Pavlinič Krebsova na izredni seji DZ

Na današnji 28. izredni seji (magnetogram seje) Državnega zbora je uvodoma pomen predloga Zakona o spremembi zakona o sistemu plač v javnem sektorju (preberite predlog zakona) predstavila ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs.

(objavljamo nelektoriran magnetogram)

IRMA PAVLINIČ KREBS:

Uvodoma bi se želela zahvaliti za predstavitev, ki ste jo podali predstavniki poslanskih skupin in za razjasnitev nekaterih netočnosti pri navedbah posameznih poslanskih skupin, bi vendarle želela z dejstvi opravičiti predlog novele, ki je danes pred vami.

Seveda ne drži da ta Vlada, v skladu s koalicijsko zavezo, ne spoštuje socialnega dialoga v celoti. Problem pri socialnem dialogu v okviru plačnega sistema je druge vrste, kot se predstavlja slovenski javnosti. Zakon o kolektivnih pogodbah v 33. členu jasno pove, da se ta zakon, torej splošni zakon, ki ureja kolektivne pogodbe, ne uporablja za sistem kolektivnih pogodb v plačnem sistemu in, da ta zakon o sistemu plač v javnem sektorju določi kakšno je kolektivno dogovarjanje v Republiki Sloveniji. Ta zakon je nastal leta 2002 s spremembami vse do današnjega dne in je določil obvezen socialni dialog, obvezno dogovarjanje vsako leto najkasneje do 1. oktobra aktualnega leta, ko mora vsaka aktualna Vlada predložiti v Državni zbor proračun. Ta pogajanja, usklajevanja, glede usklajevanj plač z inflacijo, glede višine regresa in aktualna določba glede odprave plačnih nesorazmerij, dinamika in višina odprave so določbe, ki so samo v kolektivni pogodbi za javni sektor in jih ne moremo brez dogovora, brez socialnega dialoga ustaviti. Ne moremo. Posežemo v kolektivno dogovarjanje, ker je torej sistem unikaten v Evropi in v svetu. Če v delu, ko so se pogajali sindikati in bivša Vlada, ta sistem ni kazal svoje problematičnosti, jo ta trenutek kaže ne samo za položaj sindikata v takem sistemu, tudi za Vlado. Zakaj za sindikate? Ali kdo pričakuje od javnih uslužbencev, da se sindikati čemu odpovedujejo, kar so že dosegli v procesu dogovarjanja, to ni naravna vloga sindikatov, zato jih mi razumemo.

