Parlamentarna preiskava Golobič

Objavljamo stališče poslanske skupine Zares – nova politika o ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije za ugotovitvi politične odgovornosti Gregorja Golobiča, ki ga je na 8. redni seji Državnega zbora predstavila Cvetka Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi in kolegice.

Dejstvo je, da v slovenski poosamosvojitveni zgodovini ne pomnimo primera tako obsežnega brezobzirnega in neizprosnega političnega in medijskega linča politične osebnosti, kot smo ga spremljali v zadnjih tednih v primeru Golobič. Na relativno nepomembni vsebini zamolčanja 10-odstotnega deleža v zasebnem podjetju pred, poudarjam mediji in javnostjo, je bila zgrajena zgodba odstranitve in krutega obračuna s politikom, ki je očitno trn v peti mnogim; posameznikom, politični konkurenci in številnim lobijem. Od tu prav gotovo izvirajo mnogi motivi za podpihovanje in potenciranje njegove napake, ki pa so presegli vse meje zdravega razuma in sorazmernosti. Naj vas zato spomnim, in to ne zaradi opravičevanja ali izmikanja od problemov, pač pa zaradi sorazmernosti in primerjanja teže zadev, na nekatere velike afere in zgodbe iz preteklosti kot so: nikoli zaključena in raziskana afera s prodajo orožja, mater vseh afer, oškodovanja pri gradnji slovenskih bolnišnic, nepravilnosti in neracionalnosti pri gradnji avtocest, pri nakupu Patrij, prodaji Mercatorja in s tem povezanega osvajanja medijskega prostora, neracionalne in škodljive poteze na področju energetike. Na primer samo zaradi zavlačevanja pri izdaji dovoljenja za gradnjo šestega bloka termoelektrarne Šoštanj s strani bivšega ministra Vizjaka je nastalo po oceni 200 milijonov podražitev. Odprto ostaja vprašanje čemu in zakaj 21 milijonski kredit dravskih elektrarn mariborski škofiji. Vsem so znane razpredene mreže in vpliv nekega podjetja s področja klima naprav, pa prikrivanje gradnje nove stavbe Ministrstva za notranje zadeve v vrednosti 60 milijonov evrov brez javnega razpisa, ki si ga je privoščil Dragutin Mate. Ali pa velikanske škode, ki so nastale v številnih podjetjih zaradi politično nastavljenih direktorjev, kot to velja za Lovšinovo Interevropo, Palomo, Hit, Luko Koper, Petrol in tako dalje. Milijoni evrov izgubljenih, zapravljenih, ukradenih. Oškodovanja, goljufije, poneverbe, prikrivanja, korupcija. To ni iskanje izgovora za primer Golobič, a vendarle med njimi obstajajo velikanske razlike. Pri tem je potrebno vedeti vsaj troje.

Zaradi prikritja lastniškega deleža zgolj medijem ni utrpela država in njeni državljani nobene škode. Nič ni bilo okradeno. Za tem ni nobene goljufije, nobene poneverbe in Ultra v času njegovega opravljanja javne funkcije ni sklepala poslov z državo. Pri Ultri gre za zasebno podjetje, kjer si nihče ni na tajkunski način prilastil državnega premoženja, saj so vse kar so ustvarili, naredili z lastnim delom, znanjem, raziskavami mlade in prodorne ekipe. Golobič ni v ničemer kršil zakonodaje, saj je svoj delež korektno prijavil tam, kot to zahtevajo pravila. Torej v prijavi premoženja protikorupcijski komisiji in pristojnim davčnim organom.

