Premislek o blokadi Hrvaške v EU

Smo res vsi Ruplovi ujetniki?

Kot je znano, sem edini poslanec, član OZP, ki je javno nasprotoval in še nasprotujem Pahorjevi odločitvi, da Slovenija ne da soglasja za odprtje oziroma zaprtje nekaj poglavij v pogajanju med EU in Hrvaško. Dolžan sem tudi svoji stranki, ki se je včeraj pridružila ostalim strankam pri odločitvi o blokiranju Hrvaške, utemeljiti svoje stališče.

Prva utemeljitev je načelne narave. Kot bivši diplomat Republike Slovenije sem se vselej, dosledno, odločno in prepričano zavzemal za spoštovanje mednarodnega prava, kot edinega resnega jamstva za kolikor toliko urejene mednarodne odnose. Slovenija se je, ob podobni blokadi Italije, leta 1994/95, v času Berlusconijeve vlade, dosledno sklicevala na nujnost ločevanja med pogajanji z EU in bilateralnimi vprašanji. Ob tem smo se sklicevali na pomen mednarodnega prava in veljavnosti mednarodnih konvencij ter sporazumov. Z Italijo nam je takrat uspelo, prav z vztrajanjem na teh načelih, premostiti bilateralni problem in vstopiti v EU, tako rekoč brez nikakršne cene. T.i. »španski kompromis«, ki so ga želeli nekateri, iz notranjepolitičnih računov, prikazati kot »kapitulacijo«,  ni pomenil pristajanje na italijanske zahteve in pogoje, saj so ostale vse obveze iz veljavnih mednarodnih sporazumov (Osimskih sporazumov in Rimske pogodbe) nedotaknjene. »Kompromis« je bil sklenjen z EU in je omogočal le nekoliko hitrejšo odpiranje našega nepremičninskega trga, brez diskriminacij, vendar na načelu vzajemnosti in brez predkupnih pravic. Istrski optanti/ezuli v Italiji niso dobili vrnjene ene same nepremičnine, in so »španski kompromis« razglasili za »veliko potegavščino« na njihov račun. To seveda ni bila nobena »potegavščina«, bil je le dogovor z EU o nekoliko bolj pospešeni prilagoditvi naše nepremičninske zakonodaje evropskim standardom. Zato smo takrat prilagodili ustavo; bi jo tudi sicer zaradi našega vstopanja v EU. Tudi Hrvaška je opravila to prilagoditev in predčasno odprla trg nepremičnin tudi državam EU (vključno s Slovenijo). Zaradi španskega kompromisa je bilo prodanih nekaj deset nepremičnin, le manjši del te-teh italijanskim kupcem.  Spoštovanje mednarodnega prava in ločevanje med pogajanji v EU in bilateralnimi problemi  kot vodilnega načela naše zgodnje zunanje politike smo zdaj opustili in kršili sami. S tem se odpira Pandorina skrinjica velikih negotovosti za prihodnost naše zunanje politike.

Naši argumenti za blokado Hrvaške so zelo šibki. Namesto, da bi Slovenija sprejela hrvaško zagotovilo Evropski uniji, da sporni dokumenti v pogajanjih z EU v nobenem primeru ne prejudicirajo pogajanj o meji (to je bila naša prva zahteva!), in bi jo prikazali kot korektno diplomatsko zmago s posredovanjem EU, smo nasedli nastavljeni pasti in očitno po Ruplovih navodilih, stopnjevali zahteve in si ustvarjali lažno iluzijo, da bomo z izsiljevanjem v pogajanjih uspeli rešiti mejno vprašanje. Za to gre. Upali smo, da bomo dosegli izločitev vseh, za nas spornih dokumentov iz nadaljnjih bilateralnih pogajanj oziroma morebitne arbitraže. To bi pomenilo razorožiti drugo stran, medtem, ko bi mi obdržali vso oborožitev in naboj. Slovenska zakonodaja prav tako vsebuje za drugo stran sporne določbe (npr. z zakonom razglašeno ekološko-ribolovno cono do višine Vrsarja). Vsakemu poznavalcu prava je jasno, da Hrvaška na tak pogoj ne more pristati. To je jasno tudi vsem članicam EU, le nam očitno ne.

