Poslansko vprašanje o nadzoru nad dioksini

Očitno se vsi, tako stroka kot potrošniki, zavedamo pomena zdrave in varne hrane. Pa vendar se na tem področju stvari premikajo izrazito prepočasi. Sprašujemo se, ali ni potrebno več storiti za večjo stopnjo samooskrbe in večjo osveščenost slovenskega potrošnika in ali ni naloga ministrstva za kmetijstvo, da tudi konkretno pripomore na področju srečevanja ponudbe in povpraševanja slovenskih proizvodov.

Žal današnji tempo življenja sili potrošnika k nakupovanju hrane v hipermarketih, kjer politiko diktira izključno dobiček. Zato smo prisiljeni kupovati česen s Kitajske in ekološke pridelke iz raznih oddaljenih držav ali celo kontinentov. Multinacionalke nam vsiljujejo blago drugorazredne kakovosti.

V luči omenjenih dejstev pozivamo ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, da s konkretnimi akcijami v okviru svojih pooblastil pripomore k večji promociji ter bolj dostopni ponudbi domačih proizvodov. Ko kupimo slovensko hrano namreč hkrati poskrbimo tudi za slovenskega kmeta in slovensko gospodarstvo. Doma pridelana hrana ne obremenjuje okolja z logistiko. Z domačo proizvodnjo, ki je hitro pri uporabniku, se izognemo tudi dodatnim kemikalijam za ohranitev svežine.

V zadnjih tednih smo zopet priča aferi z dioksini v hrani, ki dobiva vedno nove razsežnosti. Afera je sicer izbruhnila v Nemčiji, kar pa pri današnjem globalnem trgu ni podatek, ki bi lahko pomiril potrošnike v Sloveniji. Potrošniki v Sloveniji pričakujejo in zahtevajo jasne in nedvoumne informacije o varnosti hrane in krme v zvezi z omenjeno problematiko.

Ob tej priložnosti vas želimo ponovno spomniti na vašo zavezo, da boste do konca leta 2010 pripravili vsa potrebna izhodišča za ustanovitev neodvisne agencije za varno hrano, kar je tudi zaveza koalicijske pogodbe. Kot se verjetno spomnite, smo se na okrogli mizi na to temo, ki smo jo organizirali junija lani, vsi prisotni strinjali, da se sedanja razdrobljenost nadzora nad varnostjo hrane združi v eno institucijo. Na ta način bi vzpostavili učinkovitejše, odzivnejše ter časovno in finančno racionalnejše delovanje sistema.

Po številnih organizacijskih spremembah na področju varovanja živalske krme in hrane v zadnjem obdobju in način na katerega so bile spremembe izvedene, prav tako pa izkušnje iz preteklosti ne dajejo jasnih zagotovil, da je v Sloveniji v resnici kvalitetno in ustrezno poskrbljeno za nadzor nad varnostjo hrane in krme.

Zato vas sprašujem, koliko sredstev je bilo v letu 2010 namenjenih za analize vzorcev hrane in koliko za analize vzorcev krme ter koliko inšpekcijskih pregledov konkretno je bilo opravljenih v primeru suma okužbe hrane in krme z dioksinom?

Zanima nas tudi, v kakšni fazi so strokovna izhodišča in drugi potrebni postopki, na podlagi katerih bi, po letih dogovarjanja in birokratskih zapletov, agencija za varno hrano vendarle zaživela?