Obtožba je izraz političnega samoljubja

“Da je predsednik države s podelitvijo srebrnega odlikovanja Tomažu Ertlu ogrozil ustavne temelje, je očitno pretiravanje, ki že meji na izgubo zdravega razuma,” je danes predstavitev stališča poslanske skupine Zares zaključila Cveta Zalokar Oražem.

(nelektoriran magnetogram)

Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovani kolegi in kolegice, spoštovana slovenska javnost!

Po nizu zahtevanih izrednih sej parlamenta ter njegovih odborov in komisij, s katerimi se poskuša načrtno ustvariti vtis, da v državi vladajo izredne razmere in da je treba ekonomsko in gospodarsko krizo za vsako ceno spremeniti tudi v politično krizo, ter po treh vloženih interpelacijah v letu dni, so poslanci opozicijskih SDS in SLS zadnje dni januarja vložili tudi dvaindvajset strani obsegajočo obtožbo zoper predsednika republike pred Ustavnim sodiščem zaradi, kot so zapisali, kršitve Ustave in hujših kršitev zakona.

Po večinoma neutemeljenih napadih na praktično vse državne institucije, od sodstva, Kosove komisije, Računskega sodišča, informacijske pooblaščenke, varuhinje človekovih pravic in tako dalje, smo prvič v zgodovini slovenske države doživeli, da je neka stranka izrabila to v Ustavi edino predvideno možnost za politično odstavitev na splošnih volitvah izvoljenega predsednika, preden se mu konča mandat.

Bilo je rečeno: “SDS je z vložitvijo ustavne obtožbe zlorabila to ustavno možnost za svoje politične potrebe in skladno s svojo strategijo stalne ofenzive na vse strani odprla še eno novo fronto.” Z vložitvijo ustavne obtožbe proti predsedniku države poskuša najprej za silo zakrpati politično škodo po nedavnih razkritjih, ko se je izkazalo, da so bile njihove obtožbe zoper nekatere politične tekmece iz levosredinskega prostora neosnovane in so služile zgolj manevrom očrniti posameznike.

Drugi razlog bi lahko bil preusmeriti pozornost javnosti stran od vpletenosti njihovih ljudi v korupcijsko sumljive posle s finskimi oklepniki. Dejstvo namreč je, da je prvak stranke Janez Janša v širšem krogu osumljenih korupcijskega sodelovanja pri tem vojaškem poslu. Poleg tega pa se v medijih skoraj vsak dan pojavljajo novi in novi obremenilni dokumenti, ki nakazujejo vpletenost SDS-a, podelitev provizij, ki bi jim lahko mirno rekli podkupovanje. Podpise poslancev SLS-a pod to obtožbo je treba gledati iz drugega zornega kota. Razumemo njihovo potrebo po opozicijski drži, toda bolj ali manj je očitno, da so zgolj pri tej obtožbi zagotovili potrebne podpise. Od tod tudi nekako opazna mlačna podpora tej ustavni obtožbi. Najbrž pa imajo tudi slabo vest, saj radi poudarjajo, da je potrebno in bi se morala politika ukvarjati predvsem s težavami, ki jih prinaša gospodarska kriza.

Tokrat ni zraven tudi nacionalistov, Jelinčičevih nacionalistov, saj je očitno, da obtožiti predsednika države kršitve zakona zaradi podelitve nekega srebrnega odlikovanja, čeprav mu prav Ustava daje to pravico podeljevanja odlikovanj in častnih nazivov, da je pravzaprav to preveč celo za gospoda Jelinčiča. Zakaj preveč? Ko so na ustavni komisiji, ki jo je vodil prof. France Bučar razpravljali o predlogu Ustave, so se pri členu o odgovornosti predsednika republike mnenja razhajala predvsem pri tem, v kakšnih primerih lahko parlament predsednika republike obtoži pred Ustavnim sodiščem kršenja Ustave. Večina je takrat menila, da je treba ustavno obtožbo predsednika države omejiti zgolj na primere, ko predsednik zavestno huje krši Ustavo in zakon oziroma, da mora biti obtožba le izjema za najhujše primere kršenja Ustave. Da je potrebno ustavno obtožbo omejiti na primere, ko gre za zlorabo ustave, se je strinjal tudi nekdanji ustavni sodnik in danes profesor Tone Jerovšek. Če je ne bi omejili, bi po njegovem, takratnem mnenju, citiram: “v Državnem zboru nenehno odločali, ali predsednika obtožiti ali ne?“, konec citata.