V medijskem linču zoper Gregorja Golobiča prav gotovo prednjači nacionalna RTV in ni težko ugotoviti, zakaj. Iz maščevanja. Zato, ker smo v stranki Zares najbolj glavno in argumentirano opozarjali na nepravilnosti in zapravljivosti pri porabi finančnih sredstev, ter izpostavljali odgovornost vodilnih na RTV. Je normalno, da se v oddaji Odmevi dan pred današnjo razpravo v Državnem zboru pojavi in komentira zadeve Ultra, krediti, Golobič, odgovorni urednik informativnega programa televizije, kot da smo v vojnem stanju ali izrednih razmerah. Ob tem pa se obenem izogiba odgovornosti zaradi neobjave popravka na zahtevo Ultre in globe, ki mu jo je za to izrekel medijski inšpektor. Vrhunec pa je blatenje in zlonamerno obtoževanje doseglo prav s predlogom za uvedbo parlamentarne preiskovalne komisije, saj v njej predlagatelji skušajo slediti izključno političnim interesom in izrabljanju instituta parlamentarne preiskave. Pravi namen ni v raziskavi spornih zadev, javnega pomena in ugotavljanju dejanskega stanja, ki bo podlaga za ugotavljanje odgovornosti, pač pa le gonja proti Gregorju Golobiču. Parlamentarna preiskovalna komisija se bo namreč prvič lotila izključno posameznika, nosilca funkcije in ne predmeta. Torej javnega pomena. Zato želimo opozoriti na strokovno mnenje enega od ustavnih sodnikov, ki je zapisal, da politično in kazensko preganjanje nosilcev javnih funkcij ne sme in ne more biti namen parlamentarne preiskave in da so ključna vprašanja preiskave namen, predmet in meje znotraj katerih poteka, da ostane legitimna in da se ne spremeni izključno v politični proces preganjanja nasprotnikov.

Prvotno vložena zahteva za parlamentarno preiskavo je bila po oceni stranke Zares bolj politični pamflet kot resna zahteva. Naslednje kaže tudi opozorilo Zakonodajno-pravne službe, ki je opozorila, da predmet preiskave ne more biti oblikovan kategorično, ampak pogojno, in da je treba stopnjo suma o morebitnih nepravilnostih skozi preiskavo šele dokazati. Tako pa so predlagatelji v predmetu preiskave že vnaprej izrekli politično sodbo, do katere bi lahko prišli šele po opravljeni preiskavi. Pripravljeni so bili posegati tudi v pristojnosti Vlade in drugih organov državne uprave, na primer davčne uprave. Vtikali so se v postopek sprejemanja odločitev na Vladi in na samo vsebino odločitve, ter ugotavljali ali je nosilec javne funkcije utajeval davke, kar je v izrecnem nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti.

V poslanski skupini Zares imamo pomisleke, ali zahteva presega meje parlamentarne preiskave. Gre za vprašanje, do kod sega preiskovalna pravica komisije v okviru predmeta preiskave. Temeljno vprašanje je, ali so vse v zahtevi omenjene zadeve javnega pomena, ali je dopustno, da preiskava zajema tudi zadeve, ki so povsem osebne oziroma zasebne narave in javnega interesa ne zadevajo in ne zadevajo družbe v celoti. Da ne omenjamo, da se nam, glede na to, da je Gregor Golobič nosilec javne funkcije zelo kratek čas in da doslej ni bil nosilec javne funkcije, zastavlja vprašanje, kako daleč nazaj lahko sega preiskava. V Poslanski skupini Zares opozarjamo tudi, da je izvajanje nalog različnih vej oblasti ločeno. V razmerju do preiskovanca mora Državni zbor upoštevati ustavni zakonski položaj nosilca funkcije in ne sme opravljati preiskave v zadevah, ki presegajo pristojnosti Državnega zbora, pri tem opozarjamo tudi na mnenje informacijske pooblaščenke, ki ga je izrekal v intervjuju za Delo. Citiram. “Odločba Ustavnega sodišča o sorazmernosti mi je dala misliti. Strinjam se, da ima javnost pravico vedeti koliko je funkcionar zaslužil ali med opravljanjem mandata. Kaj je delal in koliko zaslužil pred državno službo je njegova zasebnost. Meja za javnost premoženja nastopi z dnem izvolitve in ugasne s koncem mandata. V tem primeru se globoko strinjam s priporočili ustavnih sodnikov.” Konec citata.

