Proti interpelaciji ministra Lukšiča

Na današnjem nadaljevanju 20. seje je Državni zbor obravnaval tudi interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport, dr. Igorja Lukšiča. Stališče poslanske skupine Zares je predstavila vodja poslanske skupine Cveta Zalokar Oražem.

(objavljamo nelektoriran izsek magnetograma)

Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod minister, spoštovani premier, kolegi in kolegice!

Točka, ki jo obravnavamo na današnji seji očitno nosi napačen naslov. Na prvi pogled je jasno, da osnovni cilj ni interpelacija zoper ministra Igorja Lukšiča, ampak gre za predvolilni septembrski shod, namenjen političnemu obračunavanju za potrebe volilne kampanje v Mestni občini Ljubljana. Državni zbor je po naši oceni izrabljen. In mi bom danes 13 ur talci neke paranoje. Zato predlagam, da vse stroške, ki nastajajo v povezavi z današnjo sejo evidentiramo kot stroške volilne kampanje SDS in ostalih predlagatelj interpelacije. Mestna občina Ljubljana je za SDS očitno velik problem, še posebej zadnja štiri leta, ko so se Ljubljančani in Ljubljančanke odločili, da za župana izvolijo Zorana Jankoviča in ko je aktualni župan očitno svoje delo opravil tako dobro, da vse kaže, da bo ponovno izvoljen. Med realiziranimi projekti, ki vzbujajo največ zavisti je prav gotovo športni park Stožice. Športni park Stožice, če smo realni, in to ste priznali tudi predlagatelji interpelacije -, se je gradil v času gospodarske krize. V času njegove izgradnje so nastajale tudi številne prepreke, ovire, težave. In zaradi tega, ker je gospodu županu Jankoviču uspelo, kljub temu, da je bila to skoraj znanstvena fantastika, objekt vendarle pripeljati do konca, je postal ta objekt glavna tarča predvolilnega delovanja ene od strank.

A kakorkoli že, naše glavno mesto je dobilo pomemben športno-infrastrukturni objekt, ki je bil več desetletij prepoznan kot nujno potreben in na katerega smo lahko kljub vsem potem in stranpotem ponosni. Ko bo minila predvolilna evforija, ne bo več pomembno, kako in kdo je ta objekt gradil, pač pa dejstvo, da takšen objekt pomeni enega ključnih mestotvornih in tudi državotvornih elementov. To ni samo objekt, pomemben za Ljubljančanke in Ljubljančane, pač pa bo, ko bo v celoti zaživel, postal pomembno športno, kulturno-zabavno, najbrž pa tudi komercialno središče, ki tudi arhitekturno pomeni enega od pomembnejših slovenskih arhitekturnih dosežkov.

In če razmišljamo zgolj na načelni ravni, potem ne vidimo prav nobenega razloga, da s svojim deležem pri takšnem objektu ne bi sodelovala tudi država. Tako kot je država sodelovala pri številnih drugih podobnih objektih, kot sta tudi mariborski in celjski stadion ter drugi objekti, na primer, obnova Rdeče dvorane v Velenju, koprska Bonifica, Biatlonski center na Pokljuki, pa tudi Radeljski atletski stadion ali pa Atletski park v Radovljici, skratka, številni bolj ali manj veliki objekti v mnogih slovenskih krajih in mestih. Česa je torej kriv minister Lukšič? Tega, da so na ministrstvu pripravili javni razpis, enega od mnogih v zadnjih letih, tretjega s podobno vsebino, torej namenjenega izgradnji športne infrastrukture. Vendar pa takšnega, da se je nanj lahko prijavila tudi Mestna občina Ljubljana. In danes smo slišali velikokrat izgovorjene besede “fiktivni razpis” in razpis, ki je bil pripravljen le za enega prijavitelja. Še enkrat sprašujem, po zdravi logiki in pameti, kako fiktivni razpis, če so se prijavili štirje, kako pripravljen zgolj za enega prijavitelja, če sta dva izpolnjevala v celoti pogoje – v celoti izpolnjevala pogoje.

