“Opozicija duši delo DZ”

Cveta Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares, je danes na 18. izredni seji Državnega zbora, ob prvi točki, predstavila stališče poslanske skupine Zares.

(Nelektoriran magnetogramski zapis)

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovana javnost!

Poslanci in poslanke smo se danes zbrali na prvi izredni seji. Takoj ob začetku leta so pred nami že tri zahteve zanje s strani opozicije. Skupaj z redno sejo naj bi v januarju zasedali kar na štirih sejah, kot da bi želel nekdo ustvarjati vtis, da je v državi izredno stanje. In nobena od njih ni potrebna. Zakaj? O primeru Golobič smo že začeli z delom v preiskovalni komisiji. Z drugo današnjo temo protikriznimi in strukturnimi ukrepi pa se Vlada intenzivno ukvarja že mesec dni in vsi vemo, da niso preprosti, da imamo različne poglede, ki jih je potrebno pretehtati, preračunati, uskladiti in da predstavljajo velikanske posege v naš sistem in v življenje. A SDS v parlamentu deluje kot da je čas neomejena kategorija. Ustvarjajo se razmere, ko je že ogrožena redna dejavnost parlamenta, da o rušenju ugleda, ki nastaja, ko nas javnost opazuje med brezplodnimi razpravami in predvsem prerekanji sploh ne govorim. Povedano drugače, parlament se duši v poplavi zahtev po izrednih sejah, utemeljenih zgolj z golo razlago, da opoziciji to omogoča Poslovnik, vsebina pa pri tem ni najbolj pomembna ali pa je le v funkciji političnih interesov. Zmanjkuje časa in terminov za delovna telesa, tu smo cele dneve, tudi noči, škoda nastaja, saj drugih rednih zadev tudi za zasedanje, ki je pred nami, nismo pripravili v celoti.

To je posledica taktike izčrpavanja, ko poslanci SDS običajno po nekajkrat eden za drugim ponavljajo ene in iste običajno netočne ter zavajajoče obtožbe in trditve, veliko bliže njihovim političnim željam in ciljem kot stvarnosti, saj so očitno prepričani, da se bo pri ljudeh nekaj že prijelo. Ne nazadnje, račun za to inflacijo izrednih sej, ki je sredstvo za vzdrževanje stanja permanentne, to je stalne predvolilne kampanje SDS, plačujejo davkoplačevalci. Ob vsem tem v SDS še neprestano tarnajo, tudi danes so, da jim ne damo dovolj možnosti govoriti in nastopati. Zraven pa obtožujejo druge, da govorimo o nepomembnih zadevah, ne pa o gospodarski in finančni krizi. Čudno, saj nam je prav SDS vsilila teme, kot so: neprimerne izjave nekdanjega poslanca Vajgla, razprave o totalitarizmu, izbrisanih, pa jaro kačo ob obravnavi poročila varuhinje človekovih pravic. Tudi današnja izredna seja, posvečena na nek način Banki Slovenije, ki je po mnenju predlagatelja, citiram, “ogrozila javne finance,” Banka Slovenije namreč, “posredno povzročila krizo in ogrozila celoten demokratičen sistem,” (konec citiranja), ker ne posreduje neustavno in nezakonito zahtevanih podatkov o konkretnih kreditih podjetju Ultra Vizjakovi komisiji. Tudi to je pravi nesmisel. Seja je nepotrebna in v resnici namenjena nadaljevanju gonje proti Gregorju Golobiču. Z njo je bil izrabljen institut izredne seje. Namen je bil, da se Golobiča obtožuje, preden se mu dodeli status preiskovanca na komisiji, s katerim bi dobil možnost soočenja in tudi pojasnjevanja. Je pa v tej inflaciji izrednih sej vendar nekaj posebnega v parlamentarni demokraciji. Doslej namreč še nismo videli, da bi ena od strank slovenski parlament do skrajnosti izrabljala za politično obračunavanje z enim od predsednikov parlamentarnih strank. Očitno v štabu SDS ocenjujejo, da je Golobič njihov glavni politični tekmec, ki jim lahko prepreči naskok na oblast na prihodnjih volitvah, morda celo na takojšnjih izrednih. Pri tem ne izbirajo sredstev in so doslej za blatenje uporabili vse možnosti, ki jih opoziciji za nadzor delovanja oblasti nudi poslovnik, in še mnogo več.