Pozicija v letu 2009, 2010, torej varčevanje, zmanjševanje javne porabe je vseh 29 reprezentativnih sindikatov postavila v popolnoma drugo vlogo, kot je naravna vloga sindikata. V vseh državah članicah Evropske unije, ko so pogajanja svobodna, so sistemi taki, plače ureja zakon, minimum pravic, vse kar je bolje, se pa dogovorijo vlade s sindikati, samo o boljših stvareh. Višje uvrstitve, višji regres, usklajevanje z inflacijo v večjem obsegu, višanje plač. Če je soglasje volj. Če se dogovorita v redu, pridobijo uslužbenci, če se pa ne dogovorita pa to ne onemogoča Vladi, da ukrepa ko je kriza. V državah članicah Evropske unije seveda imamo proteste sindikatov, ko Vlade nižajo plače javnim uslužbencev. Nimajo pa protestov zaradi posega v kolektivno pogodbo. Ta Vlada pa katera koli vlada bi bila na tem mestu, je obsojena na problematičen sistemski dialog. Zakon, ko je kolektivno pogodbo kot obvezno vključil pa ni povedal kaj se zgodi, če se večina sindikatov noče pogajati, če ne pride na pogajanja, ni rezervne variante, da bi rekel, če se ne dogovorite pa lahko Vlada ukrepa z zakonom. Tega nimamo. Torej, če se ne dogovorimo, lahko ukrepamo z interventnim zakonom, ampak to vajo smo z reprezentativnimi sindikati vzeli že lani. Sindikati so imeli dogovor z bivšo Vlado ob res dobrih gospodarskih razmerah, tudi so danes povedali na odboru z grožnjo stavke, da zahtevajo in tak je bil zapis v 50. členu kolektivne pogodbe, odpravo, dokončno odpravo plačnih nesorazmerij v celoti v letu 2010. Prejšnja vlada je v letu 2008, ko kriza še ni bila vidna tako kot je bila, na tak dogovor pristala. Lani se noben od 29 sindikatov pri pripravi proračuna za leto 2010 ni hotel usesti za mizo, če Vlada ne zagotovi, da bo poračun, če bo ponovno interventno ukrepala. Lani še ni bilo Grčije, lani še ni bilo fiskalnih pravil. Lani še ni bilo programa stabilnosti. Varovanja evra kot močne valute, kjer moramo vse države članice EU seveda s svojimi proračuni zasledovati tudi zmanjšanje proračunskih primanjkljajev, ki ga pač danes imamo v višini 5%. Torej, ta nenaravna vloga sindikatov, ki jih je letos postavila v položaj, da ko smo predstavili pogajalska izhodišča za vso resnostjo, tudi slabe javnofinančne razmere, se 22 sindikatov, je ostalo od mize 29-ih in so rekli, da se ne bodo pogajali, ampak bodo dali pisni pogajalski proti predlog. Sedem reprezentativnih sindikatov, ki so se očitno zavedali svojih obveznosti, ki pomeni, da se morajo pogajati v takem sistemu kot ga imamo, se je za pogajalsko mizo usedlo. Vzporedno z uradnimi pogajanji, ki so trdo potekala mesec dni s sedmimi reprezentativnimi sindikati smo vabili tudi ostalih 22. Jaz sem se z njimi tudi osebno sestala, da smo jim predstavili vsa izhodišča in tako naprej, pa vendarle smo šele 18. 8. dobili proti predlog samo glede dveh elementov plačne politike: odprave plačnih nesorazmerij in usklajevanj z inflacijo. Tu je Vlada resno obravnavala te predloge. V nadaljevanju jih lahko bolj natančno predstavim, pa vendarle pogajalski proces je bil okrnjen od vsega začetka. Spoštovani gospod Gorenak, mi nismo umorili socialnega dialoga. Trdo od meseca junija smo se pogajali s tistimi sindikati, ki so socialni dialog resno jemali, ki so prišli za pogajalsko mizo, neformalno se sestajali tudi z drugimi, popuščali do skrajnih možnosti, popustili v obsegu 200 milijonov, kot je bilo že danes povedano, na točki, da smo se odločili, da vendarle izplačamo regres, ampak v višini leta 2009, kot je sedaj dogovor, da torej ne posežemo tu v regres. To so pač izpogajali tisti, ki so za pogajalsko mizo sedeli, da ne bomo posegali v stroške dela, da ne bomo zniževali stroškov za malico, da ne bomo zniževali stroškov odpravnin. Tu je Vlada, ko se je ves čas odločala, se odločila, da teh 200 milijonov prihrankov najde z optimizacijo poslovnih procesov, z združevanjem organizacijskih enot, skratka tudi z zmanjšanjem obsega avtorskih in drugih pogodb z drugimi stroški. V tem delu smo v pogajalskem procesu odstopili. Socialni dialog je bil vsak četrtek na Vladi preverjen, tudi stopnja popuščanja. Tudi ministrstvo za finance je vse te okvire ves čas budno spremljalo.

Glede povečevanja mase plač za leto 2010 smo se pa vendarle uspeli dogovoriti v socialnem dialogu, gospod Gorenak. Pomemben del tistih, ki so sedeli za pogajalsko mizo je parafiral z Vlado dogovor, in predlog aneksa številka 3, kjer smo določili, da se z odpravo plačnih nesorazmerij nadaljuje, in sicer v dveh zaporednih letih po letu, ko bo gospodarska rast presegla 3%. To je izjemno pomembno. Ni mogoče poviševati plač v javnem sektorju, če ni gospodarske rasti. Tu dodatno zadolževanje zato, da zagotovimo 1. 10. 2010 zapade v plačilo tretja četrtina z obveznostjo poračuna. Zato tudi nujni postopek, tisti, ki ste spraševali. Mi smo do zadnjega dne vršili pogajanja, dokler nam je bilo še omogočeno, da sploh pravno lahko ukrepamo. Nujni postopek, ko je bilo vprašanje, seveda so težko popravljive posledice. V letu 2011 bo z odpravo potrebno zagotoviti novih 100 milijonov evrov za poplačilo tako zvišanih plač, zaradi odprave tretje četrtine. Tukaj je pač stališče Ministrstva za finance je možno samo z dodatnim zadolževanjem, z dodatnimi krediti. Torej presežemo 5% javno finančni primanjkljaj, ki ga moramo tako ali tako znižati ob fiskalnem pravilu, kot je zdaj izhodišče priprave proračuna.

