Ob svetovnem dnevu pismenosti
“Vemo, da so knjige svet, v katerega vstopimo le, ko odpovedo vsi drugi glagoli. Še sreča, da se čas vsaj zaradi knjig kdaj pa kdaj ustavi. Kadar nas strani premočno posrkajo vase, odložimo knjigo in stopimo na prag, da vdihnemo hitrost mimodrvečega sveta. Spet drugikrat naredimo ravno nasprotno: stopimo na prag knjig, da vdihnemo premišljeno počasnost besed, tistih pravih meja naše resničnosti.” (Janja Vidmar)
Naj parafraziram stavek Glavnega Mojstra: Najprej je bila beseda.
In zato jih otroci potrebujejo. Potrebujejo knjige, da dohitijo svet. In mi potrebujemo otroke, da dohitimo sebe.
Če se torej vrnem k 8. septembru, svetovnemu dnevu pismenosti, bi bilo dobro začeti v klinču generacijskega prepada:
Nej na meje dajo napis,
dobrodošli v državi, k se je gradila
z ilegalno prodajo orožja
in krajo deviz …
(Samo Boris: Dežela)
Tako zveni kreativno pisanje mladih, osvobojeno spoštovanja (hvala bogu) do “svete krave slovenščine”.
Vsa raperska besedila za ta blog so prispevali klapa Nikolovski in Sami norci. Fantje, zares hvala!
In še pojasnilo Nikolovskega: “Hip hop danes, bolj pravilen izraz bi bil rap glasba, je namreč pojmovanje (beri: ime) za kulturo, ki vsebuje štiri elemente: DJ-anje, Mc-janje, Breakdance, Grafitiranje; kot kreativno izražanje presega ‘bling bling’ in vso materialno zasvojenost, ki jo moderne hip hop zvezde prinašajo. Daleč od geta, pištol, trdih drog, prihaja hip hop počasi nazaj, k svojim koreninam. Nazaj k temam kot, kakšen je svet okoli nas in kako ga doživljamo. Globlje in globlje.”
Vsak od nas si je po kakšnem zares vrhunskem branju zaželel po telesu nalepiti obliže, da bi čim dlje zadržal ugodje in spoštovanje do resničnega estetskega presežka. Ko fašeš iglice, ki ti injicirajo plat občutij, za katere sicer v življenju preprosto nisi dovolj dovzeten. In za to gre pri kreativnem pisanju. Vsi občudujemo inteligentna, pretanjena literarna tkiva avtorjev, ki zaznavajo svet okrog sebe s kompletno kolekcijo čutil, še s tretjim očesom.
O kreativnem pisanju so popisane cele plahte. Celo največji umi soglašajo, da je za ustvarjalno življenje pomembno, da znamo na izviren in avtonomen način drugim sporočati svoje misli, svetovni nazor, občutke in ideje. Vendar gola nadarjenost ne zadostuje, kompleksno izražanje lastnih zamisli in zahtev temelji predvsem na zbiranju informacij, ostremu očesu, branju, branju in še enkrat branju za miselni treking in kar je še teh možganskih proizvodnih procesov, zaradi katerih naj bi postala prisotnost vsakega posameznika na tem planetu neprecenljiva. Razvijanje tozadevne obrti pa si je nemogoče zamišljati brez vznesenega prebiranja literarnih besedil domače in svetovne produkcije ali kot pravi stroka: temelj kreativnega pisanja je razvijanje sposobnosti večplastnega branja, kreativnega, kritičnega, osebnega, zdolgočasenega, napornega, papagajskega, lahkotnega, polovičarskega, poneumljajočega, pretencioznega in nenazadnje, instant branja receptov za uspešno samoaktualizacijo brez samoangažiranja. Potem med temelje sodijo še interpretacije vseh teh silnih branj, kot tudi ali celo predvsem, uvodna motivacija vanje.
Ustavmo se mal,
moja mama dela že 40 let k žival,
ne mormo it na morje,
ker je blo dnarja premal,
ampak ga nismo razmetaval,
ne ne,
na mejhni nogi smo živel,
da bi lahko pršparal …
(Overdose: Bl k maš mn daš)
In zato se že takoj na začetku znajdemo pred temeljnim grafitom hip hop generacije: PO SSKJ JE MOTIVACIJA TISTO, KAR POVZROČA KAKO DEJANJE, RAVNANJE, NAGIB, SPODBUDO …
Sami pozitivni pojmi, kajne? Zakaj je potemtakem ravno z motivacijo toliko težav? Zakaj v šoli in doma deluje samo ekstrinsična motivacija? Nič ni narobe, kadar učence ali dijake spodbujamo k ustvarjanju z zunanjimi motivatorji, če le-ti spodbudijo njihov interes in s tem tudi notranjo motivacijo po individualnem doživljanju estetskega oz. etičnega.
