“Open space” zbližuje
Pred kratkim sem imela priložnost sodelovati na tri dnevnem seminarju o stavbni politiki, s poudarkom na vprašanju, kako naj mladi čim prej pridejo do lastnega stanovanja, kako naj se osamosvojijo in zapustijo »Hotel Mama«, saj v Sloveniji kar 75 odstotkom mladih do 30. leta, še vedno biva pri starših! Tema je bila vsekakor zanimiva, a to ni bistvo tega zapisa.
Tri dni smo se družili mladi politični aktivisti s Slovenije in Hrvaške! To je bistveno. Člani političnih podmladkov z obeh strani schengna, levi in desni, en drugemu tako podobni, a hkrati tako daleč! Skratka skrajno heterogena skupina mladih ljudi, željna novega znanja, izkušenj in polna entuziazma. Na prvi poglej se je zdelo, da bo delo v taki skupini nemogoče ali vsaj nekonstruktivno, a se je prvotna teza izkazala za napačno. Med nami so bile jezikovne prepreke, saj so nas sosedje le stežka razumeli, različna strokovna in politična ozadje nam niso bila v pomoč, v zraku je bilo čutiti nezaupanje, v stilu »idličnih« medsosedskih odnosov, kot jih slikajo mediji in »prefinjena« zunanja politika na obeh straneh. In vendar, seminar je bil zelo uspešen. Uspelo nam je premagati vse razlike in to na način, da je vsak lahko razvijal vprašanje, ki ga je najbolj zanimalo. Metoda »open space« je rešila projekt. Šele, ko smo imeli proste roke, ko smo lahko sami razporejali čas in teme, ko je vladala navidezna anarhija, popolna svoboda misli in dela, smo postali prava skupina. Prav zaradi metode, ki deluje na dejstvu, da je najbolj produktiven čas na seminarjih in konferencah prav odmor za kavo, smo imeli priložnost spoznati en drugega, odpirati teme, ki so se nam zdele najbolj relevantne, se spoznavati in učiti en od drugega. In zaključek. Pravi »team building«, odlični rezultati, samoiniciativni terminski plani bodočega sodelovanje, novi kontakti, novi prijatelji. Ideja za naše starejše kolege?
Presenetljivo se mi je zdelo dejstvo, da naši mladi sosedje o nas tako malo vedo in seveda obratno. To, da niso člani evropske družine je bilo opazno, že mladinska politika, pa čeprav je naša daleč od svetlega vzgleda, je tam izredno slabo razvita. Ker je Sloveniji vstop Hrvaške v EU v velikem interesu, menim da jim s svojimi izkušnjami zagotovo lahko pomagamo. In tu se je v meni ponovno zbudila ideja, ki sva jo s kolegom preigravala že pred dobrim letom dni. Ideja, ki so jo že takrat povzeli določeni novinarji, ideja, ki je konec koncev naletela na odobravanje celo na Ministrstvu za zunanje zadeve, a na koncu zaradi »sproščene« klime, ni ugledala luči sveta. Morda je pravi čas prav zdaj. Gre za ustanovitev Sklada za sodelovanje mladih Slovenije in Hrvaške. Sklad bi bil namenjen spodbujanju in financiranju bilateralnih seminarjev, konferenc, izobraževanj, delavnic v smislu kako priti do evropskih sredstev namenjenih mladinskim projektom. In spet smo pri bistvu! Nam je to sploh potrebno in zakaj nam je potrebno? Odgovorov je več, a naj jih nanizam le nekaj: sožitje, toleranca, skupna zgodovina, skupna bodočnost.
Mediji in nespretna zunanja politika ustvarjajo mnenje, da nismo prijateljski državi, kopičijo se neki navidezni konflikti, ljudje pa ostajamo isti. Dobri in slabi in to na obeh straneh. Skupne izkušnje, podobno nrav, evropska zgodovinska zavest…tako podobni v razmišljanju in načinu življenja, a ločeni. Eni v Evropi, drugi šele na poti.