Kaj se je dogajalo? Najprej je Golobič postal tarča Vizjakove Komisije za nadzor javnih financ na osnovi anonimnega dokumenta, falsifikata, ki je skrivnostno prišel iz NLB. Z bombastičnimi obtožbami, da je Nova Ljubljanska banka dodelila Ultri po začetnih podatkih 21 milijonov nezavarovanih kreditov, ki jih je priskrbel na koruptiven način Golobič, ker je 10% lastnik tega podjetja. In ta dokument, ta pritlehni pamflet, je osnova tudi za današnjo sejo, kolega Vizjak je tudi danes za govorniškim odrom operiral z njim in ga kazal. Zakaj? Ker je v njem podatek, da krediti niso bili zavarovani, kar je laž. Ponavljam, kar je laž in kar je neresnica. Zato je dokument pamflet.

In ta dokument, ta pritlehni pamflet je osnova za to, kar danes se dogaja tukaj. Zakaj? In, če gremo naprej. To se dogaja kljub temu, da je bilo 14. decembra na zahtevo preiskovalne komisije, ki jo vodi poslanec SDS-a, kolega Petan v Državni zbor že posredovan dokument, sam si ga je tudi že prekopiral, ki ga je posredovala Nova Ljubljanska banka in ga je Ultra večkrat in je Ultra tudi sama večkrat obvestila javnost, kaj je resnica. In, kaj je resnica? Kaj je v tem dokumentu? Da je višina kreditov, štirih kreditov v Ultri 6 milijonov 600 evrov.

Drugič, da je bilo do konca leta 2009 vrnjenih 4,1 milijona od šestih milijonov evrov, kar pomeni, da je trenutno zgolj še nekaj čez 2 milijona terjatev.

Tretjič, da so krediti zavarovani z menicami, s hipotekami, s pogodbami za posle, s poroštvi, z nepremičninami in tako dalje, v skupni vrednosti, ki presega vrednost danih kreditov. To je ta dokument, to je ta dokument, ki ga je na zahtevo Ultre NLB dopolnjenega poslala preiskovalni komisiji s podatki, ki potrjujejo moje trditve in ki potrjujejo dokaze o ustreznih zavarovanjih v ustrezni višini. Ta dokument je tu, tudi v Državnem zboru. Vendar vsa ta dejstva za SDS niso pomembna. Nadaljuje z lažmi, polresnicami, z obtožbami in sprenevedanjem. Še več, na seji Odbora za finance so predlagatelji skušali prikazati in obtožiti, ter zadevo napihovati do onemoglosti, da bi takšni krediti, ki ne bi imeli ustreznih zavarovanj, vendar kot sem dokazala in pokazala dokument so jih imeli, lahko pomenili nepopravljive posledice za javne finance in njihovo stabilnost.

Poglejmo nekaj dejstev. NLB ima v gospodarstvu angažiranih okoli 7,7 milijarde evrov. Dolg Ultre pa je 2,5 milijona evrov v tem trenutku, kar je 0,03 celotne vrednosti. In to naj bi ogrozilo slovenske finance. In zaradi teh sredstev, naj bi NLB tudi primanjkovalo sredstev za druge komitente, za podjetnike, ki moledujejo za kredite, kot je bilo danes rečeno. V letu 2009 je NLB v času kreditnega krča dala kredite 6 500 pravnim osebam, v vrednosti preko 3 milijarde evrov in 11 900 kreditov, še enkrat pravim, 11 900 kreditov je bilo podaljšanih v vrednosti 6,6 milijarde evrov.

Mi pa danes tu, v parlamentu govorimo o 6 milijonih Ultrinih kreditov, že mesece in mesece se ukvarja s tem in SDS želi to prikazati kot vzrok za pomanjkanje sredstev v slovenskih bankah, zaradi katerega ne morejo drugi podjetniki do kreditov. Takšne trditve pomenijo smešenje Državnega zbora in podcenjevanje zdravega razuma. Ob tem pa ni skrivnost, da je bilo v času Janševe vlade preko državnih bank, kjer so sedeli njihovi, Janševi nadzorniki in z njihovim blagoslovom odobrenih stotine milijonov evrov za menedžerske odkupe kreditov v kar 68 primerih. Ali pa naj omenim tisto, kar je bilo danes že rečeno, zato, ker ja pač najglasnejši kritik tega prav gospod Vizjak. 21 milijonski kredit, ki so ga državne Dravske elektrarne, na katerimi so bedeli Vizjakovi nadzorniki, dale cerkvenemu Holdingu Zvon 2 in še danes ni vrnjen. Kakšna so pa bila pa tam zavarovanja?! Je bil ta kredit zavarovan?! – Baje z nekimi nezazidljivimi zemljišči na Braču, kot smo lahko prebrali. Toda kaj nam pomaga kazati s prstom na druge, razen morda zato, da bi povedali, da so najglasnejši kritiki in tožniki sami v resnici počeli tisto, kar želijo pripisati drugim. In zadnje plačali ceno, hvala bogu, z izgubljenimi volitvami.

