Zares eno leto

Najprej Zares lep pozdrav in čestitke za prvi rojstni dan.

Kar živahna zel, tale enoletnica!
Trdo je garala, uspešno rasla in zrasla marsikomu čez glavo.
Začela je govoriti nov politični jezik, vzpostavila sistem vrednot, ki ju je prevzel tudi veliki del slovenskega prostora. Vendar se ob tem takoj zastavi vprašanje: ju je politični prostor prevzel ali tudi posvojil? Ju je zares posvojila Zares?

Od vseh vas je odvisno ali bodo nova govorica in vrednote le še en dostavek k dolgemu seznamu velikih, zvenečih, a praznih in zlorabljenih besed, ki nam jih trobijo vsak dan, ali pa bodo s potrditvijo v praksi rehabilitirale politiko in odprle vrata v zares novo politično kulturo.
Časi, ki nas čakajo, bodo težki, naloge še težje, če se ne bomo vsak trenutek zavedali bistvenega in bomo svojo ter družbeno energijo tratili za videz in ničeve petelinje boje, se nam slabo piše.
Nujno je, da Slovenija iz obrtniško-štacunarske zgodbe o uspehu, ki vsak dan bolj izhlapeva, preskoči na višjo, vsestransko zahtevnejšo razvojno stopnjo; potrebno bo znanje, znanje in še enkrat znanje.
Nujno je, da se obudi v življenje civilno družbo, ki jo je kanibalska politika preteklih let dobesedno izničila.
Nujno je ljudem omogočiti, da sodelujejo, soodločajo, prevzemajo odgovornost v družbenem dogajanju; potem morda ne bodo tako množično mislili, da je politika kurba in ji razočarano obračali hrbet.
Nujno je, da oblast ni gluha in arogantna, ampak da se neprestano zaveda, kaj po svojem bistvu je: servis v službi ljudi.
In še posebej je nujno, da postanemo državljani sveta, da probleme sveta začutimo kot svoje lastne, ker to so; če ne bomo hitro spoznali, da smo vsi v istem čolnu, nas bodo, zaplankane in nepripravljene, težave od zunaj trdo treščile po beticah.
Časa, da bi se igrali »cezarčke« v našem podalpskem mini peskovniku je zmanjkalo. Pač pa bi si ga morali zmeraj vzeti za kritično avtorefleksijo.

Zares je zelo mlada stranka. Za mladost pregovor pravi, da je norost. Res je, in prav tu je privilegij in izziv: prav to norost pričakujem od vas!
Da ne boste hodili po že shojenih poteh, da boste imeli vizijo, znali tvegati, biti ustvarjalni in inovativni. Da boste napenjali sive možganske celice, ne političnih mišic. Da boste imeli pogum seči do roba znanega in preizkušenega, saj se le tam odpirajo možnosti in rešitve, ki se jih iz varnega središča ne da videti. Da boste svoje politično delo vzeli kot poslanstvo, bili goreči in angažirani, a obenem zmožni s hladno kritično distanco nenehoma ocenjevati svoje ravnanje.
Čas je prelomen, izzivi so tu, pričakovanja tudi. Želim vam veliko sreče na pot. In verjamem, da bomo ob vaši drugi obletnici lahko rekli z domislico Slavoja Žižka, duhovito kot zmeraj; »tale Zares, se pa zares ne heca!«

Alenka Goljevšček
napisano v Avberju, 2. oktobra 2008.