Kljub vsemu pa smo v Poslanski skupini Zares veseli, da bo naš predsednik in minister Golobič vendarle dobil možnost, da pojasni svoje ravnanje, odgovori na obtožbe in dokaže vso nedolžnost glede številnih pavšalnih obtožb. Mi bomo to preiskavo omogočili in vemo zakaj, ker si želimo, da slovenska javnost končno izve, kaj je v tej zadevi res in kako daleč so šle manipulacije in laži pri diskreditaciji Gregorja Golobiča. Manipulacija včasih anonimnih in redkeje znanih avtorjev v zvezi z Ultro so se začele leta 2004 na razvpiti seji parlamenta brezobzirno in brez najmanjšega namena poiskati resnico, zato je čas, da se te laže nehajo in preiskovalna komisija daje možnost, da se to uresniči; to bo prvič, da se bodo morali obrekovalci soočiti s predsednikom naše stranke Gregorjem Golobičem in tega se že v naprej veselimo. Anonimni dopisi, s katerimi se je afera Ultra začela, so na zahtevo za parlamentarno preiskavo dobili svoje podpisnike. Saj vem, niso vsi poslanci, ki so podpisani pod zahtevo, sodelovali pri kreiranju teh lažnih dokumentov, za katere le še TV Slovenija, A kanal in SDS ne priznajo, da so falsifikati, a velja dejstvo, da so fabrikanti teh anonimk ter podpisniki te zahteve. Cinizem te politične geste, cinizem, ki je v samem temelju delovanja SDS, je v naši zgodbi prignan do absurdnosti. Ljudje so poskrbeli, da so falsificirani dokumenti prišli v nekatere medije, in se potrudili, da so ti mediji iz tega naredili senzacijo. Sedaj vzamejo to medijsko razvpitost tudi za temelj svoje zahteve po parlamentarni preiskavi.

Kot rečeno, parlamentarna preiskava je namenjena ugotavljanju resnice. V tej zadevi se je v glavnem vrtela okrog vprašanja resnice in laži in je to še toliko bolj pomembno. A podpisniki so padli že na prvem izpitu in s tem pokazali svoje prave namene. Neresnice so zapisali kar v samo zahtevo za preiskavo. Tako trdijo, da se Golobič, kot pravijo, z odpiranjem poštnih nabiralnikov v davčnih oazah davkom veselo izogiba, pri čemer je javno znano, da Nizozemska ni nikakršna davčna oaza, ampak članica Evropske unije z Evropi prilagojeno zakonodajo. Poudariti pa moram tudi, da vsi tisti, ki Golobiču očitajo izogibanje davkom – in SDS v tem primeru ne navaja tega kot sum, pač pa že kot dejstvo -, niso navedli niti pol argumenta, na kakšen način naj bi se to zgodilo. Druga taka neresnična trditev je, da je Golobič solastništvo v podjetju Ultra javnosti priznal šele potem, ko ga je ta ujela na laži. Da je Golobič solastnik, je bilo povedano na novinarski konferenci vodstva podjetja Ultra, ko noben medij te informacije še ni imel. Res je, da si je kasneje ena od medijskih hiš želela pripisati to informacijo kot uspeh raziskovalnega novinarstva. A šlo je le za slabo prikrivanje dejstva, da do Ultrine objave sami niso znali odkriti tega podatka, kljub temu, da so na Nizozemskem podatki o lastnikih podjetja za ceno enega evra in pol dostopni na internetu.

Pa poglejmo, kaj tožniki očitajo Golobiču, česa ga sumijo. Na prvi pogled je presenetljivo, da ga obtožujejo stvari, ki so jih, ko so bili na oblasti, sami raziskali in niso odkrili nobene nepravilnosti. SDS bi rada preiskovala poslovanje Ultre z državnimi podjetji in morebitni klientelizem pri tem. A po poročanju časopisa Delo je Janševa Vlada leta 2005 naročila revizijo poslovanja Ultre z Mobitelom in Telekomom. Revizija ni odkrila nobenih nepravilnosti.