Če pogledamo v preteklost, je že Strateški urbanistični načrt, dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 predvideval kot osrednji športni poligon v Sloveniji ljubljanske Stožice – osrednji športni poligon. Torej smo potrebovali več kot dve desetletji za pripravo in realizacijo oziroma izgradnjo športnega parka. In vsa ta leta se je govorilo, da je nova športna infrastruktura v glavnem mestu nujno potrebna. Spomnimo se danes številnih člankov in komentarjev o sramotnem stanju Plečnikovega stadiona in tudi posmeha, ki ga je bila deležna Ljubljana, da enostavno ni sposobna zgraditi niti enega stadiona. Ko pa so se pokazali prvi obrisi dvorane in stadiona v Stožicah, so se vsuli rafali in obtoževanja župana Mestne občine Ljubljana. In to smo slišali, zaznali, videli in občutili vsi, tudi danes moramo o tem govoriti v Državnem zboru. Na vse to, kar se dogaja, naj povem samo en slovenski pregovor: Če bi nevoščljivost gorela, potem res ne bi rabili drv. In bodimo pošteni, tu gre predvsem in v prvi vrsti za nevoščljivost.

Minister Lukšič je kriv torej zato, ker si je dovolil objaviti razpis. Potem, ko se je pravzaprav že pričakovalo, da razpisa ne bo. Tu imam izjavo nekdanjega ministra oziroma današnjega poslanca SDS, tudi predstavitelja interpelacije, gospoda Vizjaka, ki je 14. junija rekel: “Se strinjam, se strinjam, da bi država dala sredstva za ta projekt, ampak v naši stranki vztrajamo, da se sredstva razdelijo transparentno preko razpisov tako kot se pridobijo tudi drugi projekti. Ko je bil pa razpis pripravljen, in ga je s tem očitno zadeva presenetila, pa lahko slišimo kakšnih ocen je bil ta razpis deležen. Naše glavno mesto Ljubljana je bilo večkrat prepoznano kot mačehovsko do slovenskega športa in njeno politično vodstvo je bilo večkrat obsojano, da je premalo ambiciozno, da bi to tudi uresničilo. Dejstvo je namreč, da Ljubljana do Stožic ni imela niti športne dvorane niti stadiona, ki bi ustrezal visokim evropskim standardom za organizacijo velikih mednarodnih športnih prireditev. Zato je omenjeni projekt, ki je danes pri nekaterih tako osovražen, v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007/2013 vložila že prejšnja vlada. Prejšnja vlada je tudi v proračunu za leto 2008 že zagotovila 10 milijonov evrov. Fokusirano za ta projekt, brez javnega razpisa. Zato v Poslanki skupini Zares ne razumemo današnjega zavračanja in nasprotovanja nogometnemu stadionu v Ljubljani, ki je najsodobnejši, največji v državi, stadionu, ki končno ustreza vsem zahtevam UEFE in FIF-e za igranje mednarodnih nogometnih tekem. Edini stadion v Sloveniji, ki ustreza najvišjim zahtevam. Stadion, ki je bil poln ob otvoritvi in s katerim so športni navijači, navdušenci, tudi športniki in drugi zadovoljni. Da je športni park Stožice zelo dober primer razvoja Ljubljane, je ocenil tudi predsednik države. Prestolnica je imela po njegovem mnenju dolgo obdobje stagnacije in otrplosti, pričujoči projekt pa kaže, da gre Ljubljana dinamično naprej. Lahko imamo pomisleke, lahko se tudi sprašujemo ali je čas krize v katerega je zgolj po slučaju padla izgradnja tega objekta najbolj primeren za takšne objekte, vendar pa vas sprašujem, kdaj pa je sploh primeren čas za izgradnjo takšnih objektov? Vedno se najdejo demagoška dejstva, argumenti in pomisleki, da pač takšni objekti niso prava in najpomembnejša prioriteta. V glavnem mestu je bila zadnja in primerljiva investicija leta 1965, ko smo dobili dvorano Tivoli. V zadnjih petnajstih letih je bilo iz državnega proračuna za izgradnjo in posodobitev športne infrastrukture v mestnih občinah Celje in Maribor, namenjenih več kot 60 evrov na prebivalca. V MOL-u pa le okrog 8 evrov na prebivalca. Pa smo še vedno nevoščljivi. Še vedno imamo težave s tem stadionom. Za izgradnjo dvorane in stadiona v Celju je država iz državnega in evropskega proračuna v zadnjih letih vložila 2 milijona 300 evrov, v izgradnjo stadiona v Mariboru pa 4 milijone evrov. Tudi pri tem se v Poslanski skupini Zares sprašujemo, zakaj, zakaj kolegi strank, ki so pripravile interpelacijo, niso tudi pri teh dveh projektih nasprotovali državnemu sofinanciranju. Še več, ne gre pravzaprav za državno sofinanciranje, kajti 85% teh sredstev, ki jih bo, ki so namenjene za stadion v Stožicah, so sredstva evropskega sklada za regionalni razvoj. In prav nobenega razloga ni, da bi del teh sredstev, del te pogače o kateri smo danes slišali, da je visoka preko 70 milijonov, še posebej, če grozi celo, da bi ta sredstva lahko ostala neizkoriščena, bilo vgrajeno tudi v ljubljansko infrastrukturo. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje o našem odnosu do glavnega mesta. Tako kot ne znamo in ne želimo primerno izraziti svojega spoštovanja do številnih državotvornih institucij, od predsednika države, Ustavnega sodišča, Računskega sodišča, protikorupcijske komisije, tudi tožilcev, pa vse do zastave in tudi drugih številnih simbolov, tudi svojega glavnega mesta, žal, nekateri, to so tudi javno povedali, ne jemljejo za svoje glavno mesto. Ne jemljejo ga kot pomemben element nacionalne identitete in nacionalnega ponosa. Ljubljana je naše glavno mesto, je naše središče in je eden od simbolov te države.

