Pravi prijatelji, kaj delate?!
Okrog mejnega problema, ki ga imamo Hrvati in Slovenci, se spleta in zapleta krog zunanjih prijateljev in svetovalcev, ki z navidezno dobro voljo – pomagati pri rešitvi problema, le-tega poglabljajo in grenijo.
Evropska komisija je s pobudo Ollija Rehna, komisarja za širitev, prvič v svoji zgodovini, na tako jasen in vsebinski način priskočila na pomoč svoji članici in kadidatki. Mejni problem med Slovenijo in Hrvaško, vsebinsko, vsak dan bolj, postaja tudi evropski problem. Hrvaška, ki je izmed vseh držav tako imenovanega Zahodnega Balkana, najbliže vključitvi v polnopravno članstvo EU, ima odprta mejna vprašanja z vsemi svojimi sosedi, razen z Madžarsko.
Način, kako se uradni Zagreb odziva na pobudo uradnega Bruslja, kaže na dejstvo, da Hrvati sami niti niso sposobni pravilno ovrednotiti težave, ki jo imajo. Če bi se problema zavedali, bi se verjetno bolj potrudili, da v zase ugodnem trenutku zaprejo vsaj mejno poglavje s svojo zahodno, in za hrvaško članstvo v EU, najbolj zainteresirano sosedo, pa tega ne storijo.
Preštevanje in naštevanje držav in vplivnih posameznikov, ki menda razumejo hrvaško stališče in obsojajo slovenskega, je v Zagrebu postalo način razmišljanja, ki destimulira konstruktivni pristop k reševanju problema.
Slabo je, če sosedje pripisujejo Sloveniji izključno slabe namene, še slabše je, če jih pri tem vzpodbujajo zunanji “prijatelji”, pa naj si bodo to plačani lobist ali enostranski član ali članica evropskega parlamenta. K konceptu enotne evropske zunanje in varnostne politike, ne prispevajo niti solistične akcije tuje diplomacije, na primer avstrijske, ki ponuja “rešitve” za katere natančno ve, da so za Slovenijo nesprejemljive (novi avstrijski minister je bil pred dnevi v Ljubljani!). Ali pa recimo švedski minister, ki avtoriteto šefa diplomacije države, ki bo za Češko prevzela predsedovanje Evropski uniji, uporablja zato, da na svojem blogu etiketira Slovenijo kot edinega krivca za zaostrovanje mejnega problema in zastoj pri pogajanjih.
Trenutek je ključen, predvsem za Hrvaško in njene aspiracije, da postane članica EU. Ali si njeno politično vodstvo tega v resnici želi ali pa mu je bolj priročno, krivdo, spričo domačih problemov, gospodarskih in političnih, ki jo oddaljujejo od EU, zvaliti na Slovenijo?!
Če imata dve sosednji državi v svojih odnosih problem, morata izkazati pripravljenost za reševanje le-tega. Taktiziranje z jasnimi odgovori, beg pred resničnostjo, obtoževanje druge strani in etiketiranje, ni nadomestilo za konstruktivno diplomacijo.
Slovenija zaupa evropski komisiji, Hrvaška ne. Prijatelji bi uradnemu Zagrebu morali svetovati, naj ravna drugače, bolj “evropsko”. Evropska unija je konec koncev zrasla iz želje po premostitvi težjih sporov, kot je recimo slovensko-hrvaški.