Radi bi preiskovali tudi način, kako je Golobič lahko kupil kmetijsko zemljišče, ko ga sme kupiti le kmet. A znano je, da je SDS-ov minister Virant naročil inšpekcijski nadzor te zadeve in spet ta nadzor ni odkril nobenih nepravilnosti. Očitek o izogibanju davkov v Republiki Sloveniji spada med tiste, ki jih je skoraj nemogoče komentirati. Ob vsem modrovanju o davkih na Nizozemskem in pri nas mi do danes še nihče ni ponudil niti na pol uporabne hipoteze, katerim davkom naj bi se Golobič izogibal oziroma katere bi moral plačevati, pa jih ni. Osebne davke se namreč plačuje po kraju bivanja, po domicilu, in Golobič se dohodnini ne more izogniti za noben svoj prihodek, pa če ga ustvarja kjer koli v Evropski uniji. In ker podjetje Ultra Sum nima prihodkov in torej tudi ne dobička, si je težko izmisliti, katerega davka naj bi se izognila Ultra.

Ostaja tudi dejstvo, da so bile vse informacije o ustanovitvi podjetja Ultra Sum, vključno z lastniškimi deleži in lastniki leta 2006 in 2007 posredovane davčni upravi. V zvezi z ustanovitvijo podjetja Ultra sum se tudi veliko govori o nameri prikrivanja lastništva in o poštnih nabiralnikih. Najprej bi rada rekla, da kdor želi prikrivati lastništvo, ne ustanavlja podjetij s svojim imenom v članicah Evropske unije, še posebej ne na Nizozemskem, kjer se lahko, kot sem že povedala, lastništvo ugotovi preko interneta s plačilom evra in pol pristojbine. Kdor hoče prikrivati, si izbere slamnatega moža ali pa žensko, ali pa ustanovi podjetje res v kakšni davčni oazi ali eksotični državi, ki ne daje podatkov javnosti in o lastnikih podjetij.

Skratka, še nekaj argumentov v zvezi z obtožbami, ki so bile danes ponovljene; podjetje Makro 5 in plačilo terjatve za primorsko univerzo. Trditve, da je prejšnja Vlada zavrnila zahtevek Makra 5, je lažna. Prejšnja Vlada o tem ni nikoli sklepala, je pa v času prejšnje Vlade bila sklenjena pogodba, ki je terjatev Makra 5 sploh vzpostavila. Po tej pogodbi so tekle visoke zamudne obresti in poplačilo terjatve je bil način, s katerim se je preprečilo, da bi podjetje Makro 5 lahko unovčilo svojo terjatev z zasegom nepremičnine, ki jo je obnavljalo. Podjetje makro 5 je opravljalo in končalo gradbena dela na hiši Golobiča v Vinjolah. Mnogo, mnogo let preden je prišlo do zapleta s primorsko univerzo, ki ga, še enkrat ponavljam, ki ga je zakuhala prejšnja Vlada, saj je ta Vlada podpisala pogodbo s podjetjem Makro 5 in ne Gregor Golobič.