Ljubljanski podžupan in ugleden arhitekt Janez Koželj je po svoji štiriletni izkušnji v politiki razočaran ugotovil (citiram): “Ljubljana je osovražena. V številnih delih Slovenije je simbol najslabšega. Celo psovka je biti Ljubljančan, biti “žabar”. To je eno žalostno dejstvo naše majhnosti in nezmožnosti državotvornosti.” (Konec citata.)

Je problem zgolj v tem, da v Ljubljani že več desetletij ni na oblasti “prava” politična opcija? In da očitno tudi v naslednjih štirih letih ne kaže prav dobro, da bi se kaj spremenilo? Morda je tudi to, in prepričana sem, da je, ne nazadnje vsebina in motiv današnje interpelacije in razprave, ki jo imamo.

A vrnimo se k interpelaciji. Zanimivo je, kako velik del teksta interpelacije je namenjen tudi ponovnemu in že znanemu netenju spora in rivalstva med Mariborom in Ljubljano. Zgodila naj bi se namreč velika krivica, kajti razpis naj ne bi bil, po mnenju predlagateljev, korekten, saj je bil napisan zgolj na kožo ljubljanskega projekta. Toda bodimo konkretni. Je Maribor res tako infrastrukturno zanemarjen in podcenjen? Zakaj o tem govorim – ker ste kar nekaj točk interpelacije namenili pismu in protestu Maribora, jasno, z motivom, da podkrepite, kako zelo je to res in kako zelo vi menite, da je temu res tako. Toda, ali to res lahko trdimo potem, ko je bil vendarle solidno obnovljen nogometni stadion v Ljudskem vrtu? Ko smo pred dnevi v Mariboru odprli novo lutkovno gledališče? Ko so zagotovljena sredstva za izvedbo investicij znotraj EPK? Kot članica vladajoče koalicije izražam zadovoljstvo, da sta Vlada Boruta Pahorja in minister Igor Lukšič zmogla del sredstev zagotoviti tudi za univerzijado, tudi za EPK. Sprejela je tudi sklep o podpori kandidature Mestne občine Maribor za evropsko prestolnico mladih v letu 2013. Pri tem sem pa tudi ponosna, da je ta Vlada našla tudi način in možnost, da sofinanciramo izgradnjo stadiona v Stožicah.

