeno notranjost. Seveda govorim o miselnosti in prej sem že omenil, na kakšen način bi morda veljalo v prihodnosti razmišljati o socialni varnosti.

Iluzorno je seveda pričakovati, da bo, tudi na podlagi neke inercije in navad, ne samo dvajsetletnih, tudi še kakšnega desetletja prej, da bo možno doseči poln konsenz glede zakonov, ki se tičejo uveljavljanja socialne politike. Mislim, da je iluzorno pričakovati in si misliti, da so všečni zakoni tudi dobri zakoni. Včasih je temu tako, vedno pa temu seveda ni tako. Pri tako korenitih spremembah, kot jih ponuja ta zakon in pri sistemskih rešitvah, ki so drugačne od dosedanjih, je nemogoče pričakovati, da bo do konsenza prišlo. Konsenzi, ki se bodo izoblikovali, najbrž da ne bodo tako vseobsegajoči in morda tudi ne vedno tako strankarsko deljeni, kot so bili kakšni doslej. Pokojninska reforma je najbrž ena od teh reči, ki na bo poslank in poslancev delila ne po strankarski liniji, ampak po številkah v naših osebnih izkaznicah, po enotni matični številki občana oziroma po letnici rojstva, in nič ni narobe s tem. To seveda, vsaj mene, navdaja z upanjem, da bodo rešitve zaradi tega boljše, namenjene prihodnosti in sistemsko urejene, tako kot je tudi ta, ki je danes pred nami.

Kot rečeno – v naši poslanski skupini jo bomo podprli. Hvala lepa.