Presenetljivi odzivi visokih cerkvenih dostojanstvenikov
Odzivi visokih cerkvenih dostojanstvenikov ob odkrivanju primerov spolnih zlorab v njenih vrstah so me resnično presenetili. Izjava kardinala Rodeta, da je duhovniška pedofilija statistično irelevanten problem in gre pri gonji, ki po njegovem presega meje dobrega okusa, za sovražen napad na Cerkev, zmanjševanja moralne avtoritete Cerkve in poskus njenega gospodarskega uničenja, v ničemer ne doprinese reševanju primerov spolnih zlorab, pač pa samo potrjuje predvidevanja, da so se v preteklosti primeri in dejanja posameznikov uspešno prikrivali. Kot v številnih ostalih državah, kjer se preiskovanja zlorab in ugotavljanja kaznivih dejanj loteva Cerkev skupaj s posvetno oblastjo z namenom večje transparentnosti, bi resen pristop k obravnavi primerov pričakovali tudi od slovenske Cerkve.
Vatikanske smernice kongregacije za doktrino vere za boj proti zlorabi otrok določajo, da za zlorabe otrok s strani duhovnikov velja zakonodaja države, v kateri je prišlo do zločina. Cerkev pa mora oblasti o zlorabah v skladu s civilno zakonodajo prijaviti in primeri ne smejo nikoli zastarati. Papež lahko pri hujših zločinih, to je v primeru obsodbe duhovnika zaradi zlorabe otrok na civilnem sodišču, tega duhovnika brez cerkvenega procesa odpusti iz duhovniške službe oz. ga laizira.
Ob tako jasnih navodilih je presenetljiva izjava tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta, ki je za časnik Žurnal24 izjavil, da morajo v Sloveniji škofje po kazenskem zakoniku prijaviti samo tista huda kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen 15 let in več.
RKC bi, kot moralna avtoriteta, za katero se deklarira, morala spoštovati slovenski pravni red in konstruktivno sodelovati z organi pregona, če ne v prvi vrsti zaradi povračila nastale škode vsem žrtvam zlorab, pa že zaradi ohranjanja lastnega ugleda.
Ob tem se mi pobuda Društva za zaščito ustave in žrtev Cerkve, da se ustanovi posebna preiskovalna komisija po vzoru Irske, ki bi raziskala ravnanje verskih dostojanstvenikov, in ki bi na koncu tudi javno predstavila izsledke in zaključke, zdi ustrezna pot k osvetljevanju in razčiščevanju omenjenih kaznivih dejanj.
V luči povedanega je pričakovati od predstavnikov slovenske RKC, da se bodo dejavneje vključili v odkrivanje morebitnih primerov spolnih zlorab otrok in mladostnikov in pri tem tvorneje sodelovali z organi pregona. Ob tem pa od RKC tudi pričakujem, da bo po vzoru Cerkva v drugih državah žrtve pozvala, da zlorabe, ne glede na to kdaj so se dogajale, prijavijo.
Od načelnih zavez in prepoznanih dejanj bo odvisen nadaljnji ugled Cerkve. Sistemsko zanikanje, zakrivanje dejanj in neukrepanje zoper storilce pa škoduje predvsem žrtvam.
Franco Juri,
poslanec Zares
