Odmev na slovenski film

Na predvečer slovenskega filmskega festivala v Portorožu je bilo v prispevku o kondiciji slovenskega filma (v Odmevih, 27.09.2011) izrečeno mnogo netočnosti in pristranskih ocen. Npr. trditev, da nova zakonska ureditev ni vpeljala samostojne ustanove in obvezne participacije nacionalne in komercialne televizije.
Zakon o Slovenskem filmskem centru, ki je bil sprejet v tem mandatu je

a) odpravil pretekle anomalije, na katere je opozorilo tudi Računsko sodišče
b) uvedel je samostojno ustanovo (agencijo), ki jo večinsko upravljajo in nadzorujejo ljudje s področja filma (Računsko sodišče nas je sililo k vrnitvi filma na MK, kar bi bil unikum v Evropi in veseli me, da smo te rešitve uspeli zavrniti)
c) vpeljal obvezno sofinanciranje slovenskega filma iz virov komercialne in nacionalne televizije. Zakon namreč prinaša slovenskemu film dodatna 2 milijona EUR od RTVS in dobrih pol milijona EUR od komercialne TV.

Res pa je, da se javna RTVS temu upira in je ta del zakona dala v ustavno presojo.

Število celovečernih filmov, ki smo jih v Sloveniji posneli v zadnjih dvajsetih letih res ni tako, kot v drugih državah, kjer je kritična in ustvarjalna masa večja, kjer sta močnejša tradicija ter trg in kjer so zasebni in državni viri bogatejši.

A vendarle – posneli smo več celovečernih filmov kot jih je bilo v prispevku omenjenih (okrog 85 in ne 67, čer odmislimo kratke, televizijske in druge zvrsti).

Upoštevati pa velja velik porast AV produkcije, saj so se sredstva za razpise na tem področju takorekič podvojila. Na javnem razpisu za AV produkcijo v letu 2010 je bilo izbranih 30 projektov, odstopila sta dva, v skupni višini 1.311.000,00 EUR.

V letu 2009 je bilo sofinanciranih 40 AV projektov, skupna realizacija pa je bila 1.597.624 EUR.

Načrtovan porast proračuna za film za leto 2011 in naprej – na čemer sem trdo vztrajala do takorekoč zadnjega diha (več kot dva milijona eur!), je resda v nadaljevanju deloma povozil rebalans.
A kot nam je bilo kasneje pojasnjeno, se je to zgodilo predvsem zaradi nemožnosti črpanja in porabe dodanega in povečanega denarja, saj je preoblikovanje filmskega sklada v filmski center (sprejemanje pravilnikov, konstituiranje organov, komisij etc…) vzelo določen čas, ki je šel v škodo priprave razpisov.

Želim si, da bi v bodoče, ko bo SFC utečen in – upam – aktiven zagovornik in dober skrbnik filmske ustvarjalnosti dokazal, da bi tovrstna povečava sredstev naš prostor obogatila. Res pa je, da ne plemeniti (zgolj) denar, temveč predvsem kreativna moč ustvarjalcev.

Veseli dejstvo, da je letošnja bera filmskih del, ki bo prikazana na festivalu bogata in – upajmo – tudi kvalitetna. 130 prijavljenih filmov (od katerih je kar polovica uvrščenih v tekmovalni program) priča o veliki razvejanosti filmske dejavnosti in o potencialih, ki bodo v prihodnosti zagotovo izboljšali občutke, da je slovenski film “dolina nesreč” ampak, da je lahko tudi “veselica”.

Majda Širca