Obtožba, da je Gregor Golobič neupravičeno pridobil status kmeta, kot sem že povedala, je Golobič imel status kmeta ob nakupu zemljišča, ki je bil takrat leta 1999 ali pa posestva vreden približno sedanjih 53.000 evrov. Pridobil ga je v skladu z zakonom na podlagi odločbe, ki jo je izdala Upravna enota Sevnica in potrdilo o statusu kmeta hranijo še v evidenci zadev. To je preiskoval tudi gospod Virant in ni našel nepravilnosti. Obtožba glede korupcije za pridobivanje slabo zavarovalnih posojil pri NLB. Afera Ultra se je začela z anonimko, ki je navajala, da je Ultra pri NLB dobila preko 20 milijonov nezavarovanih kreditov, to sta zanikala Ultra in NLB. Kreditov je za 5,9 milijona evrov in vsi so zavarovani. A v SDS se s tem ne morejo sprijazniti in sedaj so, nihče ne ve, od kod, privlekli trditev, da so krediti slabo zavarovani. Za takšno trditev ne navajajo niti najmanjšega namiga, od kod dejstva, argumenti, podatki, dokumenti. Kot so zakoniti zastopniki Ultre javno izjavili na novinarski konferenci, so vsi trije krediti Ultre najeti v letih 2002, 2006 in 2008 pri banki Zasavje, ki je del skupine NLB, ustrezno zavarovani z več različnimi instrumenti zavarovanja, zastavo terjatev do naročnika s cesijo, osebnimi poroštvi vodstva podjetja, solidarnim poroštvom družbe iz skupine Ultra, hipoteko nad nepremičninami Ultre in z bianco menicami. Ultrina kredita pri NLB banki Zasavje iz leta 2002 in 2006 v skupni vrednosti milijon 869 tisoč evrov sta zavarovana z bianco menicami, solidarno poroštveno izjavo podjetja Talegro, osebnimi poroštvi vodstva Ultre ter s hipoteko nad poslovno stavbo Ultre v Zagorju, teniško dvorano in pripadajočim zemljiščem. Ultrin kredit pri NLB banki Zasavje z decembra 2008 je v celotni višini milijon 990 tisoč evrov zavarovan z zastavo terjatev do naročnika, cesija, to je direktni prenos sredstev s strani naročnika na banko, solidarnim poroštvom družb iz skupine Ultra, bianco podpisanimi menicami ter s hipotekami na nepremičninah Ultre.

Singapur. Zakoniti zastopniki družbe Ultra so javno izjavili, da niso imeli in nimajo nikakršnih povezav s katerokoli družbo iz Singapura. Ne vem, od kod te informacije. Morda so jih prinesli tisti, ki tja hodijo še vedno na račun nakupa indonezijskega premoga, ki je povzročil veliko škodo, tako za državni proračun, kot tudi za proračun Mestne Občine Ljubljana, kjer so še kako močno prisotne povezave tudi s člani SDS. Gregor Golobič nima s podjetjem Felonika, o katerem ugibajo predlagatelji, da je povezano z Golobičem, popolnoma nič.

Zakaj ustanovitev družbe Ultra Sum na Nizozemskem? Vprašanje se je velikokrat pojavilo. Zato ker je v letu 2005, zaradi sovražnega domačega slovenskega okolja v času vladavine vlade Janeza Janše, nastala situacija, ko so poslovni partnerji Ultre v javnem sektorju, očitno v strahu pred takratno vlado, prekinjali in odpovedovali pogodbe. Kot je razvidno iz javno dostopnih objav, letno poročilo skupine Ultra in Finance, je ustanovitev družbe Ultra Sum pomenil začetek prenosa Ultre in njene dejavnosti v tujino, torej širitev Ultrinih tehnologij in prestrukturiranje z vzpostavitvijo mednarodne mreže, segmentno orientiranih podjetij. V tujino so šli tudi zaradi lažjega nastopa in prodora na mednarodne trge. Nizozemska je nedvomno v tem smislu bolje pripravljena bila takrat, v času vlade Janeza Janše, za investitorje, in je bila bližje finančnim globalnim trgom.

In še v zvezi s povezovanjem predsednika države, Danila Türka, z iskanjem podatkov na sodišču. Izkazalo se je in dejstvo je, da je zaznamek oziroma iskanje podatka povezan s predsednikom sodišča, ne s predsednikom države. In gospa Mojca, ki je navedena, je uslužbenka na sodišču. To je bilo danes poslano tudi časopisu Žurnal, ki pa žal iz nam neznanih razlogov popravka ni objavil, tako kot ga tudi ni televizija v številnih primerih.

Za zaključek naj povem, da v Poslanski skupini Zares menimo, da ta preiskava ni bila sprožena z namenom, da se najde resnica. Njen namen je nadaljevanje diskreditacije Gregorja Golobiča kot politika, ki ga SDS že od leta 2004 ocenjuje za največjo grožnjo na slovenskem političnem prizorišču. V Zares se bomo skupaj s koalicijskimi partnerji potrudili, da se ta namen izjalovi in tokrat vendarle zmaga resnica. Za Zares je to obveza, za Slovenijo pa potreba.