Poslanska skupina Zares ni podprla novele zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa

V okviru 16. redne seje Državnega zbora so poslanci danes obravnavali tudi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja. Odklonilno stališče poslanske skupine je predstavila Cveta Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares. Poslanci so zakon zavrnili z 48 glasovi proti in le 11 za.

(objavljamo nelektoriran izsek iz celotnega magnetograma)

CVETKA ZALOKAR ORAŽEM: Hvala lepa za besedo spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani kolegi in kolegice, spoštovani minister!

Pred nami je novela zakona, ki obravnava izjemno občutljivo področje. Mnogi so verjetno že doživeli bolečino ob hudi bolezni bližnjega, toliko bolj ob spoznanju, da lahko človeku pomaga zgolj presaditev obolelega organa. Na žalost pa primernih organov nikoli ni dovolj. To vedo zlasti tisti, ki so po dolgotrajni bolezni več let čakali, nekateri žal presaditve tudi niso dočakali, na ustrezen organ, ki jim je v nadaljnjem življenju omogočal kolikor toliko običajno in zdravo življenje. In na nas je, da na ustrezen način omogočimo vsem tistim, ki jih potrebujejo, dostopnost, predvsem pa ustrezno število presaditev dela človeškega telesa zaradi zdravljenja.

V Poslanski skupini Zares ne dvomimo v plemenitost cilja in v dobre namene predlagatelja, ki se zaveda trenutno pomanjkljive zakonodaje. Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, je Državni zbor sprejel leta 2000. Ta med drugim določa in ureja pogoje za odvzem delov človeškega telesa za zdravljenje tako v primeru živih kot mrtvih dajalcev. Zakon v tem delu določa način privolitve za posamezne kategorije ljudi, od odraslih, mladoletnih do oseb brez poslovne sposobnosti. Na področju organizacije urejenosti na nacionalnem nivoju, je po našem mnenju Slovenija med najbolj urejenimi državami, saj je v svoji nacionalni, organizacijski shemi uporabila način, s katerim je sposobna slediti razvoju, se učinkovito odzivati na spremembe ter zagotavljati kakovost, predvsem pa varnost na področju, ki je v mnogih drugih državah pogosto tudi predmet zlorab, celo zaslužkarstva, kriminalnih dejanj itd. Tu so zadeve pri nas, lahko rečemo, resnično pozitivne in vse pohvale tistim, ki za to skrbijo, saj bi lahko že ena sama zloraba privedla do nepopravljivih in dolgotrajnih posledic. Ne glede na ustreznost, je žal potrebno ugotoviti, da organov primanjkuje.

Kljub spodbudam in prizadevanjem Zavoda Republike Slovenije za presaditev organov in tkiv, Slovenijatransplant, strokovnih delavcev, ki delajo na tem, odgovornih za področje presaditev, je omenjeno tendenco opaziti tudi pri nas, saj je medicina na tem področju napredovala, življenjska doba pa se daljša. Zato je po zakonu in etičnih principih treba poskrbeti za čakajoče in uporabiti vse možne metode za izboljšanje programov presaditev. Govorim predvsem o potrebah po presaditvi ledvic, srca, roženice in tako dalje. Dejstvo pa je, da v transplantacijski medicini, kjer se kot zdravilo uporablja del človeškega telesa, vsaka država večinoma sama skrbi za svoje bolnike, skratka, sama zagotavlja potrebne organe.

Predlagatelj rešitev in posodobitve zakonodaje, ki bi privedla do večjega števila darovalcev, vidi predvsem v načinu pridobitve za darovanje za časa življenja. Po njihovem naj bi bilo treba uzakoniti register izjav “proti” darovanju, s katerim bi široki javnosti omogočili opredelitev proti in sledili drugačnim pristopom, saj trenutna zakonodaja določa, da država zbira opredelitve “za” darovanje, vendar je sistem zbiranja zapleten in se je v praksi izkazal kot delno neuporaben. Po prepričanju predlagateljev namreč domnevna privolitev uzakonja, da je umrli posameznik opredeljen kot mrtvi možni darovalec, če za časa njegovega življenja ni bilo podanega izrecnega nasprotovanja postopkom za darovanje. Predstavljene analize in druge raziskave vpliva domnevnega soglasja za darovanje pa naj bi imele v kombinaciji z drugimi pogoji pozitiven in pomemben učinek na stopnjo darovanja organov.

V Poslanski skupini Zares smo ob prvem prebiranju novele zakona predlagatelja pri drugačnem razmišljanju in drugačnih načinih zagotavljanja organov podprli, saj se zavedamo, da je treba pristop spremeniti in iskati nove poti. Vendar je bilo kasneje v javnosti izraženih nemalo pomislekov in opozoril na vsebino. Spontano se je razvila tudi precej široka javna razprava. Oglasila se je in nas opozorila na določene pomanjkljivosti te problematike tudi varuhinja človekovih pravic. Tudi Vlada v svojem stališču opozarja, da se s predlagano novelo posega v avtonomnost posameznika, prav tako v njegovo dostojanstvo in v pravico do razpolaganja z lastnim telesom, zato naj bi bila predlagana vsebina z vidika varstva človekovih pravic in svoboščin lahko moralno in etično sporna.

Skratka, na tako pomembnem in občutljivem področju se je ob razpravi, ki se je spontano odvijala potem, ko je prišel predlog za spremembo, so se pojavili številni dvomi, številni pomisleki in številne dileme, ki bi lahko prinesle v končni fazi več slabih in več negativnih posledic kot pa koristi, za katere smo prepričani, da jih je predlagatelj imel v mislih kot edino merilo za predlagane spremembe.

V Poslanski skupini Zares smo prepričani, da je trenutna zakonodaja na tem področju preveč toga, predvsem pa, da so postopki zbirokratizirani in s tem zainteresirano javnost odbijajo.

Potrebna bo večja aktivnost, potrebni bodo pozitivni pristopi, več osebnega dela, tudi osebnih pogovorov z vsakim posameznikom, tako da bi stvari približali ljudem, ki so do vsebine, večinoma, pozitivno naravnani.

Ker gre za zdravstveno področje, menimo, da bi lahko to nalogo brez dvoma morda prevzeli tudi osebni zdravniki, ki bi v nasprotju s trenutnim predlogom svoje paciente vpisovali v register, kot možne darovalce.

Skratka, ljudje želijo ostati aktivni udeleženci pri privolitvi. Zato od Vlade pričakujemo, da bo čim prej pristopila k spremembam, saj si ne bi želeli, da bi zaradi neustrezne zakonodaje izgubili še kakšno življenje.

V Poslanski skupini Zares bomo vsebino v tej fazi zavrnili, in ob tem želimo še enkrat opozoriti na pomembnost in potrebo po afirmativni spremembi, ki bi sledila resničnim potrebam po odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa.

V Poslanski skupini Zares torej v prvi obravnavi predloga zakona ne bomo podprli, pričakujemo pa predvsem dvoje. Po eni strani resen pristop Vlade k temu, da se problema lotimo tudi zaradi togosti zakonodaje, po drugi strani pa tudi določene spremembe in inovativne pristope pri tistih, ki strokovno delajo na tem področju, ki bodo morali najti, tudi v okviru obstoječe zakonodaje nove načine, nove poti, da bi pridobili večje število darovalcev na način, ki ne bi bil za nikogar sporen.