Nisem niti Ljubljančanka niti Mariborčanka, a vse projekte jemljem kot moje, kot naše projekte. Tako kot sem vesela nove celjske knjižnice in prenovljenega veslaškega centra na Bledu, biatlonskega centra na Pokljuki in še bi lahko naštevali. In takšno širino bi pričakovala tudi od vseh ostalih kolegov in kolegic, poslancev, ki so najvišji predstavniki vseh državljank in državljanov.

Veliko je bilo govora o netransparentnem razpisu, o prikrojevanju razpisa. Pa naj predlagatelje, še posebej cenjenega bivšega ministra za gospodarstvo, spomnim na nekatere razpise iz njihovega mandata, razpise, ki so vzbujali ogromno sumov, pomislekov, dvomov, dilem in ne vem še česa, morda bistveno večjih kot predmet, ki ga imamo danes kot interpelacijo tu. Naj vas spomnim na članek o enem od razpisov, ki je povezan z delom bivšega gospodarskega ministra Vizjaka. Pod takim naslovom je bilo objavljeno naslednje (citirala bom, kar je bilo zapisano, da ne bo to moja izjava): “Vizjak finančno poskrbel za svoj feniks.” Pod takim naslovom je eden od časopisov pisal o nekdanjem gospodarskem ministru, ki naj bi lani oktobra – to je članek iz leta 2009 – tri tedne po parlamentarnih volitvah poskrbel, da je Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije, JAPTI, prejela 1,34 milijona evrov dodatnih sredstev za financiranje programa pod naslovom “Gospodarsko-razvojno-logistične platforme”. V tem programu naj bi bilo po strategiji načrtovanih 9 projektov. Toda večina od skupno 1,97 milijona evrov, torej kar 1,88 milijona evrov naj bi JAPTI namenila Feniksu za pripravo državnega lokacijskega načrta. Skupna vrednost načrta za Feniks, ki naj bi nastal v Brežiški občini, od koder je doma tudi Vizjak pa naj bi znašala najmanj 3 milijone evrov. Vas, gospod Vizjak, nismo mogli interpelirati, zaradi te zadeve, ker ste vmes že prenehal in končal svoj mandat. Razpis ste speljali, tako tukaj piše, po tem, ko je bil že zaključen vaš mandat in večina razpisa, glej ga, šla je v neke kraje, od koder prihajate tudi vi. Neverjetno je kako velikokrat človek dobi občutek, da gospod Vizjak deli očitke in ima sploh navado, da drugim očita tisto, kar je očitno delal sam in danes je izgrajena interpelacija prav na dejstvu, da naj bi minister Lukšič prikrojeval razpis. Kaj bi rekli za to, kar je bilo sedaj prebrano, je morda to tudi prikrojevan razpis? Pa še o številnih drugih razpisih iz vašega mandata bi lahko govorili, glede na to, da pač nismo imeli možnosti interpelirati in interpelacij ni bilo. Na primer, o letališkem stolpu na Letališču Jožeta Pučnika, zaradi katerega je izbruhnila afera, ki naj bi svoj epilog doživela tudi na sodišču, afera Čista lopata. …

Interpelacija je torej vložena, zaradi treh domnevnih razlogov. Suma prirejanja javnega razpisa, tukaj sem pač povedala nekaj sumov, ki se pokaže, kako zelo so lahko tudi na trhlih tleh, suma zlorabe uradnega položaja in ustvarjanje neenakosti pred zakonom. Besedilo interpelacije ne vsebuje utemeljenih razlogov za sum. V interpelaciji niso zajeta in niso povedana dejstva pač pa zgolj pomisleki, mnenja, dvomi, sumljičenja, vprašanja in zaključki kar samih predlagateljev.

Iz povedanega je razvidno, da interpelacijo v Poslanski skupini Zares zoper ministra Lukšiča ne bomo podprli in se nam zdi popolnoma neprimerna. Hvala lepa.