Kaj pa Ultra?! Šlo je za kredit podjetju z 240 zaposlenimi, za financiranje tekočih poslov in financiranje obratnih sredstev, ob dejstvu, da so v letu 2008 imeli 7,3 milijona evrov prihodka. Ultra ni tajkunsko podjetje, kot hočete v SDS neprestano dokazati javnosti. To je zasebno podjetje, pridobljeno brez lastninjenja, sodobno, prodorno podjetje, ki zaposluje tudi veliko doktorjev znanosti. V letih 2004 do 2009 so samo za plače doktorantov prejeli 400 tisoč evrov subvencij. Ob tem pa plačali tej državi, ob vaših očitkih, da se izogibajo plačevanju davkov Sloveniji, kar je laž, kajti tudi če ima podjetje sedež v tujini, plačuje davke tam kjer ima sedež oziroma kjer je registrirano. Tej državi so plačali 15,5 milijona davkov in prispevkov. Sprevržene obtožbe in namere SDS so se na seji odbora neslavno sesule. Predlagatelji pa so osramočeno presenečeni, ko jim je guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec sporočil, citiram: “da je v slovenskem bančnem sistemu kar 42% vseh odobrenih kreditov brez zavarovanj.” Torej v vseh teh primerih bi potem lahko govorimo o korupciji, klientelizmu.

Ampak to je povedal, to je običajna praksa in težko bi izhajali iz stališča, to so njegove besede, da je nezavarovanje znak koruptivnega delovanja. Pri čemer, še enkrat dokazujem, in kažem dokument, kjer je jasno zapisano, da so bili krediti zavarovanji v ustreznih višinah njihove vrednosti.

Prav tako jim je nedvoumno povedal, da Banka Slovenije ni, citiram, doslej v nobenem primeru banka odkrila suma korupcije, kar pomeni, da je namen današnje seje, da Banka Slovenije Državnemu zboru poroča, kot ste zapisali v sklepu, če je odkrila kakršenkoli sum tega, pravzaprav brezpredmeten in izgubljanje časa. Še več, Državni zbor ni organ, ki bi bili dolžni o tem poročati. Še najmanj pa, ponovno citiram dr. Kranjca, ne moremo izražati mnenja individualno za posamezne primere, ne morejo, ne smejo, ker je to nezakonito in neustavno. Ob tem sem prepričana, da to poslanci SDS dobro veste, a sprevrženo in zlonamerno ta dejstva in te zakonske podlage spregledate in jih prikazujete kot zavestno aroganco in neprimeren odnos Banke Slovenije do parlamenta in kot namerno prikrivanje tudi z njihove strani, ker bi tudi oni naj se želeli zaščititi Gregorja Golobiča.