Druga in tretja četrtina v obdobju, ko bo 3% gospodarska rast brez obveznosti proračuna. Mi ne moremo bodoči vladi, čez dve leti ali naši aktualni vladi pustiti, da vsako leto nateče 100 milijonov obveznosti, ki bodo iztožljive. Zato je ta aneks, ki smo parafirali v tem delu in ta dogovor izjemno dragocen. Glede usklajevanja plač z inflacijo, se nam je uspelo dogovoriti, da se v letu 2011 plače ne uskladijo, torej v aktualnem letu ne. Se bodo pa s 1. januarjem leta 2012, v kolikor bo dejanska inflacija v letu 2011 presegla 2% za razliko nad ta 2%. Že v letu 2010 smo na podlagi dogovora do polovice uskladili plače uslužbencev z inflacijo. In napredovali so v letu 2010. V letu 2009 se jim je odpravila prva četrtina plačnih sorazmerij. Zato so plače rasle v letu 2009 stopnja 6,5%, v javnem sektorju, v gospodarstvu je bil takrat pogrom in v letu 201 2,3%. Spomnite se lani oziroma še letos, ko ste obravnavali rebalans, koliko očitkov je ta vlada bila deležna, da zmanjšuje investicije, zakaj nismo posegli v plače, zato ker smo spoštovali socialni dialog, dogovor s sindikati, ki smo ga dosegli ob pripravi proračuna za leto 2010. Zato smo zmanjšali investicije za 600 milijonov, če hočete. Nismo pomagali gospodarstvu za državne potrošnike, ni bilo mogoče, ker je prihodkov bilo toliko manj. To vam je bilo sporočeno ob obravnavi rebalansa že večkrat.

Glede regresa so pristali uslužbenci, da se izplača na ravni leta 2009. Veste, kaj pomeni, če bi ga izplačali v višini, kot je danes določen v zakonu o delovnih razmerjih? Dodatnih 14 milijonov evrov bi bilo potrebno zagotoviti samo za razliko, za povišanje od 694 evrov na 735. To so vse dejstva in ta dogovor in aneks, ki je bil spogajan je bil, je seveda z javnofinančnih okvirov za vlado bil ocenjen kot sprejemljiv. Po oceni večine javnih uslužbencev, ki so jih pogajalci predstavljali, pa tudi za njih. Zavedajo se, da rast plač verjetno v taki javnofinančni situaciji ne bi bila ustrezna.

Spoštovani, veliko očitkov, da ogrožamo plačno reformo. Torej smo povedali, da jo nadaljujemo. Ampak navedbe, da so posamezne skupine manj prizadete ali bolj prizadete, ko ustavljamo plačno reformo, res ne drži. Moram povedati, ko boste čuli sledeča dejstva si boste lažje ustvarili sliko in rada bi vam predstavila tudi mnenje, analizo Urada za makroekonomske analize in razvoj in vas prosim, da si to preberete v poglavju trg dela, da boste verjeli njim, ki za to državo pripravljajo analizo. Oni so povedali, da je priloga. Mi smo to vsem sindikatom javnega sektorja poslali, kaže, da je v skladu s ciljem plačne reforme vzpostaviti ustreznejša razmerja med plačami v javnem sektorju prišlo že po izplačilu dveh četrtin do precejšnje spremembe notranjih razmerij med dejavnostmi javnega sektorja. Zakaj je do tega lahko prišlo? In tukaj so tudi odstotki. Do tega je lahko prišlo zaradi nespornega dogovora, da se vsa plačna nesorazmerja nad štirimi plačnimi razredi odpravijo že septembra 2008. Da poenostavim, 10 plačnih razredov je 10-krat 4%, to je en plačni razred, če se je ob reformi ugotovilo, pa teh ni bilo malo, na področju zdravstva, socialnega varstva in tudi uprave, da se jim odpravlja 10 plačnih razredov. Torej, plača se jim mora, zaradi ugotovljenega zaostajanja, zvišati za 40%. Laik bi menil, da so danes na 20% – ne, ker je 7 razredov bilo odpravljenih že septembra 2008, so že takrat dobili plače povišane za 28%. Ko smo s 1.9. sprostili še drugo četrtino, so dobili še dodatnih 4%. Danes imajo ti ljudje, ki so bili najbolj spoznani, da zaostajajo za drugimi dejavnostmi, plačo od 40%, ki jo ciljajo, višjo že za 32%. Tisti, ki odpravljajo pa 4 plačne razrede, so danes na polovici dobili že 8%, ciljajo še 2-krat po 4%. In v javnem sektorju ni niti enega uslužbenca več, ki bi imel za odpraviti več kot 2 plačna razreda oziroma 2-krat po 4% svoje plače. So pa skupine, ki imajo tudi manj. Tisti, ki so dobili 2 plačna razreda, imajo že 4% povišano plačo, 2-krat po 2% pa še čakajo.