V bistvu pomanjkanje motivacije ni pretirana skrivnost: Pouk ostaja kljub novim časom, ki častijo drugačne vrednote, kljub novim spoznanjem in doktrinam v praksi enak – pedagoško, sistematično osmišljen proces, togo vpet v preživete kalupe, ki jih je za odkrivanje namesto posnemanja, za poustvarjanje in samostojno reševanje situacij mogoče razkleniti samo z železobetonsko trmo, svojeglavostjo in zanesenjaštvom preredkih učiteljev in mentorjev, ki vidijo dlje in globlje. Vse prevečkrat v želji, da bi mladim posredovali čim več znanja, dosegamo ravno nasprotno: v svoji miselni shemi si ne zgradijo niti osnov, na katere bi pozneje lahko pripenjali vsaj koristne informacije.
Kajti v našem sistemu družbenih vrednot otrok ali mladostnik ustreza vsem razpisnim pogojem funkcioniranja šele s poznavanjem levega ujemalnega in desnega neujemalnega prilastka, seveda na rovaš estetike besedne umetnosti. Za dokončno iztrebljenje tistih redkih firbcev, ki se še gredo kreativno branje in pisanje, pa v prvem letniku srednje šole poskrbijo, najprej Homer, potlej pa še Dante, Kafka&company in kriogeneza bralne kulture izpljune kreativce ranga besedil o mačotu z brizgalno brizgo. In spet vprašanje: kako je mogoče, da visoka literatura vodi k padcu brizgalne brizge?
Z motivacijo doma je pa takole: mat kupi tenko Lady in pravi: “Da bom mela cel mesec kaj za brat …”, fotr pa zeva v sinhronizirane risanke, da mu ni treba brati podnapisov. Vsi bi pa kot po čudežu radi strastne, angažirane bralce, ki bi lezli skozi z nevidnim rezilom izrezana okna domišljije, k junakom, ki so mogoče v nekem drugem svetu enako resnični in ravnokar izrezujejo okenca, skozi katera osvobajajo nas, svoje domišljijske junake. Ja, to bi radi, ker smo skromni in kreativni. In pišemo.
Z inercijo šolskega sistema vzgajamo kiborge in dušimo ustvarjalnost mladih, zatorej bodimo hvaležni za vsak izviren grafit in rapersko besedilo, ki ga mladi sploh uspejo izluščiti iz okostenelih korpusov materinščine. Se še spomnite igrice “Naj bo trden most, kakor kamen, kost”? Naš jezik je pretrd, da bi bil trden. Če bi bila posebej zlobna, bi si upala trditi, da je v menopavzi. Zato ni več prožen. Potrebuje jogo. In pri tem gnetenju in raztezanju igra pomembno vlogo ravno naša mladina.
Kajti jezik je k sreči živa tvorba in po zaslugi mladih se kljub konstantnemu mrtvičenju razvija, spreminja in izmuzuje kot blob iz istoimenske ameriške klasike. Besedišče hip hop generacije je žuganje s prstom, ki ga mladina vrača odraslim. Ali je grafit kreativno pisanje? Je. Ali sodijo družbeno kritična raperska besedila v …
Moja Slovenija, lepa dežela!
Zakaj če rada imaš me, si prihodnost mi vzela?
Biu sm zvest ti vs ta čas,
ti odrivaš me,
Slovenija moja draga … jebi se!
(Megiboy: I feel sLOVEnia)
… poezijo? Da. Ali obravnavajo razkol med lirskim subjektom in svetom? Ponovno, da. Ali upoštevajo rime? Trikrat da. Ali gre za izpovedna besedila, morda celo impresije? Da. Grafiti, E-jezik MSN klepetalnic, zakodirana sms sporočila, ki jih je nemogoče dešifrirati, so del kreativnega pisanja, ki ga ne zmoremo ovrednotiti, ker se ne zmoremo prilagoditi novonastalim, nenehno spreminjajočim se razmeram. Kajti če nečesa ne poznamo, še ne pomeni, da je apriori brez vrednosti.
Čeprav lahko po drugi strani že tako preprosta reč kot je uvodna motivacija s pomočjo konkretnih dogodkov pomaga pri osvajanju abstraktnih zakonitosti. Aktualni izvlečki dogajanj iz sveta filma, športa, sodobne glasbe, književnosti, mode in raznih zanimivosti lahko umestijo teoretična znanja v doživljanjsko shemo vsakega otroka in mladostnika.