Vzrok za kreditni krč prav gotovo ni v kreditih v Ultri. To je le hudoben, več kot pol leta trajajoč SDS-ov misterij, ki ga neprestano ponavljajo, in se je žal prav zaradi tega v javnosti tudi že večinoma prijel. Predstavniki Banke Slovenije so opozorili na številne vzroke za zmanjšanje povpraševanja po kreditih in na vpadanje kreditne aktivnosti. Urad za makroekonomske analize je med glavnimi navedel tudi to, da slovenska podjetja iščejo posojila v tujini, ker so krediti tam cenejši. Je pa vice guverner dr. Andrej Rant opozoril, da imajo, da na to vplivajo tudi nekatere druge številne negotovosti. In citiram, kaj je rekel. “Ena od negotovosti je tudi politična razprava o individualnih primerih, mimo procedur in postopkov, ki jih predvidevajo zakoni.” Torej, z neprestanim pogrevanjem takšnih konkretnih, skrajno spolitiziranih in na lažeh in pamfletih temelječih primerih, se torej zmanjšuje pri pravnih osebah v Sloveniji občutek varnosti in posledično tudi beg k tujim bankam. Pri tem SDS pozablja in ji ni mar za slovensko gospodarstvo, za slovenske banke in stabilnost finančnega trga. Ne. Cilj je drugačen. Cilj so izredne seje, cilj je govorjenje brez dokumentov, cilj je govorjenje brez dejstev. To potrjuje tudi dokazno gradivo, ki ga je SDS za to sejo, na primer, priložila in ga predstavljajo v reporterju, objavljeni članki in komentarji z bombastičnimi naslovi in vsebino, za katere bi težko rekli, da so napisani profesionalno in skladno z novinarskim zlatim pravilom, da je potrebno zadeve, ki jih navajajo kot dejstva preveriti. Zanimivo. Pred kratkim so v Reporterju objavili nove dokumente, popolnoma identične z dokumenti, ki jih ima kot zaupno gradivo preiskovalna komisija v Državnem zboru in so bili dani s strani Davčne uprave, kar naj bi pomenilo, da odtekajo morda dokumenti že tudi iz Parlamenta, govorijo pa o lastniškem deležu, ki naj bi bil v višini 13%, a dokument je netočen, ker je iz časa registracije omenjenega podjetja in je neažuren. Pridobili pa naj bi ga na Reporterju kot pravijo z raziskovalnim novinarstvom na Nizozemskem. Mi smo ga tudi iskali in v tem trenutku z datum, 7. januar 2010 oziroma 8. januar 2010 ta dokument je popolnoma drugačen in govori o 10% deležu. Takega dokumenta Reporter ni predložil.

Kaj povedati za zaključek? Slovenski politiki je znano dejstvo in praksa, da politiki nikoli, ampak prav nikoli ne smejo priznati napake, ne smejo priznati, da so lagali, zavajali, da so se morda zmotili. Vsi poznamo stotine takih primerov v zadnjih letih, dokazanih laži. Z dokumenti in celo z knjigami podkrepljenih zavajanj, sprevračanja krivde za odločitve na druge, sprenevedanja, da niso nič vedeli, niso bili informirani. Desetine politikov se, žal, zateka k tem vzorcu in mirno živi naprej svoje politično življenje, saj se v luči javnosti in medijev slej kot prej obrnejo k novi aferi in k drugemu politiku. To stanje pa je Gregor Golobič presekal, ravnal je drugače. Žalostno bo, če bo prevladalo mnenje, da je bila največja in neodpustljiva napaka Gregorja Golobiča, da je bil edini, ki je potem, ko je enemu od medijev v množici predvolilnih vprašanj prikril dejstvo, da je solastnik podjetja Ultra, da bo edini, ki je to napako priznal in se za njo tudi javno opravičil. Pri čemer številni drugi politiki pri istem časopisu na isto vprašanje te rubrike niso izpolnili, vendar žal, tega nihče ni problematiziral. Pri tem pa je potrebno povedati, da ni ravnal nezakonito, saj je vse ostale zakonske dolžnosti do Kosove komisije izpolni. Ob tem najbrž ni niti slutil, kakšne bodo posledice tega dejanja in kako zelo visoka cena bo, ki jo bo plačal za to. Vse, kar se dogaja po priznanju napake pa je slab znak za v naprej, slab znak za prihodnost naše politične kulture. Je signal vsem drugim politikom, da se napake, laži, krivde, zmote ne sme nikoli priznati, ne glede na težo, ne glede na obseg, ne glede na škodo, pri čemer je Golobičeva teža zelo majhna. Gre izključno za moralno, etično dimenzijo vprašanja zavajanja enega od časopisov oziroma posredno javnosti.

Žalostno pa je, da imajo pri obtožbah, pri metanju kamenja na druge, pri kazanju s prstom največ povedati in so najglasnejši v obtožbah prav tisti, ki so sami v preteklosti velikokrat lagali, prikrivali, zavajali in držali vrečo pri krajah. To ni opravičilo za Golobičevo ravnanje. On je svojo ceno plačal in jo vsak dan znova plačuje. Žalostna pa je resnica, da se je večina s tem pripravljena sprijazniti in sprejeti kot dejstvo.