UMAR v nadaljevanju pove v tej analizi , ki pokaže, kaj se je dogajalo z javno upravo pred plačno reformo, v kakem stanju je bilo izobraževanje in v kakem stanju zdravstvo ter socialno varstvo, v odnosu bruto plače v teh dejavnostih do bruto plače, dosežene v gospodarstvu. Če je v letu 2006 javna uprava v odnosu do gospodarstva imela za 26% višje plače, v izobraževanju takrat pred reformo za 31%, v zdravstvu pa za 19%, je na pol plačne reforme zadeva drugačna. V javni upravi je danes ta odstotek 33, torej, s 26 je narasel na 33%, v izobraževanju je s 131% padel na 128%, v zdravstvu in socialnem varstvu pa s 119 na 130 oziroma skoraj 31% več. Torej dejavnosti, ki so zaostajale, so na pol plačne reforme zaradi dinamike, ki tistim, ki so najbolj zaostajali, dala večino nad 4 plačne razrede že septembra, UMAR ocenil, kot da so v pomembnem delu cilji že doseženi. Največ popravkov navzgor je bilo v dejavnosti zdravstva, socialnega varstva, precejšen dvig je bil tudi v javni upravi. To je UMAR zaključil. Tako da vsi, ki govorite, da imamo na polovici plačne reforme vsa nesorazmerja odpravljena – in tudi sindikati, ki danes pravijo, da je to problem, zahtevajo, da se nadaljuje -, s temi podatki skušam dokazati, da so ta notranja nesorazmerja v pomembnem delu že izravnana maksimalno, torej, ljudje še čakajo 2-krat po 4%.

Ko smo s pogajanji prišli do konca in se nikakor nismo mogli približati, kajti zahteve so bile še na zadnjem usklajevanju pred podpisom s strani različnih interesnih poklicnih skupin tako različne, da je na koncu skupen izdatek, za katerega bi morali povečati plače (finance so bile prisotne), presegal krepko čez 100 milijonov evrov, v enem delu zaradi odprave plačnih nesorazmerij, v drugem delu zaradi želje, da se sprostijo napredovanja v letu 2011.