Sicer pa – nova oblast – nove reforme. Radi bi kreativce, ki bi razmišljali in delovali globalno, z jezikom kot nosilcem nacionalne identitete; po drugi strani pa krčimo število ur slovenščine v poklicnih in strokovnih šolah, ker je menda za strugarje in ličarje vseeno, katero sveto kravo vodijo na pašo.
Nadalje branje: odrasli se pritožujemo, da mladina bere samo nalepke na pločevinkah. Da ne ve, kdo je France Bevk (z vsem dolžnim spoštovanjem: hvala bogu, na nekaterih ikonah se počasi že sme nabrati tenka plast prahu, kajti tudi dolgoročni spomin se razteza samo do skrajnih meja svojih zmogljivosti). Da mladina ve samo, kdo je Lačni Franc. Da je potrebno mladini približati branje. Ki da je nekaj posebnega. In o tem, pazite ironijo, pridigamo odrasli s svojo, na čelu vtetovirano mantro: “Branje? Kakšno branje neki! Kje pa imam čas za branje?!” Koliko učiteljev/ic, mentorjev/ic se lahko zares pohvali z zavidljivo bralno kondicijo? Koliko je takšnih, ki se že vse življenje oklepajo svoje priprave iz Cankarjevega Mojega življenja, da bi učencem priskutili njihovo lastno? Koliko njih zares sledi, pozna, interpretira ali celo dovoli interpretacijo besedil sodobne slovenske književnosti, tudi mladinske? In to je vendar predpogoj za branje z razumevanjem in za kreativno pisanje samo.
Cilji kreativnega pisanja so jasni: razvijanje sposobnosti obvladovanja jezika, odpravljanje slogovnih in tudi slovničnih napak, torej ustvarjalno mišljenje, oplemeniteno z nadgradnjo besednega sporočanja. Konec koncev je najnovejši model audija popoln šele z vso dodatno opremo. Mogoče zategadelj mrgoli doktorjev znanosti, ki pred objavo svoje razprave potrebujejo vsaj pet trdoživih lektorjev. Muči jih sindrom presiromašne dodatne opreme ali celo njena odsotnost.
Hip hop generacija je kreativna. Hip hoparji niso potrošniški džankiji, temveč mladi, ki skozi svoja besedila bistro, večplastno in do bolečine surovo secirajo družbo, sistem, državo. Ne drži, da je hip hop generacija izgubljena in zablojena zato, ker ne konzumira Cankarja, Bevka in Kosmača. Hip hop generacija je samo del kompletnega, integriranega vezja vsega, kar nas definira v času in prostoru. Je odgovor na kroki razrahljanih odnosov, ter odtujenih, z osamljenostjo in hrepenenjem nabitih intimnih presečišč odraslih, ki nimamo ne časa ne volje doživljati. Kreativnost sredi praznine pa pritiče samo božanskemu.
Zato ponavljam: hip hop generacija je noro kreativna. Vendar odrasli s svojimi običajnimi kriteriji za ocenjevanje ustvarjalnosti, to so: slovnične zmogljivosti, Toporišič, obrtna veščina pisanja, Toporišič, sporočilnost, Toporišič, izvirnost, Toporišič, mogoče v kombinaciji z Dularjem, nismo več usposobljeni za presojanje literarnih vrednot, kajti skozi literarno zgodovino se niso spridili zgolj literarni junaki in pisatelji, temveč tudi bralci.
Vse se je začelo s protesti,
študentov, delovnih ljudi,
ki so se zbrali na cesti.
pred parlamentom vpili, dajte nam jesti,
medtem ko so vladarji ravnali po svoji vesti.
(KING: Začelo se je)
Ali tovrstna poezija ustreza kriterijem kreativnega pisanja? Ali iz nje odsevajo idejnost, inovativnost, asociiranje, novo v starem, svež pogled? Ali gre za ustvarjalno mišljenje, obogateno s posameznikovo sposobnostjo besednega sporočanja? Ali konec koncev gre za jezikovno ustvarjalnost? In ali imamo sploh pravico mlade spodbujati h kreativnemu pisanju z zakrknjenimi besedili in nekreativnimi ukrepi?
Na ta vprašanja si boste morali odgovoriti sami.
“Ne vem, kako je z drugimi, sam jst sm v osnovni biu v knjižničarskem krožku in sm meu knjigo rd 🙂 … in ona mene!” (Nikolovski)