Ne zanikamo, da se mnogi ne strinjamo s tem, da je predsednik Danilo Türk med drugimi policisti odlikoval tudi nekoga, ki je v začetku osemdesetih dve leti neposredno vodil takratne službe državne varnosti in pozneje bil do leta 1990 tudi notranji minister.  Tudi v Poslanski skupini Zares imamo deljena mnenja in poglede na vlogo bivšega notranjega ministra v prejšnjem režimu. Predvsem pa smo prepričani, da je potrebno v primerih podeljevanja odlikovanj vedno iskati širši konsenz o nosilcih odlikovanj in njihovih dejanj. V nasprotnem primeru podelitev odlikovanja lahko doživi ostro politizacijo mnenj o tem, ali si odlikovanec oziroma njegovo odlikovanje, njegovo dejanje sploh zasluži takšno čast. S tem pa se lahko povzroči škoda tudi odlikovancu kot tudi institutu odlikovanja.

Kljub navedenemu pa smo prepričani, da s podelitvijo tega odlikovanja predsednik države ni kršil nobenega zakona, še najmanj pa kar štiriintrideset členov Ustave. Čeprav pri nas velja “deset pravnikov, deset mnenj”, so si ugledni poznavalci Ustave tokrat enotni in edini, da ta Ustavna obtožba predsednika republike Danila Türka ne zdrži še tako mile in prizanesljive strokovno-pravne kritike. Če torej obtožba ni pravno utemeljena, bi lahko rekli, da je zgolj povod za politični obračun. Če jo preberemo, glavni igralec ni predsednik države, kot bi pričakovali od pravniško korektne obtožbe, ampak nekdo, ki je odšel v pokoj, še preden je bila sprejeta Ustava, ki naj bi jo kršil.

Če torej obsodbo dosledno izpeljemo, je miselna akrobacija SDS naslednja; zdajšnji predsednik ustave je kršil Ustavo, ker je odlikoval nekoga, ki naj bi kršil Ustavo, ki je ni bilo oziroma je takrat veljala neka druga Ustava. Zato, tudi če bi ta, milo rečeno čudna politična pravna zlepljenka po kakšnem političnem čudežu iz tega parlamenta prišla do ustavnega sodišča, nima prav nobene možnosti, da bi zaradi nje predsednika republike res odstavili. Ironično rečeno je zelo podobno ocenil to ustavno obtožbo tudi sodnik Ciril Ribičič, ki je rekel, da bruc na kateri koli pravni fakulteti v tej državi ne bi dobil pozitivne ocene za seminarsko nalogo s takšno vsebino.

Obtožba ne gradi na morebitni osebni odgovornosti predsednika republike, pač pa njegovo odgovornost utemeljuje z delovanjem Službe državne varnosti v času, ko so veljale druge ustave. Daleč največji del obtožnice zoper aktualnega predsednika namreč sega v 45 let prejšnjega komunističnega režima, oziroma, bolj natančno, v delovanje Službe državne varnosti v tistem času. Gledano z današnjega stališča kršenja človekovih pravic takratna Služba državne varnosti ni imela čistih rok. Toda zakaj so ob teh številnih obtožbah njene zločine v SDS na nek način spregledali? Zakaj SDS zdaj obtožuje predsednika države oziroma zakaj, kot se v pravni državi spodobi, zoper Ertla in vso Službo državne varnosti niso vložili ovadb že ob osamosvojitvi in kasneje, ko je bil tudi gospod Janez Janša del oblasti, gospa Barbara Brezigar pa tožilka, v času generalnega državnega tožilca Antona Drobniča? Ali pa v času, ko je bil gospod Janez Janša tudi predsednik Vlade, gospa Barbara Brezigar pa je postala generalna državna tožilka, če so, oziroma če razpolagate z dokazi za te obtožbe. Naj potem policija, tožilstvo in sodniki ter odvetniki opravijo svoje delo. Če pa ni tožnika, potem tudi ni sodnika. A vsem tem očitno ni do tega, ker bi najbrž na dan prišle nekaterim posameznikom iz SDS tudi manj všečne podrobnosti. Kar nekaj vodilnih in vidnih funkcionarjev stranke je bilo v prejšnjem režimu članov Komunistične partije in soudeležencev partijskega nepotizma, kot radi rečete. Na primer, predsednik SDS Janez Janša je bil funkcionar ZSMS in Zveze komunistov, član različnih zveznih in republiških organov, če omenim le njega, pa morda še gospoda Miho Brejca.

