Ponarejanje, žaljive obdolžitve in trgovina z orožjem
Predsednik SDS Janez Ivan Janša je 2. februarja obtožil predsednika države dr. Danila Türka, da laže. To je ena izmed najhujših obtožb v zgodovini Republike Slovenije, ki ne škoduje zgolj dr. Türku osebno, ampak tudi ugledu naše države v svetu. Obrekovanje po Kazenskem zakoniku je, ko nekdo o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. In v primeru, da se obrekuje ne samo osebo ampak tudi institut RS in s tem sramoti Republiko Slovenijo, se pregon začne na predlog oziroma po uradni dolžnosti. Generalno državno tožilko Barbaro Brezigar sem zato vprašal ali je okrožno državno tožilstvo sprožilo kazenski postopek zoper Janšo. Že naslednji dan mi je odgovorila, da ne vidi razlogov za kazenski pregon po uradni dolžnosti. Teden dni po tem je Janša predstavil ponarejene dokumente, s katerimi so v SDS želeli dokazati, da so predsednika države upravičeno obsodili laganja. Tri dni po tem je novinar Janez Markeš dokazal, da so dokumente ponaredili. In kaj je odgovorila Barbara Brezigar po tem, ko sem ministra za pravosodje povprašal zakaj tožilci ne ukrepajo ob dokazanem ponarejanju dokumentov z namenom njihove uporabe za sramotitev predsednika republike? Dokazano ponarejanje dokumentov je preimenovala v zlaganje, ki pa po njenem ni kaznivo dejanje. Sprenevedanje brez primere.
Podobnemu sprenevedanju, a tokrat predsednika SDS Janeza Ivana Janše sem bil priča po tem, ko sem predstavil dokumente, povezane s trgovanjem z orožjem. Na podlagi teh dokumentov sem izračunal, da je pri trgovanju z orožjem v tem obdobju “zmanjkalo” kar 96 milijonov nemških mark gotovine. V Mogetovi preiskovalni komisiji, ki se je ukvarjala z orožarskimi posli, so namreč ugotovili, da so se evidentirane cene orožja na slovenskem ministrstvu za obrambo bistveno razlikovale od cen iz uradnih hrvaških dokumentov. Po ugotovitvah komisije so bile razlike tudi desetkratne, v povprečju pa petkratne. Iz dokumentov je na primer razvidno, da je Slovenija v tistem času Hrvaški prodala ročni minomet po evidentirani ceni 200 nemških mark, medtem ko je na računu hrvaškega obrambnega ministrstva zabeležena cena tega sredstva v višini 3500 nemških mark. Manjkajočih 96 milijonov nemških mark ni bilo nakazanih v državni proračun ali evidentiranih na ministrstvu za obrambo. Zato sem na ministrstvo za obrambo naslovil vprašanje, kje so ta sredstva in za kaj so se porabila. K odgovoru sem pozval tudi Janšo. Namesto odgovora sem dobil sprenevedav izgovor, da ne bo odgovarjal na vprašanja povezana z manjkajočo gotovino iz naslova trgovanja z orožjem, dokler iz nekega dokumenta, ki ga je Janša pred leti spisal vlada ne umakne stopnje zaupnosti. Sprenevedanje brez primere. Nosilci javnih funkcij smo namreč dolžni odgovarjati na vprašanja o javnih sredstvih, ki so last vseh državljanov Republike Slovenije in si ne moremo izmišljati predpogojev ali in kdaj bomo slovenski javnosti predstavili resnico.
Da sem postavil prava vprašanja sem dobil potrditev že naslednji dan, ko so me na seji preiskovalne komisije o aferi Patria napadli poslanci »orožarske koalicije« Grims, Pukšič in Jelinčič. Jelinčič mi je tudi zagrozil, da me bo fizično napadel če ne utihnem. Ko je grožnjo ponovil sem ga vprašal ali želi, da ga zabrišem skozi okno. Verjemite, da bi mi bilo namesto tega lažje utihniti, skloniti glavo in popustiti tovrstnim “argumentom moči”. A nisem. Nekdo mora tudi Jelinčiču povedati, da je dovolj groženj, kletvic, poniževanj in neutemeljenih obtoževanj. Jaz sem to storil. Žal sem pri tem uporabil neprimerne besede, ki jih obžalujem. Ne umikam pa se od prizadevanj za svobodo govora in iskanje resnice v slovenskem parlamentu. Ravno nasprotno.
