Odziv na komentar Levičarji na točki nič

Pretirana poenostavljanja Jožeta P. Damijana

Jože P. Damijan je v komentarju z naslovom Levičarji na točki nič, objavljenem 21. oktobra 2011 v Financah, med stranke, ki imajo “v svojih programih zapisano pogubnost načela produktivnosti in implicitno zahtevo po ničelni gospodarski rasti”, uvrstil tudi stranko Zares in njen Manifest za odgovorno ekonomijo. V nadaljevanju še trdi, da ta dokument (in še dva druga) temelji “na sovražnem odnosu do gospodarstva in tehnološkega razvoja” in nas prepričuje, da je huje od strela v koleno, če “bi podjetjem ubili osnovni razvojni mehanizem produktivnosti, profitni motiv”.

Jože P. Damijan tako načenja temo, ki nima zgolj ekonomskih, ampak tudi filozofske razsežnosti. Da ta filozofija ni le kabinetna zabava, ki se skuša zoperstaviti takorekoč naravnemu nagonu po razvoju, ampak ima vprašanje rasti in razvoja svoje konkretne in lahko tudi katastrofalne izpeljave, nam kaže zgodba o Velikonočnem otoku in nekem bistveno manjšem otoku v Polineziji (ime sem pozabil), ki jo je opisal Jared Diamond v Propadu civilizacij. Na prvem so verjeli v razvoj, izdelovali kipe in sekali gozdove, da so te kipe premeščali na obalo, na drugem pa so verjeli v obstoj in po tisočih let niso kaj dosti drugje, kot so bili pred tisoči let. Prve civilizacije ni več, ker si je, ko je posekala zadnje drevo, spodsekala tudi predpostavko svojega preživetja, druga obstaja, ker je konzervirala svoje življenje – med drugim tudi tako, da celo z detomori vzdržuje število prebivalcev otoka na številki okrog 1500. Zgolj vprašanje časa je, kdaj bo celoten planet skrčen na velikost teh dveh otokov in kako blizu smo temu času.

Vprašanje, ki se zdravo razumsko pojavi, ko komu povem to zgodbo – in to vprašanje ima opraviti s hotenji, ne pa z dobički in ekonomijo – je, “ali hočeš povedati, naj ostanemo nevedni in živimo v jamah?”. Gotovo ne, a še manj si želim, da bi izginili, kot so prebivalci Velikonočnega otoka.

Toliko o filozofiji. Drugo pa je vprašanje, ali je Jože P. Damijan naš Manifest sploh prebral oz. kako natančno ga je bral. V njem namreč ni nikjer govora o ničelni rasti (kar je sicer relevantno vprašanje) in tudi ne ukinitvi profita kot motivatorja podjetniškega delovanja. V Manifestu celo izrecno piše: “Dobiček je nujna, tako rekoč samodejna posledica človekove učljivosti in ustvarjalnosti pri uporabi razpoložljivih bogastev”. Pač pa v Manifestu izrazito nasprotujemo temu, da bi bil profit EDINI motiv gospodarstva in da bi bil BDP EDINI kazalnik razvoja. Kadar je, in sedaj v glavnem je, se to prevede tudi na čisto osebno raven in dobički pristajajo v žepih kogarkoli že, ne pa v investicijah, ki bi koristile širši skupnosti. Kdor meni, da se to da popraviti z nekaj dodelavami sistema, ni kaj dosti drugačen od vernikov samoupravljanja, ki so razlagali, da je sistem že pravi, le izvajati ga je treba, kot je zamišljen.

Glede očitka o sovražnosti do gospodarstva in tehnološkega razvoja pa bi res lahko odgovoril s “halo, na koga pa ta očitek naslavljate?!?!”. Predsednik stranke Zares je kot minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo po 30 letih stagnacije in nazadovanja dosegel bistven preboj v višini proračunskih sredstev za raziskave in razvoj (sedaj blizu 1% BDP), kar skupaj s politiko koncentracije razvojnih kapacitet v akademski in gospodarski sferi predstavlja osnovo za premik v tehnološki posodobitvi našega gospodarstva v prihodnjih letih. “Povečevati sredstva za raziskave in razvoj do 3,6 % BDP; od tega 1,2 % iz javnih virov” in “povezovati institucije znanja z inovativnim gospodarstvom” pa sta citata iz Manifesta, ki demantirata Damijanov zapis.

Skratka: Jože P. Damijan je naš Manifest predstavil zelo poenostavljeno. Razumem, da si avtorji velikokrat, za potrebe javne polemike, žogo “naštelajo” tako, da jo je lažje brcniti, pa vendar…

Bogdan Biščak,
sekretar stranke Zares