V SDS sami dobro veste, da poslati predsednika države na zatožno klop na Ustavno sodišče v resnici ni bil vaš cilj. Politične koristi si obetate le od tega, da parlament spremenite v politično-sodni tribunal. Vsebina obtožbe med drugim razkriva, da skušate preko predsednika republike poračunati nekatere osebne zamere vodje največje opozicijske stranke, gospoda Janeza Janše, iz preteklih let boja za oblast. Pri tem tisti, ki zase mislijo, da niso bili dovolj slavljeni in nagrajeni za svoje usluge, pozabljajo, da je bila osamosvojitev Slovenije tudi rezultat prizadevanj mnogih drugih. V svoji stalni želji, da bi si pripisali več zaslug, kot si jih zaslužijo, ne postajajo samo vedno bolj smešni, bolj nevarno je, da s tem vnašajo med ljudi nepotrebne razdore in preprečujejo njihovo zrelo in razumno sodelovanje vseh pri kreiranju naše sedanjosti in prihodnosti.

Ko smo si izborili samostojnost in lastno držav,o se zdaj tudi po zaslugi takih političnih potez, kot je ta ustavna obtožba, ukvarjamo s stalnimi očitki, zamerami in včasih pravcatim sovraštvom za nazaj, čas pa neizmerno teče od sedanjosti v prihodnost. Naj citiram gospoda Toneta Pavčka, pesnika in pomembnega akterja slovenske osamosvojitve, ki je v enem od svojih razmišljanj zapisal, citiram: da smo se sicer znebili enoumja, a bo še kar dolgo trajalo, da se znebimo neumnosti. Formalno je SDS z obtožbo topove največjega kalibra namenila v predsednika republike, ki ne sodi v njen ideološko strankarski okvir, v resnici pa so to tudi topovi s kroglami političnega in osebnega samoljubja. Tako v obtožnici pisci SDS poleg Ertla omenjajo še gospoda Milana Kučana in njuno odgovornost za aretacijo Janeza Janše, pri čemer se opirajo na spomine jugoslovanskega partijskega veljaka Raifa Dizdarevića in zloglasnega generala JLA Veljka Kadijevića.

Bolj proti koncu obtožnice, kjer je zmeda vse večja, je najti tudi ime aktualne notranje ministrice Katarine Kresal, njen ustavni greh naj bi bil, da domnevno, enako kot Ertl, pred več kot dvajsetimi leti mirne shode posmehljivo imenuje, citiram “nekakšna ulična demokracija”. Poleg Ertla, Kučana in Kresalove naj bi na duši predsednika države ležala tudi ustavna krivda, ker za veleposlanike ni potrdil med drugim gospoda Dimitrija Rupla in še nekaterih, ki jih je ob koncu mandata predlagala Janševa Vlada. Pa čeprav je gospod Dimitrij Rupel leta 1995 o Janši rekel, da je nesramen, citiram: “brezobziren demagog, ki ne izbira sredstev”.

Greh gospoda predsednika države Danila Türka je bil, da tudi ni odlikoval nekdanjega veleposlanika v Vatikanu. Pri tem je zanimivo, da sta notranja ministrica Kresalova in Dimitrij Rupel tudi argumenta iz Janševega zadnjega politično ideološkega spisa “Boga ni, vse je dovoljeno”. Ta spis je očitno dopolnilno temu današnjemu poskusu ideološkega obračuna s političnimi nasprotniki, ko se poskuša v boju za oblast nanje prevaliti vse, kar se je slabega zgodilo v zadnjih letih.

Da je predsednik države s podelitvijo srebrnega odlikovanja Tomažu Ertlu ogrozil ustavne temelje, je očitno pretiravanje, ki že meji na izgubo zdravega razuma. V SDS in v SLS bi se morali vprašati, ali slovenske države same in njenega ugleda, bolj kot te namišljene kršitve ustave, ne ogrožajo večno neraziskane afere v zvezi s prodajo orožja, naposled tudi zadeva Patria, kjer se razdelilniki sredstev za izplačilo podkupnin pojavljajo že v dnevnem tisku. Pri tem pa so neznano kam poniknile velike vsote denarja, a je bilo znotraj države pred leti vse pometeno pod preprogo. O tem so napisane knjige, izgovorjene in potrjene izjave, vendar glavni akterji orožarske zgodbe z večnim zamikanjem in s sprenevedanjem ostajajo na politični sceni in vedno znova zastrupljajo politično ozračje v naši državi.

Naj na koncu stališče Poslanske skupine Zares predstavim kar z naslednjo prispodobo: Tudi če boga res ni, bi bilo pri tem sodelovati greh.