Zato za odločitev o blokadi ni niti pravnih, niti političnih argumentov. Enotno stališče vseh strank (tudi Zares) lahko torej razumemo kot notranjepolitično pogojeno. Nacionalistična histerija, ki se poraja v teh dneh, vodi v nevarno enoumje, kjer ni več prostora za različne glasove. Triumf Jelinčičeve in Podobnikove nacionalne demagogije. Igro je očitno diktiral trikotnik Pahor-Rupel-Janša, v past smo se ujeli vsi.

In posledice? Če želimo biti optimisti; morda ne bodo dramatične. Nekoliko se bo poslabšala klima ob meji, napeti odnosi bodo zahtevali nekaj sestankov in, čez nekaj mesecev, pod češkim predsedovanjem EU, bomo na točki, kjer smo zdaj, le malce bolj frustrirani. Hrvaška, verjetno, ne bo pristala na naše  zahteve, Joras bo še zmeraj prebival južno od hrvaške rampe, EU bo pritiskala na Slovenijo in se bomo spet znašli v situaciji, ko se bomo morali opredeliti kako in kaj.

Slovenija se bo od petka znašla na seznamu držav, članic EU, ki so zaradi bilateralnih pogojevanj, ovirali vstop novih članic, sosed v EU.  Francija je 10 let ovirala Španijo zaradi kmetijstva. Italija je ovirala Slovenijo zaradi nepremičnin. Avstrija je ovirala Slovaško in po želji Haiderja poskusila tudi Slovenijo, zaradi jedrskih central. In zdaj Slovenija blokira Hrvaško zaradi meje. Predmet blokiranja je največja novost in tudi najbolj »balkanska« in neevropska. Ni nam v čast.

Po pesimistični varianti. Recesija bo pokazala zobe, nacionalisti, na obeh straneh meje bodo vse bolj prepričljivi. Jezne in osiromašene ljudi ne bo težko prepričati, da so za njihovo stanje krivi levičarji, liberalci, Hrvati in še kdo. Pojavljali se bodo incidenti, lahko tudi hudi in nevarni. Na tem terenu bomo liberalci in levičarji pogoreli. Hrvaška postaja zunanji sovražnik, prijateljev v EU pa nimamo.

Poslabšati odnose s pomembno sosedno državo, ko recesija že udarja po našem gospodarstvu in po sociali, je skrajno neodgovorno ravnanje, ki lahko slovenskemu gospodarstvu zapre vrata do pomembnih tržišč. V Istri se to občutno že dogaja.

Evropska unija je prostor preprečevanja konfliktov in sožitja različnosti. Nastala je prav zaradi tragičnih izkušenj z nacionalizmi in totalitarizmi 19.stoletja. Nastala je, da bi se izbrisali problemi, ki so vezani na meje in ločnice. S Schengenskim sporazumom se je zelo približala temu cilju. Če bi tudi Hrvaška postala članica EU in prevzela zunanjo mejo, bi bilo za vse nas bistveno boljše; življenjsko, finančno in gospodarsko. Meja ne bi imela več nobenega pomena, ne bi predstavljala več ovire, bila bi kot je sedanja med Slovenijo in Italijo. Nacionalistični miti bi se izkazali za to, kar dejansko so: votli mehurčki, ki imajo smisel in lahko spustijo svoje strupene hlape le ob zaprtih mejah in nespametnih politikah. V enoumju.

Borut Pahor in »naša« levosredinska vlada sta žal, v enem samem mesecu, Slovenijo  pripeljala do najnižje točke mednarodnega ugleda, vse nas pa spremenila v ujetnike nacionalizma in Ruplovega uživanja.

Franco Juri

Poslanec Zares v Državnem zboru