Odziv Bogdana Biščaka na zavajanje Petra Jančiča
(Odziv Bogdana Biščaka, sekretarja stranke, na zavajajoče pisanje Petra Jančiča v Sobotni prilogi Dela 13. marca 2010)
Da je Peter Jančič težko nepristranski, ko gre za zadeve, povezane s Pivovarno Laško in bivšo vlado, se, domnevam, strinja tudi on. Njegovo imenovanje in razrešitev kot odgovornega urednika Dela je bilo preveč povezano z vladnim »prevzemom« Dela in asistenco Pivovarne Laško pri tem projektu na eni strani in kasnejšim izbruhom nesoglasij med tema akterjema, da bi še tako dobronameren novinar težko ohranil objektivnost, ko gre za presojo takratnih dogodkov. To seveda velja tudi za presojo dogodkov okrog podaljšanja kredita Infondu s strani NLB, vlogo takratnega predsednika uprave NLB Draška Veselinoviča in nezakonitim uhajanjem dokumentacije NLB o kreditih podjetju Ultra. Zato ni presenečenje, da se Petru Jančiču, ki se v članku Muke Gregorja Golobiča preizkuša kot odvetnik Draška Veselinoviča, ni uspelo izogniti pristranskosti in napakam.
Da se je Peter Jančič lotil obravnave – kot jim on pravi – Golobičevih težav z levo roko, se najbolje vidi v delu, kjer skuša rešiti Draška Veselinoviča pred sumom, da je on spravil v javnost dokument o Ultrinih kreditih pri NLB. Ker se zaveda, da mora nekako ovreči motiv maščevanja zaradi razrešitve s položaja predsednika uprave, nas skuša prepričati, da je Veselinovič dokument o Ultrini izpostavljenosti do NLB zahteval, ker se je takrat odločal o reprogramu enega od njenih kreditov (in seveda ne zato, ker je nameraval ta dokument nezakonito odtujiti). Pri tem zapiše, da je Veselinovič o tem reprogramu odločal 8. 5. Če bi na tem mestu pisal v slogu Petra Jančiča, ki se na dolgo in široko razpiše (le zakaj?) o tem, kako ne ve, kdo mu je poslal omenjeni dokument, bi sam zapisal, da sem se dolgo trudil ugotoviti, od kod Jančiču ta napačen datum. Kredit, o katerem govori, je bil namreč reprogramiran v marcu, kar je iz dokumenta, ki ga je v parlamentu predstavil poslanec Vizjak, jasno razvidno, saj je bil izdelan 12. 3. Potem, ko sem se dolgo mučil s tem vprašanjem, mi je končno padel pogled na zgornji levi rob prve strani »Vizjakovega« dokumenta in videl, da tam na veliko piše 8. 5. Potem sem približal dokument očem (čital sem brez očal) in videl, da je pred to številko, ki izgleda kot datum, z manjšimi črkami zapisano »Točka dnevnega reda:«.
Skratka, če bi zapisal na kratko, bi se glasilo takole: Peter Jančič je številko, ki označuje točko dnevnega reda, zamenjal za datum in na tej podlagi zgradil pravljico o Veselinovičevem preverjanju Ultre pred odločanjem o reprogramu njenega kredita. (Mimogrede: Petra Jančiča sem v odzivu na njegov članek Kriminalisti pri urednikih že pred mesecem dni opozoril na njegovo težavo z datumi, a očitno ni pomagalo.) Najbolj smešno pri tem pa je, da Jančič, ko govori o Golobičevih težavah, te vidi predvsem v tem, da on in Zares nista znala oceniti vsebine in pomena dokumentov, ki so prišli iz NLB v javnost. V Zares smo, v odzivu na afero Ultra, verjetno naredili kako napako, ampak takšne šlamparije v oceni dokumentov, kot jo opisana Jančičeva, ni bilo med njimi.
Nasprotno: vse naše ključne trditve se skozi parlamentarno preiskavo in odgovore NLB (ki je v času Veselinoviča vtrajno molčala in – kljub Ultrini odvezi molčečnosti – ni želela odgovoriti na nobeno vprašanje) kažejo za točne. Ultrini krediti so bili in so zavarovani (Jančič in nekateri drugi novinarji bi sedaj, ko je to jasno, radi presojali ali ustrezno, a o tem odloča banka in ne oni) in Ultra je do svojih kreditov prišla v postopku, ki je bil povsem enak kot za druge komitente. Glede na navedbo guvernerja Banke Slovenije, da je polovica kreditov pri slovenskih bankah nezavarovanih, lahko rečemo, daje bil v resnici postopek celo strožji, kot do večine ostalih komitentov.
Ker opisana Jančičeva napaka najlepše ponazarja njegov nonšalanten pristop k temi, ki jo opisuje, sem jo prikazal na malo daljši način. Je pa teh napak še kar nekaj. Od tega, da Golobiču pripiše, da je šele na seji preiskovalne komisije umaknil izjavo, da Ultrini krediti niso bili reprogramirani (v resnici je to storil takoj po izredni seji DZ, ko mu je bil predočen »Vizjakov« dokument), prek tega, da se trudi Veselinoviča predstaviti kot le enega od tistih, ki je lahko dokument protizakonito spravil v javnost (kljub temu, da je bil le pri njem natisnjen in kljub temu, da tudi Jančič sam zapiše, da je bilo maščevanje motiv za sprožitev afere Ultra), pa do trditve, da je Ultra bila in bo bistveno odvisna od poslovanja z državo (v resnici je delež prihodkov Ultre v poslovanju z državnimi podjetji, kot je to javno že pojasnila, v povprečju nekaj zadnjih let le okoli 20 %).
Peter Jančič kot eno od Golobičevih napak vidi tudi to, da se je »spravil na novinarje in urednike«. Novinarji naj bi bili napačna tarča, ker si niso izmišljali, saj je, pravi, danes že znano, da sta bila dva od dokumentov iz NLB. Novinarji niso poštarji, ki objavljajo dokumente, ki jih kdorkoli že spravi do njih z namenom diskreditacije. Novinarji so dolžni iskati resnico in kaj je resnica se ne ugotovi s tem, da se izve, čigav je dokument. In resnica jim je bila ves čas pred nosom, le da je nekateri niso želeli videti. Tega, da je Gregor Golobič opozarjal na dejstva (da je trditev o nezavarovanih kreditih in posebni obravnavi Ultre navadna laž) pač ni mogoče uvrstiti pod »se je spravil na novinarje in urednike«. Razen, če kdo razume novinarstvo kot kasto, ki se je niti na napake ne sme opozoriti. Ker se bo pač maščevala.
Dokument o Ultrinih kreditih je v javnost spravil ali amater, ki ni vedel, da tiste ničle na dokumentu ne pomenijo nezavarovanih kreditov, ali pa nek zlonamernež, ki je to vedel in namerno »prodal« to interpretacijo novinarjem, ki še danes ne vedo, kaj tiste ničle pomenijo. Afera Ultra je zato v resnici afera NLB, je afera o izdaji poslovne tajnosti, zaradi diskreditacije nekega politika z lažnimi podatki. Etično novinarstvo bi svojo napačno oceno moralo priznati, ne pa jo prikrivati z novimi napakami.
Bogdan Biščak
