Ob obravnavi sprememb proračuna 2011
V Državnem zboru danes (v torek, 16.11.2010) poteka razprava o predlogu sprememb državnega proračuna za leto 2011, dopolnjenem predlogu državnega proračuna za leto 2012 in predlogu zakona o interventnih ukrepih zaradi gospodarske krize. Gre za temeljne vladne akte ekonomske, javnofinančne politike ter razvojne oz. izhodne reformne politike države.
(Magnetogram seje je dostopen tukaj.)
Slovenija potrebuje politiko, ki mora izhajati iz dolgoročnih ciljev, in ki mora odgovoriti na zahteve naših državljanov, pričakovanja Evropske Unije in globaliziranega sveta. Pretekli razvoj, še posebej izrazito v letih 2004-2008, smo gradili na pretiranem zadolževanju. Zato Evropska komisija stopnjuje nadzor, saj želi, da bi se znižala dolžniška tveganja članic in celotne EU. Poleg tega mora Slovenija paziti na bonitetno oceno države na finančnih trgih. Država je precej zadolžena navzven, zato je njen prostor za nadaljnje morebitno zadolževanje precej omejen.
Stanje in projekcije javnofinančnih agregatov kažejo, da problemi v slovenskih javnih financah niso samo prehodne narave. Ohranjanje visokih primanjkljajev bi povečalo problem dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Tako je cilj v čim krajšem času in v čim večji meri zmanjšati tveganje za stabilnost javnih financ v obdobju finančne krize. V javnofinančnem svetu zgodba ni nova.
Na eni strani padajoči davčni donosi, na drugi naraščajoči izdatki za socialne prejemke, ki jih spremlja mirujoča gospodarska aktivnost oziroma celo nazadovanje v nekaterih panogah.
Na podlagi navedenega je povsem jasno, da mora dosedanjo politiko političnega barantanja nadomestiti politika sprememb, reform in prestrukturiranja oz. politika odrekanja. Slovenija se sicer lahko gre lokalno politično retoriko in lokalne politične obrede posameznih interesnih skupin, toda Slovenija kot majhna država globalnih trendov ne more spremeniti. Lahko se spremeni zgolj sama. Potem lahko z več optimizma pričakujemo, da bo, podprto z domišljenimi in izvedenimi ukrepi, prišlo do gospodarskega okrevanja in morebiti celo do napredovanja. Zgolj s političnimi prerivanji okoli delitve usihajočega kolača javnih financ brez izvirnih političnih in družbenih idej bomo obsojeni na ponavljanje vaj in jalovo setev.
Imunski sistem javnih financ je namreč močno načet. Zdravniški poseg, tako menimo v poslanski skupini Zares, je neodložljiv. V nasprotnem primeru se lahko pridružimo skupini “evropskih bolnikov, poimenovanih s kratico PIIGS”.
Zato v poslanski skupini Zares obžalujemo, da smo tako v koaliciji (kot tudi širše) zaprli vrata dogovorom.
Odločili smo se, da bomo pri omenjenih predlogih aktov podprli vlado in v korist države pozabili na lastne programske zaveze. Da se bomo odrekli trenutnim političnim koristim in ugodju in prevzeli nase odgovornost.
S tem želimo upravičiti zaupanje državljanov v učinkovito delovanje koalicije in povrniti vsaj nekaj kredibilnosti politični eliti, ki žal ne razume, da je v luči dogajanja na srečanju skupine G 20 z napovedjo valutnih vojn, fiskalnih konsolidacij, protekcionizma, izravnavanja zunanjih primanjkljajev, ogrožena ne samo stabilnost naših javnih financ, ampak stabilnost sveta in da bodo za naše napake plačevali naši otroci.
V luči povedanega smo se v poslanski skupini Zares odločili, da v nadaljnji razpravi ne bomo sodelovali, saj menimo, da je izogibanje odgovornosti celotne slovenske politike v teh kriznih časih izjemno neodgovorno ravnanje. Ocenjevanje naporov koalicije v podporo tem aktom oziroma predlogu reform, na katerih omenjeni akti temeljijo, v smislu “PR efekta”, je po naši oceni nizkotno in nevredno resnega političnega razmisleka. Vprašanje nepodpore pa postavlja v negotovost tudi smiselnost obstoja te vladne koalicije.
– Poslanska skupina Zares