Zato smo povabili k podpisu tiste, ki so želeli podpisati, niso niti vsi, ki so se pogajali, podpisali. Podpise smo dobili od pet reprezentativnih sindikatov, ki jih je v pogajanjih zastopal gospod Štrukelj, pridobili smo podpis od enega, ki ga je v pogajanjih zastopal gospod Posedi, naknadno smo pridobili še izjavo, da še en reprezentativni sindikat pristopa k podpisu. Torej, danes beležimo 7 podpisnikov. Vemo točno, da so ti podpisniki iz različnih dejavnosti, saj na pogajanjih so se pogajali tako sindikat delavcev zdravstva in socialnega varstva, ki ima po njihovih javno objavljenih podatkih preko 17.700 članov, potem sindikat delavcev v zdravstveni negi preko 8.000 članov, to so podatki iz leta 2006. Policijski sindikat prek 6.000 članov, potem sindikat vzgoje in izobraževanja, znanosti in kulture preko 39.000 članov. Ti ljudje so se pogajali, izpogajali in na koncu dobili mandat svojih članov, ki jih predstavljajo, za podpis takšnega dogovora in aneksa. In kakšen zakon je danes pred vami? Da nam dovolite in da nam daste možnost, spoštovane poslanke in poslanci, da preverimo tudi ta kvorum, ki smo ga v socialnem dialogu dosegli. Ta kvorum že danes obstoji, ampak je žal v zakonu zapisan samo za sklenitev kolektivne pogodbe, to je celo nedopustno in tega ni nikjer videti v svetu, da bi za isti pravni akt veljala dva kvoruma kot smo temu danes priča. Prvi kvorum, se pravi, če podpišejo predstavniki sindikatov štirih dejavnosti, ki zastopajo najmanj 40% po članstvu uslužbencev v javnem sektorju, to je aktualni kvorum, ki si ga ni namislila ta Vlada in je zakonu določen za sklenitev kolektivne pogodbe. In danes so vam, gospod Gorenak, na odboru pa ne jaz, sporočili predstavniki sindikatov, da ste vi v letu, vaša vlada spremenili kvorum med pravili igre, se pravi pravila igre med tekmo v letu 2006, ko ste ta zakonski kvorum zamenjali in ga zrelativizirali z lažjim kvorumom po njihovi oceni, to je, da je zadosti, če je večina reprezentativnih sindikatov. In ta kvorum je tudi veljal za sklenitev kolektivne pogodbe 2008. Tako, da to kar nam očitate so vam sindikati povedali, da je to vaša praksa. Imamo pa bolj ko ne zaključena pogajanja. Mi smo s pogajanji zaradi 1.10. morali zaključiti, mi nismo mogli več čakati, ker moramo do 1.10. v parlament dati proračun, ne samo to, 1.10. nam zapade vplačilo 100 milijonov, tako da ta pogajalski proces je pri nas bil časovno omejen zaradi težko popravljivih posledic, ki nam grozijo. To je zadolžitev za dodatnih 100 milijonov. Takšna je aktualna določba v kolektivni pogodbi. In še vedno tudi ne drži, da mi posegamo v kolektivno pogodbo s tem, ki je pa določala drug kvorum, ampak ta samo za spremembe, celo na prvo mesto ga damo, na prvo mesto, kar je bil utemeljen očitek danes na odboru, da je strokovno bistveno manj korekten ta predlog. Še vedno bomo najprej povabili k podpisu in ugotavljali večino po veljavnem kvorumu kot je danes zapisano v 4. členu kolektivne pogodbe za javni sektor. Spremembe in dopolnitve bodo veljale, če bo od 29-ih podpisalo 15 reprezentativnih sindikatov ne glede na članstvo. Ko bomo ugotovili, da 15 podpisov ni, bomo šele podrejeno šli pogledati ali ti, ki so podpisali, predstavljajo, kot je navedeno v drugem odstavku, štiri različne dejavnosti in njihovo skupno število članstva teh sindikatov presega 40% zaposlenih v javnem sektorju. Ta dva kvoruma sta zdaj oba za veljavnost in za spremembe in za sklenitve. In je dejansko ureditev enaka kot vaša poslanska skupina predlaga z amandmajem. Če natančno pogledate, je večina, prva večina, ki jo za sklenitev in za spremembe določa ta novela, večina ki jo vi z amandmajem predlagate, popolnoma enaka. Tako, da ne morem reči, da se z vašim amandmajem po vsebini ne strinjam, ker smo mi predlagali to večino, da ne posežemo v kolektivno pogodbo, da sindikati ne morejo reči, da smo spremenili kvorum za katerega so se leta 2008, ko so podpisali kolektivno pogodbo, so se za njega dogovorili, čeprav čisto nesistemsko samo za spremembe. Mi dodajamo samo še kvorum porejenega, ki danes v zakonu velja za sklenitev kolektivne pogodbe in vsebinsko je vaš amandma popolnoma enak kot naš 1. člen. Ne morete nam pa vzeti pravice, da bo kvorumu, ki danes že obstoji, in še to povem in končam, in so ga predlagali v letu 2004 – ta amandma sem danes poslancem pokazala – takrat še ne razdvojeni reprezentativni sindikati javnega sektorja, takrat je bila še ena poslanska skupina, pisali so poslancem, 17. junija 2004, zahtevali da se kot kvorum za sklenitev kolektivne pogodbe določi in pravijo: “Odločitev o predlaganem amandmaju je bila sprejeta na 106. sestanku pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov, dne 9. junija 2004. Sprejeta je bila v okviru 2. točke, obravnava amandmajev k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju.” Brez glasu proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Na sestanku so bili prisotni predstavniki sedemnajstih sindikatov javnega sektorja. Govorimo o letu 2004 pa o eni pogajalski skupini. Glede na število članov, sindikatov, ki so glasovali za sprejem navedenega amandmaja, so za amandma glasovali sindikati, ki predstavljajo vsaj 90% vseh članov sindikatov v javnem sektorju. Spoštovani gospod predsednik!

Posebej poudarjamo, da v kolikor amandma k 11. členu …, ne bi bil sprejet, bi izgubila kolektivna pogodba … . Prepričani smo, da se z določitvijo predlaganega kvoruma za splošno veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor, podpisati jo morajo sindikati iz najmanj štirih dejavnosti, ki imajo skupaj več kot 40% članstva v javnem sektorju, ter izjemno pomembni pogodbi podeljuje ustrezna legitimnost. Tukaj ni mogoče temu kaj očitati, bili so soglasni leta 2004 in točno tole rešitev, brez da bi vejico popravili, ki je v aktualnem zakonu, dajemo kot podrejeno možnost za sklenitev in za spremembe in dopolnitve. Tako da, socialni dialog se nadaljuje, ne posegamo v kolektivno pogodbo, nič ne rušimo, kvarimo, skratka morate pa priznati, da bi bilo krivično, da glasov javnih uslužbencev, ki so pač razumeli, da moramo v javnem sektorju deliti usodo z realnim sektorjem, ne bi na en način upoštevali.

Hvala lepa.